Sabotaža UKC
Ministrstvo za zdravje je za naslednjo sredo sklicalo krizni sestanek v zvezi z napovedanimi odhodi zdravnikov z oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, krajše UKC. Oddelek naj bi po napovedih propadel, saj bi ga zapustila večina kirurgov. Napoved odhodov, prej predmet govoric, se je znašla v zapisniku razširjenega strokovnega kolegija, šestčlanskega posvetovalnega sveta pri ministrstvu za zdravje in nato v medijih.
Zdravniki megleno nakazujejo na nevzdržne razmere na oddelku, toda glede na kontekst je verjetneje, da gre za načrtovan odziv na aprila sprejete spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti. Te so prepovedale hkratno zaposlitev v javnem zdravstvu in pri čistih zasebnikih, delo pri koncesionarjih pa omejile.
Zasebni kliniki sta po poročanju portala Necenzurirano praktično takoj po sprejetju sprememb Zakona o zdravstveni dejavnosti ustanovila dva kirurga z oddelka. Nekdanji predstojnik oddelka Tadej Peter Dovšak, ki je oddelek vodil do septembra, je svojo zasebno kliniko ustanovil maja. Istočasno je to storil maksilofacialni kirurg Vojko Didanović. V samoplačniškem zdravstvu že dve leti dela nekdanji zaposleni v univerzitetnem kliničnem centru Aleš Vesnaver. Skupaj s prvima dvema je član istega razširjenega strokovnega kolegija, ki je napovedalo propad oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Je tudi njegov predsednik.
Omenjeni trije zdravniki so vse skupaj napovedali in se čez predlagane spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti pritožili že sredi februarja v članku z naslovom »Nakopičena negativna energija v slovenskem zdravstvu«, objavljenem v Sobotni prilogi časopisa Delo. Kot je tipično za takšne primere, nedoločno sugerirajo problematične razmere znotraj javnega zdravstva, medtem ko gre v resnici za nasprotovanje zakonu, ki bi od zunaj posegel v njihovo samovoljo.
Napovedi posledic za zdravstvo po prepovedi hkratnega dela v javnem in zasebnem zdravstvu, kot smo jih lahko na kratko prebrali v članku, če smo se uspeli prebiti mimo dolgega povzemanja zgodovine področja in truda kirurgov, sicer niso nesmiselne. Zdravniku, prisiljenemu v odločitev, nič ne preprečuje, da se bo odločil za delo v zasebnih klinikah. Lahko rečemo, da je do neke mere ravno to namen ukrepa. Zakon vsaj ustvari jasnost. Toda ena od možnih odločitev je za javno zdravstvo še vedno slabša od druge. Fair enough, ampak kdo zdaj izvaja to, pred čimer je trojica svarila? V jezik konstruktivnega in neosebnega opozorila o posledicah za bolne otroke je zavita grožnja zdravnikov.
Tehnično bi lahko bil na mestu očitek, da je omejevanje dela pri koncesionarjih glede na prekrivanje dejavnosti oziroma strok ter omejevanje delovanja zdravnikov po regijah birokratsko nepraktično. A tudi to bi veljalo zgolj v okviru trenutnega Zakona o zdravstveni dejavnosti. Njegova sedanja oblika pa je posledica kompromisarstva, ki si ne upa zares poseči v privat zdravstvo, ampak ga obravnava kot nekaj povsem legitimnega, hkrati pa bi rado omililo nekatere njegove negativne posledice. Pomislek bi bil brezpredmeten, če koncesij zasebnikom ne bi bilo.
Po takšnih odhodih gredo zdravniki lahko v koncesionarski sektor ali pa se ponovno zaposlijo na isti zdravstveni ustanovi, vendar preko podjemnih pogodb. Tako spet delajo kot zasebniki, ampak za državni denar. In prav državni denar je bistven za to, da so takšne akrobacije smiselne. Preživetje na čistem trgu morda za zasebne klinike ne bi bilo enostavno. Oprema je draga, delovna sila tudi. Temu primerno so drage storitve, število potencialnih pacientov, ki si jih lahko privošči, pa relativno majhno. Koncesija pomeni reden dotok tako pacientov na napotnico kot državnega denarja. Vesnaver je ugibanje portala Necenzurirano o izsiljevanju za koncesijo označil za zlonamerno bedarijo. Je pa zanjo že neuspešno zaprosil istega leta, kot je zapustil UKC.
Država z obstoječim sistemom dejansko hrani lastnega saboterja. Dokler zasebni sektor obstaja, lahko zdravniki grozijo z odhodom vanj. Spodkopavanje javnega sektorja pa je zasebnikom v očitnem interesu, saj bi jim sicer predstavljal konkurenco. Dotok pacientov samoplačnikov zasebnemu zdravstvu zagotavljajo ravno čakalne vrste v javnih zdravstvenih ustanovah. Trenutne taktike spodkopavanja javnega sektorja in izsiljevanja za koncesije pa sploh ne bi bile smiselne, če ne bi zasebnega sektorja financirala kar država sama. Zgolj formalna prepoved dvoživk je tako polovičarski, nezadosten ukrep. Odvzeti bi jim bilo treba materialne pogoje za izsiljevanje.
Dodaj komentar
Komentiraj