Dragi farani in faranke, dragi bratje in sestre, ljubljeni v Gospodu! Danes smo znova zbrani v duhu, da skupaj premišljujemo resnice, ki so večne in svetle, kot samo Kristusovo usmiljeno srce. A danes, danes nas Gospod kliče, da pogledamo globoko vase. Da prepoznamo past, v katero lahko zapademo – past navideznega krščanstva, svetohlinstva. Kajti ni dovolj, da zgolj nosimo podobo vernika, da v besedah kažemo gorečnost, medtem ko srce ostaja daleč od Boga. Zato vas prosim, bratje in sestre, prisluhnite pozorno do konca. Le če se s srcem in dušo posvetimo, lahko dosežemo pravo duhovno izpopolnitev in prepoznamo, kaj je resnično Gospodova beseda ter kaj je svetohlinstvo.

»... pravi bogoljub na samem moli, pred drugimi očmi nič ne zavija. Kaj res ne ločite, kdo je licemeren, kdo je Bogu resnično vdan in veren?«

Lovke influencerstva se širijo po vseh družbenih sferah in več kot očitno ni kotička družbe, ki ga ne bi uspele doseči. Priča smo namreč trendu katoliškega influencerstva. Od podcastov, v katerih osebe rade govorijo »o Bogu«, do katoliških festivalov ter fitneserjev, ki pred treningom v fitnesu zmolijo, da bodo lahko dosegli kar se le da dober učinek na mišice. Čeprav bi se na prvo žogo nekomu zdelo, da to delajo zaradi ljubezni do Boga, pa to navidezno vero, za katero trdijo, da jo nosijo v srcu, v resnici izrabljajo za lastne dobičkonosne namene ali pa za subtilno širjenje konservativnih političnih načel.  

Izbiranje dobrih imen

Podcast, ki nosi ime »Do nebes«, je prvi izmed primerov vsebinsko plitvega in površno izvedenega načina slovenskega katoliškega vplivništva. V njem se voditeljici in ustanoviteljici Živa Dobrovoljc in Brina Rednjak dotikata političnih in družbenih tem pod pretvezo širjenja ljubezni do Boga. Vendar pa vsakdo, ki posluša podcast, kmalu ugotovi, da čeprav avtorici hilinita pobožnost, je podcast le način, da s svojimi istomislečimi sogovorniki reproducirata konservativna politična načela. V oddajah tako med drugim razpravljajo o družini, predzakonski čistosti ter zakaj biti pro-life. V oddaji podcasta »Zakaj biti pro-life« se avtorici o splavu pogovarjata s članom mladinske sekcije Pohoda za življenje  Jakobom Praznikom.

Izjava

Rešitev, ki jo predstavlja Praznik, za ženske, ki so v težkih položajih, je strnjeno povedano, da obdržijo otroka, saj jih bo v nasprotnem primeru pekla vest. Opazimo lahko torej, da čeprav v oddaji opletajo s katoliškimi izrazi, se teme pogosto oddaljijo od verskih tematik, kar naj bi bil namen oddaj, in se preusmerijo v razglabljanje o konservativnih vrednotah. Naivnim poslušalcem tako poskušajo z lažno božjo ljubeznijo subtilno vsiliti konservativna ideološka načela. Vendar pa poleg subtilnega vsiljevanja konservativne ideologije voditeljici tudi izrabljata vero za posredno komercializacijo. V tem kontekstu sta avtorici podcasta začeli zadnje oddaje posvečati promociji katoliškega festivala Stična mladih.

Stična mladih je deklarativno največji verski festival, ki združuje vernike iz cele države. Letos so si za geslo festivala organizatorji izbrali »Zakaj On?«. V sporočilu za medije so napisali, da so si geslo »Zakaj On« izbrali, ker z njim želijo spodbuditi mlade, da osmislijo svojo vero. Resnično pa v ozadju organizatorji poskušajo osmisliti le lastne denarnice. Prodaja festivalskih kart deluje namreč na podoben način kot so v času srednjega veka delovali odpustki. V preteklosti si je vernik lahko z denarjem kupil večno počivališče v nebesih. Danes pa si lahko za 12 evrov verniki osmislijo vero. Ključna razlika med običajnimi festivali in Stično mladih je le deklarativne narave. Vera namreč igra vlogo le v tem, da organizatorji festivala targetirajo določeno podmnožico ljudi, ki ji običajni festivali niso v interesu, saj jo tako katoliški mediji kot tudi sama Rimskokatoliška cerkev učijo, da so festivali izprijene narave. V resnici pa je Stična mladih ravno ta, ki je izprijena, saj pod pretvezo pobožnosti polni lastne žepe. Poleg tega pa je festival tudi prostor, kjer lahko desničarski podmladki in stranke prodajajo svoja politična prepričanja mladim. Lansko leto je tako stojnica SDS pijanim kot tudi nepijanim mladim ponujala palačinke v zameno za podpis soglasja za priključitev v stranko.

Lovke svetohlinstva pa so se razpasle tudi na področje športa ali bolj natančno na področje fitneserstva. Kako tako influencerstvo izgleda, je kompleksno vprašanje. Vendar lahko poskusimo ponazoriti. Fitneserji v ozadje posnetka, na katerem napenjajo svoje mišice, umestijo zvočne posnetke lastnega govora, v katerem omenjajo vero, prepleteno s konservativnimi načeli.

Sledeči zvočni izsek poslušajte tako, da si ob njem vizualizirajte nekoga, ki se sprehaja po fitnesu ter napenja svoje mišice ob opravljanju vaj.

Molitev

To je bila avtorska molitev enega izmed katoliških bodybuilderjev. Čeprav poslušalcem manjka komplementarni videoposnetek mišičnih naporov in spačenih obrazov, lahko samo ob poslušanju ugotovijo, da je vsebina na zelo nizki ravni. To je zato, ker vsebina pri tovrstnih influencerjih ne igra pomembne vloge. Ključnega pomena so vrednote, ki se reproducirajo s tovrstnim influenciranjem. Kombinacija govorov in posnetkov spaja skupaj konservativna in verska načela ter fitnes. Tovrsten preplet pa služi targetiranju točno določene množice ljudi. To so ljudje, ki bi se sami označili za »alfa samce« in katerih prepričanje temelji na ideologiji desnih strank. Vidimo lahko torej, kot pri vseh zgoraj omenjenih, da vera ni nekaj, kar bi bilo človeku lastno in zasebno, temveč je uporabljena za pridobivanje všečkov, popularnosti in nasploh za pridobivanje dobička.

Poleg vplivništva je vsem zgoraj omenjenim primerom skupno tudi svetohlinstvo. Opazno je namreč, da je za njih vera le sredstvo, s katerim poskušajo ali pridobiti na prepoznavnosti ali pa napolniti lastne žepe. Najbolje pa celoten komentar povzame prav misel Molièra, ki jo sam izrazi v komediji Tartuffe:

»Kričaško to sleparjenje obcestno, ki brez strahu se mrda in spakuje in vpričo nas norčuje se objestno iz vsega, kar zemljan najbolje spoštuje; vsi ti, ki dušo jim pohlep razjeda, ki jim pobožnost vrsta je kupčij, da iščejo dobička in ugleda z molitvami, zavijanjem oči, ki po nebeški poti se pehajo, zato da bi prišli do zemske sreče, ki vsak dan so zahteve jim vse večje, pri polni skledi skromnost pridigajo; ki so v pobožnosti polni razvrata, jezljivi, brez vesti, zakožni, zviti, in če je treba pogubiti brata, svoj črt umejo s sveto jezo kriti; tem bolj nevarna je njih divja strast, ker nas z orožjem vzvišenim napada, in v besu, ki mu še dajemo čast, nam srce s posvečenim nožem zbada: le-teh potuhnjencev je velik roj.«