Letos je v Nemčiji potekalo supervolilno leto, v katerem so pet volitev v državne parlamente pospremile še septembrske volitve v zvezni parlament bundestag. Na volitvah je Socialdemokratska stranka, ki je tesno premagala Krščansko-demokratsko unijo Angele Merkel, po dveh mesecih pogajanj dosegla koalicijski dogovor z zelenimi in liberalno nastrojeno Svobodno demokratsko stranko. Jutri bo na glasovanju v bundestagu kot četrti kancler od združitve Nemčije potrjen dosedanji finančni minister Olaf Scholz [Olaf šolc].

Scholz bo s tem nasledil prvo žensko kanclerko Angelo Merkel, ki ta položaj zaseda že od leta 2005. V 16 letih vladanja si je utrdila ugled, ki temelji na zanesljivosti in hladni, distancirani drži. Uživa visoko podporo zaradi doslednega zagovarjanja evropske ideje, liberalnih demokratičnih principov in stabilnega načina vodenja države. Toda ko kritično pogledamo njene politike, vidimo, da v politični prostor ni pripeljala novih idej, ampak je predvsem reagirala na probleme, ki so nastali drugje, predvsem na način, ki je najbolj koristil Nemčiji, ne pa celotni Evropi. Sami koreni težav so pri tem pogosto ostali nerešeni.

Glavni primer slednjega pojava smo videli začetek prejšnjega desetletja, ko se je Grčija izkazala za nezmožno poplačati državne dolgove. Takrat je Merkel čakala do zadnjega trenutka, ko se je zdelo, da bodo Grki celo tvegali izhod iz evrskega območja, da jim ponudi sveženj posojil, s katerimi bi lahko poplačali dolgove. Ti so bili predvsem ustvarjeni pri velikih francoskih, belgijskih in nemških bankah. Zahteve, ki jih je z njeno podporo trojka zastavila Grčiji, so očitno nastale ne z željo po okrevanju tamkajšnjega gospodarstva, ki bi tako postalo sposobno poplačati dolgove, temveč s prizadevanji za izpolnitev ideoloških in moralističnih želja liberalnih in severnoevropskih politikov. Cilj je bil kaznovati zapravljive južnjake iz Aten in jih skozi trpljenje naučiti severnjaških vrlin šparanja in dolgoročnega planiranja. To je najbolj smiselna razlaga, saj so varčevalni ukrepi nasprotovali osnovni ekonomski logiki, po kateri je treba v času recesije gospodarstvo stimulirati z naložbami. Njihove posledice so najbolj čutili delavski razred, upokojenci in mladina. Grško gospodarstvo se do začetka pandemije ni niti približalo stanju, v katerem je bilo pred gospodarsko krizo leta 2008. Z namenom poplačila dolgov so bili vpeljani ostri varčevalni ukrepi na področju javnih financ. Izpolnitev trojkinega cilja, in sicer zmanjšanje odnosa med zunanjim dolgom in bruto domačim proizvodom na 80 odstotkov – trenutno ta znaša 205 odstotkov –, pa naj bi po planu dosegli šele sredi tega stoletja. To se ni zgodilo le v Grčiji, ampak tudi v zaporedju drugih južnih držav članic EU, v katerih so bili uvedeni podobni ukrepi. Drakonski gospodarski posegi prav tako niso pripomogli k zmanjševanju razlik v konkurenčnosti med gospodarstvi južnih in severnih članic Evropske unije. To pomeni, da so gospodarski dejavniki, ki so res povzročili južnoevropsko dolžniško krizo, dejansko še vedno prisotni. Edini zmagovalci v celotni zgodbi so bile velike banke, katerih izgube so poplačali evropski državljani, krivci za vse to pa so bili Grki.

To se navezuje na drugo kočljivo tendenco nekdanje kanclerke, in sicer, da na prvo mesto vedno postavlja nemški interes – s tem je seveda mišljen interes nemškega kapitala – pogosto na račun skupnega interesa njenih zaveznic ali – [cinično] bognedaj! – evropskih vrednot in solidarnosti. 

Poglejmo avtoritarno črno ovco evropskih konservativcev, Viktorja Orbana [vIktorja orbAna]. Njegova stranka Fidesz [fIdes] je bila do pomladi v okviru Evropske ljudske stranke zaveznica Krščansko-demokratske unije Angele Merkel, njihova podpora v Evropskem parlamentu pa je bila ključna za izvolitev njene vajenke Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije. Ravno zato mu je toliko časa uspelo nesankcionirano izpodbijati temeljne norme pravne države in demokracije. To partnerstvo seveda ni izhajalo zgolj iz bratske ljubezni dveh konservativnih strank, temveč iz pomembne vloge, ki jo Madžarska igra v nemški avtoindustriji, saj se je zaradi nizkih cen delovne sile dober del proizvodnje prenesel ravno v Orbanovo deželo. Zamolčani dogovor je jasen: Nemčija je čim dlje ignorirala kršitve demokratičnih norm na Fideszu podrejenem Madžarskem, ta pa je nemškim podjetnikom še naprej zagotavljala cenovno ugodno delovno silo. Pritisk drugih strank članic Evropske ljudske stranke je na koncu pripeljal do izstopa Fidesza iz zveze, še preden so stranko lahko uradno izključili. Sledile so sankcije v obliki pogojevanja evropskih sredstev s spoštovanjem pravne države. Ta ločitev pa Krščansko-dehvmokratski uniji seveda ni dala nobenih pomislekov glede nadaljnjega financiranja še ene korumpirane desno-populistične stranke na Balkanu, in sicer bolgarske partije GERB.

Ostanimo na vzhodu in se dotaknimo še enega področja, na katerem Merkel, ki sicer slovi po iskanju skupnih točk, vztraja pri interesu lastne države: plinovodu Nord Stream 2. Ta povezava teče pod Baltskim morjem, Rusiji in Nemčiji pa omogoča trgovino s plinom brez prečkanja ozemlja Ukrajine, Belorusije in Poljske. Njeni izgradnji nasprotujejo baltske države, Poljska, Francija in tudi Združene države Amerike, ki imajo poglobljeno trgovanje z Rusijo zaradi vojne v Ukrajini za zelo problematično. Novi plinovod bi Moskvi tudi omogočil, da prekine z dobavo plina Ukrajini, ne da bi s tem ogrozila trgovino z Zahodom. A Merkel si je sama nastavila past odvisnosti od ruskega plina: Nemčija se bo ob prehodu v nizkoogljično gospodarstvo poleg obnovljivih virov energije morala čedalje bolj zanašati na zemeljske pline. To je direktna posledica njene odločitve, da po nesreči v Fukušimi ustreže med ljudmi že razširjenemu skepticizmu do jedrske energije in začne proces zapiranja vseh jedrskih elektrarn v državi.

Glavno, kar lahko zamerimo Angeli Merkel, pa je to, da v bistvu ni imela nobene vizije, kakšna naj bi bila Nemčija, Evropa ali nenazadnje svet. Vsakič ko je imela priložnost, da kroji lastno politiko – od ameriškega spora s Kitajsko do globalnega segrevanja –, smo videli le mlačne zaveze k ustaljenim normam in principom, ne pa kaj veliko iniciative. Edina odločitev, ki jo lahko res označimo za pogumno in načelno, je bila ta, da je Nemčija leta 2015 sprejela več sto tisoč beguncev iz Sirije, Bližnjega vzhoda in severne Afrike; le da se je tudi pri tem zalomilo, in sicer pri predlogu porazdelitve beguncev med državami članicami Evropske unije. To je direktno pripomoglo k vzponu desnih populistov v Združenem kraljestvu, v vzhodni Evropi in nenazadnje tudi v Nemčiji. Evropa pa se je bila po propadu skupne rešitve prisiljena s Turčijo dogovoriti, da bo njihova vlada v zameno za nekaj milijard evrov preprečila prehod še večjega števila prebežnikov s turškega na evropsko ozemlje.

Odhod Angele Merkel in prihod Olafa Scholza bo seveda vsaj v neki meri pomenil začetek nove ere v nemški in evropski politiki, a vse kaže, da bo Scholz najbolj podoben levosredinski inačici svoje predhodnice, pri kateri je od leta 2018 služil kot finančni minister in namestnik kanclerja. Koalicijska pogodba, sklenjena z zelenimi in liberalci, vlado zavezuje k zgodnejšemu zaprtju termoelektrarn, in sicer leta 2030 namesto leta 2038, in k odločno liberalni finančni politiki, ki bo v njegovi vladi pod nadzorom svobodnih liberalcev.

Še bistvenejša je zaveza k tesnejši evropski integraciji, ki med drugim predvideva ukinitev pravice do veta pri glasovanju o zunanjepolitičnih temah v Evropskem svetu in uvedbo pravice do predlaganja zakonodaje za poslance Evropskega parlamenta. Njen končni cilj pa naj bi bila celo zvezna evropska država. Za to bodo seveda potrebovali podporo drugih držav, pri čemer bosta najbolj težavna glasova vlad Madžarske in Poljske, ki zagovarjata suverenost posameznih članic.