Novi semafor
V Nemčiji so zmagovalne stranke septembrskih parlamentarnih volitev po dvomesečnih pogajanjih dosegle koalicijski dogovor, kar pomeni, da bo novi nemški kancler postal socialdemokrat Olaf Scholz. Socialdemokratska stranka, krajše SPD, je na septembrskih volitvah za las premagala navezo Krščanske demokratske unije in Krščanske socialne unije ter tako dobila priložnost sestaviti vlado. Povezala se je s tretjeuvrščenimi Zelenimi in liberalno Svobodno demokratsko stranko, z nemško kartico FDP, ter formirala tako imenovano semaforsko koalicijo. V 178 strani dolgem koalicijskem dokumentu naj bi bile enakomerno zastopane prioritete vseh treh strank. Poenostavljeno povedano, SPD velja za zagovornika rahlo progresivnih socialnih politik, kot je dvig minimalne plače, Zeleni so se v glavnem borili za čimprejšnjo odpravo premogovniške industrije, FDP pa za varčevalno fiskalno politiko. Sožitje treh koalicijskih strank in njihovih politik predstavi Jorg Michael Dostal z Univerze v Seulu.
Novinarka Euractiva Julia Dahm za zmagovalca pogajanj označi FDP, ki je v boju z Zelenimi dobil dve pomembni ministrstvi, ministrstvo za promet in – kot je bilo pričakovano – finančno ministrstvo. Poleg teh dveh je FDP dobil še pravosodnega ministra in ministra za izobraževanje. SPD prevzema šest ministrskih položajev, Zeleni pa pet, med katerimi je na novo ustanovljeno »megaministrstvo« za gospodarstvo in podnebno politiko. Načrtovano je tudi novo ministrstvo za gradnjo in bivanje, ki ga bo vodil SPD.
V Evropski uniji najbolj odmeva dodelitev finančnega ministrstva Christianu Lindnerju, voditelju FDP. Liberalna stranka je zelo jasna glede svojega stališča do zadolževanja in obdavčenja. Tako doma kot na evropski ravni se zavzema za omejevanje porabe sredstev, predvsem v sklopu pakta o stabilnosti in rasti, ki določa, v kolikšni meri se lahko države članice zadolžijo. Načrte nove koalicije na področju fiskalne politike v Evropski uniji predstavi Matthias Goldmann, profesor na Goethejevi univerzi v Frankfurtu.
Doma je FDP dosegel koalicijsko zaobljubo, da se država kljub načrtovanim velikim investicijam, na primer v gradnjo stanovanj ali podnebno politiko, ne bo dodatno zadolžila in ne bo zvišala davkov za najbogatejše. Pri tem se postavlja vprašanje, kako bo nova vlada plačala za vse obljubljene projekte. Možnosti pojasni Goldmann.
Progresivne spremembe davčnega sistema niso predvidene, vendar – kot pravi Goldmann – to ni presenečenje, niti ni stranka FDP v tem položaju osamljena. Nobena izmed koalicijskih strank ni naklonjena progresivnejšemu obdavčenju.
Naslednja pomembna tema pogajanj med strankami je bila seveda podnebna politika, v kateri so glavni akter Zeleni. Dosegli so, da bo Nemčija opustila premogovne elektrarne in prestrukturirala premogovniško industrijo že do leta 2030, ne do leta 2038, kot je bilo sprva mišljeno. Toda koalicijski dogovor te meje ne postavi nedvoumno. V njem je namreč zapisano, da želi vlada do tega leta opustiti premog, če bo to mogoče. Na drugi strani naj bi se delež obnovljivih virov energije pri proizvodnji elektrike do leta 2030 povečal na 80, in ne le na 65 odstotkov. Največja nesoglasja so se med strankami pojavila pri vlogi zemeljskega plina kot zadnjega fosilnega goriva v energetski preobrazbi. Zeleni so želeli, da bi se poleg vseh drugih fosilnih goriv v celoti opustil tudi zemeljski plin. Tega jim ni uspelo doseči in plin bo še vedno igral pomembno vlogo pri zelenem prehodu. Pojasni novinarka Julia Dahm.
Vprašanje zemeljskega plina je zanimivo tudi zaradi novega plinovoda Severni tok dve, ki vodi iz Rusije neposredno v Nemčijo. Nemški regulatorji sicer prejšnji teden niso dali dovoljenja za njegovo uporabo, vendar Dostal izpostavi, da bo projekt na koncu zagotovo dobil zeleno luč. Severni tok dve, s katerim bi postala Nemčija manj odvisna od transporta čez Ukrajino, je pomemben tudi zaradi zunanje politike, ki jo bo v prihajajoči vladi vodila voditeljica Zelenih, Annalena Baerbock.
Kar so izgubili z energetskim prehodom brez fosilnih goriv, naj bi Zeleni nadomestili v kmetijski politiki. Dahm pravi, da je v koalicijskem dogovoru kmetijstvu namenjenega veliko več prostora kot običajno. V tem sektorju želijo Zeleni uvesti progresivnejše zelene politike.
Koalicija se domnevno zavzema za oblikovanje zakonodaje, ki bi tujcem omogočila lažjo in hitrejšo zaprositev za dvojno državljanstvo. Takšna sprememba je pomembna predvsem za tisoče Turkov, ki v Nemčiji že desetletja živijo s tujim državljanstvom. Dostal meni, da bodo vprašanja migracijskih politik vlado močno zaposlovala tudi v drugih pogledih.
Na področju socialne politike se je koalicija zavezala še za dvig minimalne plače na dvanajst evrov na uro in investicijo v socialna stanovanja – zgraditi jih namerava 400 tisoč na leto. Goldmann glede načrtovanega soočanja z bivalno krizo v Nemčiji ni najbolj optimističen; pravi, da so lahko investicije dovolj velike, vendar prepočasne.
Predstavljeni koalicijski dogovor morajo zdaj še enkrat sprejeti člani vseh treh strank. Po tej formalnosti bi Olaf Scholz za novega kanclerja zaprisegel najkasneje 8. decembra. Tak razplet dogodkov si je na začetku leta predstavljal marsikdo malokdo, tudi zaradi Scholzeve nekarizmatičnosti, kot se izrazi Dostal.
Kljub nekaterim razlikam so si koalicijske stranke edine v svojih liberalnih pogledih na ekonomska vprašanja. Najbolj progresivne politike lahko pričakujemo na področju energetskega prestrukturiranja, vendar brez alternativnega ekonomskega pristopa niti te ne bodo imele želenih učinkov.
Dodaj komentar
Komentiraj