V mrtvilu čakajoč referendumsko jesen

Aktualno-politična novica
9. 8. 2022 - 16.00

Poletje je tisti del leta, ko v vseh porah družbenega življenja zavlada svojevrstno mrtvilo. To velja tudi za medije, ki v obdobju kislih kumaric pristanejo na banalno poročanje o dopustovanju politikov. Umanjkanje dnevnopolitičnega dogajanja, siceršnjega zapolnjevalca osrednjih vsebin, mediji nadomeščajo z njegovo napovedjo, ubesedeno s floskulo o vroči politični jeseni.

Tako v samostojni Sloveniji najbrž ne bi našli jeseni, ki ne bi bila politično vroča, ne glede na to, kaj se v politiki od okoli 23. septembra dalje dejansko zgodi. Za uporabo omenjene oznake zadostuje že ukvarjanje politike same s seboj, bodisi v obliki notranjih kadrovanj bodisi koalicijskih ali strankarskih razprtij in ostalih vsakodnevnih političnih manevrov. Skupno jim je, da volivci nanje nimajo neposrednega vpliva, zato ti – ob morebitnem upoštevanju javnomnenjskih raziskav – potekajo povsem samozadostno. Vendarle bo tokrat drugače. V tako imenovanem supervolilnem letu bodo 23. oktobra potekale predsedniške, 20. novembra pa lokalne volitve. Prve in druge politične stranke – ne glede na to, kakšen rezultat so dosegle na aprilskih parlamentarnih volitvah – silijo v prilagajanje siceršnjih aktivnosti. Te ne ciljajo nujno zgolj k večanju števila dobljenih glasov. Stranke se skušajo predvsem pozicionirati na način, da lahko rezultate volitev predstavijo kot uspeh, čeravno to velja izključno za stranki, ki sta se v zdajšnjem parlamentarnem sklicu znašli v senci večjih partnerjev. To sta Levica in NSi. V obratnem položaju sta največja koalicijska in opozicijska stranka, ki jima za določanje novega realpolitičnega razmerja moči šteje le rezultat. Gibanje Svoboda se je z združitvijo – de facto pripojitvijo LMŠ in SAB – odločilo za konsolidacijo levosredinskega pola, namen katerega je vzpostavitev nove LDS in nagovarjanje najširšega spektra liberalnih volivcev. Hkrati vodi nadaljevanje eliminacije sicer majhnega, a vseeno ne nepomembnega in nezanemarljivega pojava, katerega odsotnost je v končni fazi botrovala rekordnemu številu osvojenih parlamentarnih mandatov, to je razpršitve glasov.

O diferenciaciji NSi od SDS v opoziciji
 / 21. 6. 2022
Za SDS je situacija drugačna. Ker ni ostalo praktično nič, kar bi se okoli nje še dalo hegemonizirati, tovrstna praksa stapljanja pa nikoli ni zares bila del njenega modusa operandi, je morala SDS k reaktivaciji svoje volilne baze, ki je trdna, a onkraj ultrakonservativnega volivca omejenega dometa, pristopiti po svoje. Pri tem se je oprla na preverjeno prakso vlaganja pobud za razpis referendumov.

V SDS so zbrali več kot 2500 podpisov, kar je zakonski pogoj za vložitev zahteve za začetek postopkov za razpis naknadnih zakonodajnih referendumov – za referendume na tri zakone. Prvi je referendum o noveli zakona o RTV Slovenija, ki spreminja upravljanje in nadzor Radiotelevizije. Drugi je referendum o spremembah Zakona o vladi, ki povečuje število ministrstev oziroma ureja prestrukturiranje znotraj njih. Tretji je o spremembi Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki uveljavitev prvotno sprejetega zakona zamika za leto dni. Petintridesetdnevni roki za zbiranje 40 tisoč overjenih podpisov, ki sta jih razpisali predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in podpredsednica Meira Hot, bodo začeli teči 1. septembra. Poleg očitnega časovnega okvira, ki sovpada z začetkom uradne kampanje pred predsedniškimi in neuradne pred lokalnimi volitvami, v oči bode predvsem ideološka podstat naštetih referendumskih pobud, ki se sklada z usmeritvijo SDS, čeprav le na deklarativni ravni. Parole o vitki državi, uravnoteženem javnem medijskem servisu in dostojni skrbi za starejše so kot nalašč za nagovarjanje morda strankarsko neopredeljenih ali pa vsaj vladi nenaklonjenih volivcev.

Zakaj v vladi Roberta Goloba niso predvideli že videnega referendumskega scenarija opozicijske stranke SDS
 / 6. 7. 2022

Večina tistih, ki se je parlamentarnih volitev udeležila, je mandat za spremembe pri zakonih o vladi in RTV Slovenija novi oblasti tako ali tako že podelila, saj je bila reorganizacija ministrstev vsaj nakazana, »depolitizacija Radiotelevizije« pa del programov in ena pomembnejših točk predvolilnih soočenj. Če kaj, bi se vlagatelji pobude lahko obregnili ob vladne kadrovske odločitve, ki so bile del politične kupčije ministrska funkcija – Marjanu Šarcu in Alenki Bratušek – v zameno za stranko.

Tako je od vloženih pobud za naknadni zakonodajni referendum pomenljivejše, o katerem zakonu SDS te pobude ni vložila – torej proti »Zakonu za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države«, ki so ga pripravili v Inštitutu 8. marec. Do tako imenovanega omnibus zakona, ki je po julijski potrditvi v državnem zboru v stanje pred vlado Janeza Janše vrnil 11 zakonov, je bila kritična tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba, češ da noveliranje več zakonov v okviru enega zakona v tem primeru ni bilo utemeljeno, zato bi zakon kot tak predstavljal vsebinsko najbolj argumentirano referendumsko pobudo. V SDS so sicer napovedali ustavno presojo zakona.

Ravno v tem, zakaj ne pobudi za referendum o zakonu Inštituta 8. marec in zakaj da pobudam za referendume o drugih treh zakonih, se razkrije taktika, ki se je na političnem prizorišču poslužuje SDS. Prestiž, s katerim se bodo ponašali, če bo ustavno sodišče razveljavilo omnibus zakon, je v političnih kalkulacijah vreden veliko več, kot če ga – bržčas neuspešno – izpodbijajo z ljudsko voljo. Zakon o vladi, Zakon o RTV Slovenija in Zakon o dolgotrajni oskrbi so snov, ki zasede kalup, ki bi ga sicer lahko zasedel kateri drugi zakon s podobnim mobilizacijskim potencialom.

Referendum je in bo legitimno orodje političnega boja v pravnih okvirih, ki so, kljub manjšim vmesnim spremembam in dopolnitvam Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, postavljeni od zadnjih posegov v ustavo leta 2013, ko je bil vpeljan zavrnitveni kvorum. Tako kot po kateri drugi postopkovni akrobaciji po njem večkrat poseže opozicija. A obstaja ureditev, ki sistem uravnotežuje. Datum izvedbe referenduma določi predsednica državnega zbora, ki po dogovoru prihaja iz koalicijskih vrst. Idejo, po kateri bi referendume, za katere so bile vložene pobude, izvedli skupaj z lokalnimi volitvami, torej ne na predpisane datume, kar bi olajšalo doseg kvoruma, bi morali z dvotretjinsko večino podpreti poslanci, pretežno koalicijski. Referendumske zakonodaje skratka ni mogoče spisati na način, da bi povsem preprečila zlorabe, ki jih – ponovno, v polju legitimnega – tokrat izvaja SDS. Te lahko preprečijo le volivci, ki se v nasprotju z denimo dvema referendumoma o drugem tiru ali referendumom o arhivih, ko udeležba ni presegla 20 odstotkov, glasovanj množično udeležijo in političnim strankam dokažejo, da referendumi ne morejo več biti poceni način nabiranja političnih točk.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness