Prejšnji teden je bil za Gibanje Svoboda, največjo parlamentarno stranko in zamislico premierja Roberta Goloba, kot tudi zanj samega milo rečeno razburkan. Iz stranke so izključili poslanko Mojco Šetinc Pašek in svetovalca predsednici državnega zbora Roberta Pavšiča. Istega dne je z mesta podpredsednice Svobode odstopila Urška Klakočar Zupančič, bojda zaradi prevelikih obremenitev. Pred parlamentarno komisijo sta pričala nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in nekdanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav. Za piko na i je poskrbel še Golob sam, ko je znova nakazal smer prestrukturiranja vlade in s tem poskrbel za skrb v vrstah koalicijskih partneric, Socialnih demokratov in Levice. Ob vseh teh problemih so bile poplave ta teden za Goloba le kaplja v morje. 

Šetinc Pašek in Pavšič sta bila iz stranke izključena čez noč. Za razliko od drugih parlamentarnih strank namreč član, ki mu grozi izključitev, v Svobodi o tem ni obveščen pred izvedbo izključitve. Ni mu omogočeno zagovarjanje glede očitkov, začasna zamrznitev članstva ali vsaj pravica do tega, da ve, kaj mu preti. O izključitvi sta bila tudi Šetinc Pašek in Pavšič obveščena po odločitvi izvršnega odbora stranke. Pobuda je bila vložena v izvršni odbor, ta je o njej glasoval, svet stranke jo je podprl in … adijo. Seveda se proti odločitvi lahko še pritožita, a o pritožbi odloča izvršni odbor. V odboru je šest članov, med njimi Golob, generalna sekretarka stranke Vesna Vuković in podpredsednik stranke Matej Arčon, do odstopa s položaja podpredsednice pa tudi Urška Klakočar Zupančič. Vsi so tesni Golobovi zavezniki, zato hitrost sprejete odločitve o izključitvi Šetinc Pašek ne preseneti. Pobudo o njeni razrešitvi je namreč vložil, ali pa se pod njo vsaj podpisal, sam Robert Golob. Res mora biti utrudljivo naenkrat igrati tako tožnika kot sodnika.

Zaslišanje Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava je Golobu naložilo precej obtožb o političnem vmešavanju v delo policije. Navedla sta več konkretnih primerov, ko je Golob na sestankih ob začetku mandata njuna položaja pogojeval z odpuščanjem nekaterih članov policije, ki premierju niso bili po godu, zdaj pa je jasno zatrdil, da je šlo za “dejanšizacijo”. Golobovega neformalnega varnostnega svetovalca Miloša Milovića sta izpostavila kot pomembnega igralca v Golobovem poskusu kadrovanja. Oba, tako Golob kot Milović, sta Bobnar in Lindavu po pričevanju prikrito grozila z odstavitvijo, če ne ugodita njunim željam, grozili pa naj bi jima tudi drugi Golobovi kompanjoni, posredno na primer Damir Črnčec, državni sekretar z ministrstva za obrambo. Kako se je na očitke iz zaslišanja odzval Golob? Halucinacije. Laži. Nič od tega se v resnici ni zgodilo. Novembra bo v zadevi zaslišanih še več prič, a premierja ni na seznamu, saj bo v tujini. V Odmevih je trdil, da bo odšel na zaslišanje, iz njegovih prvih odzivov pa je tudi razvidno, da hoče povedati svojo plat zgodbe. Bo tudi ta obljuba ostala zgolj pri besedah?

 

Ko se je lani začel mandat aktualne vlade, so nameravali število ministrstev dvigniti s 15 na čez 20. Za to smo se borili, na referendumu obkrožali »trikrat da« in na začetku leta dobili prestrukturirano vlado z 19 ministrstvi in enim uradom. Manj kot leto po tem ima Golob druge načrte. Število ministrstev hoče zdaj zmanjšati. Od prejšnjega tedna namreč meni, da je več kot 12 ministrstev zelo veliko število. Socialni demokrati in Levica so upravičeno zaskrbljeni, saj pri tako majhnem številu stolčkov ni veliko prostora za njihove kvote. Trenutno ima Svoboda dve tretjini ministrov, kar bi že pri zmanjšanju na dvanajsterico zreduciralo število ministrov iz vrst SD in Levice na največ štiri jezdece. S to potezo bi torej Golob še povečal svoj vpliv v vladi, čeprav je večino doslejšnjega mandata hotel dajati vtis, da ministri delajo dobro in so na funkcijah zaradi svoje strokovnosti, ne pa zato, ker imajo njegovo politično podporo. Vodja poslancev Svobode Borut Sajovic je za omejitev škode koalicijski partnerici pomiril, da je to le ideja, ki jo je treba še prespati. A dejstvo ostaja, da je prav Golobovo rokohitrsko menjavanje ministrov spodneslo njegovo utemeljevanje strokovne izbire ministrov. 

Izkaže se, da se je Golob pri vladanju začel vedno bolj zatekati k maksimi tesnega straženja vrat Svobode v kombinaciji s čustveno delegitimacijo tistih, s katerimi se je razšel. Vse to pa služi potrjevanju njegovega občutka, da mora edino on biti tisti, ki vlada. Na začetku mandata je dajal vtis, da bo pod njegovim vodstvom vse teklo gladko, reforme je začenjal kot po tekočem traku. Prve razpoke so se v tem imidžu pojavile že z odstopom Tatjane Bobnar, z vsakim padlim ministrom pa so se dodatno razprle. Tako po enem letu ni propadla le zunanja podoba Golobove vlade kot učinkovite brezideološke administratorke, ki v razliki do tretje vlade Janeza Janše deluje po strokovnih postopkih. Propasti je morala tudi podoba Goloba o samem sebi kot liberalnem demokratu. Ker mu je oblast začela razpadati na vseh straneh, se je zatekel k dobro preizkušeni metodi vladanja s trdo roko. 

Večni izgovor Goloba in njegovih ministrov so zdaj poplave. A mogoče so poplave res krive, vendar ne za nesposobnost politično izbranih Golobovih ministrov, pač pa preprosto za to, da je moral revež predčasno priti z dopusta in si od oblasti ni uspel oddahniti. Mogoče je vse, kar Golob potrebuje, da se reši diktatorskih teženj, dopust od oblasti. Najbolj bi zalegel kar trajen.

Vir slike: Wikimedia Commons