“To je najverjetneje začetek konca.” - tako nekako je Luka Mesec pred nekaj dnevi opisal stanje sodelovanja Levice s petimi koalicijskimi strankami, potem ko so na seji odbora za delo, družino socialne zadeve in invalide člani Levice s poskusi blokiranja razprave uspeli predvsem frustrirati ostale člane odbora, ne pa tudi preprečiti odobritve zakona, ki ukinja dodatek na delovno aktivnost. Levico jezijo tudi napovedane davčne spremembe pa dejstvo, da je bil v pol leta po podpisu sporazuma s koalicijo potrjen zgolj en od trinajstih ukrepov, ki so jih sicer predvideli za leto 2019. Eno priložnost v Levici vendarle še ponujajo - če koalicija ukine dopolnilno zdravstveno zavarovanje, se bo po besedah Mateja Vatovca s “to vlado očitno še dalo pogovarjati.”

Razlog, da Levica svoje “žetone” potiska v ukinitev dopolnilnega zavarovanja, ni presenetljiv. Groziti s prenehanjem sodelovanja s koalicijo, potem ko so podobno retoriko ubrali že pred poletjem, bržkone ne bi zadovoljilo njihovih volivcev. Prav tako v stranki verjetno želijo izkazati večjo proaktivnost pri poskusu, da vendarle izpeljejo še kakšnega od predlaganih ukrepov. Slednjo so v zadnjem mesecu dni pokazali s peticijo o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, v namen katere so zagnali tudi terensko kampanjo.

Dopolnilno zavarovanje prav tako predstavlja temo, ki je za pogajalske namene Levice zelo primerna: o njem ima vsaj do neke mere izdelano mnenje velik delež državljanov, ukinitev pa bi bila po vseh indicih precej popularen ukrep. Ob vseh težavah v zdravstvenem sistemu v Levici tudi ne potrebujejo razvijati teze, da sistem javnega zdravstva potrebuje spremembe. Nenazadnje volja po ukinitvi dopolnilnega zavarovanja obstaja že dlje časa, načelno jo podpira tudi vlada Marjana Šarca – če torej ukrep kljub temu ne bo sprejet, je v očeh Levice neuspeh izključno na strani koalicije.

Kako ne sprejeti ukrepa, o katerem se sicer strinjajo vse koalicijske stranke, je postalo nekoliko bolj jasno v zadnjem mesecu, ko se Levica z ministrstvom za zdravje ob podpori koalicije ni uspela uskladiti o načinu, na katerega bi pobirali prispevke, ki po novem ne bi bili več v pristojnosti zasebnih zavarovalnic, temveč Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali ZZZS. Predlog Levice vztraja pri dvigu prispevkov za obvezno zavarovanje, medtem ko predlog ministrstva predvideva dva koraka - prvega, po katerem bi prispevek prišel pod pristojnost ZZZS, in drugega, po katerem bi se pripravila progresivna lestvica pobiranja prispevka.

Kritike prvega pristopa se nanašajo predvsem na luknje v proračunu, ki bi nastale zaradi izpada državnih prihodkov iz naslova dohodnine, ter po bolj “posrednih” obremenitvah, ki bi jih prinesla večja bremenitev podjetniškega sektorja. Kritike letijo tudi na predlog ministrstva: Levica poudarja manjšo solidarnost v primerjavi z njihovim predlogom, nekateri drugi akterji pa izpostavljajo večjo zapletenost in stroške, ki bi jih vzpostavitev takšne lestvice prinesla.

Debata se je skratka začela gibati okoli vprašanja usklajevanja številk in proračuna, ne pa tega, kakšne sistemske rešitve in spremembe slovenski zdravstveni sistem dejansko potrebuje. Seveda ne gre za nepomembna vprašanja, a če bi ukinitev dopolnilnega zavarovanja v vrstah koalicijskih strank imela prioriteto, bi se o potencialnih rešitvah verjetno razpravljalo na drugačen način. Opozarjanje ministrstva za finance, da “državni proračun ni zanesljiv dodaten vir financiranja zdravstva,” zveni nekoliko brezpredmetno, če upoštevamo dejstvo, da Slovenija iz lastnega proračuna zanj namenja zelo malo sredstev - tudi med državami, ki imajo kot Slovenija sistem zdravstvene blagajne.

Nenaslavljanje sistemskih težav zdravstva je sicer kritika, ki jo lahko namenimo tudi Levici. Pri tem ne gre za kritiko samega predloga ukinitve dopolnilnega zavarovanja, ki je v obliki, kot ga poznamo v Sloveniji, pravzaprav unikat in bi ga bilo potrebno ukiniti že zdavnaj. Razlogi za to se nemalokrat poudarjajo, a naj na tej točki povzamemo tiste najbolj kritične, ki jih s svojim predlogom naslavlja tudi Levica:

Dejstvo je, da dopolnilno zavarovanje, kot ga poznamo pri nas, pravzaprav ni zares dopolnilno, saj je v njegovo plačevanje primorana večina državljanov, sicer jim marsikatera pravica iz obveznega zavarovanja enostavno ni dostopna. “Obveznost” dopolnilnega zavarovanja pomeni tudi, da težko oporekamo kritikam, da gre pri dopolnilnem zavarovanju pravzaprav za lahek zaslužek zasebnih zavarovalnic, njihovo delovanje pa je manj usmerjeno v ponujanje lastnih storitev in bolj prepleteno s pomanjkljivostmi sistema obveznega zavarovanja. Še en razlog za ukinitev je, da je prispevek za vse enak, kar pomeni, da je krivičen do tistih z nižjimi prihodki. Solidarnost je eden glavnih argumentov Levice in pri tem jim težko oporekamo.

A vendar ... Največja težava okoli ukinitve dopolnilnega zavarovanja je v tem, da nihče ne govori o reformah, ki jih slovensko zdravstvo potrebuje. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja pač ni zdravstvena reforma, ampak zgolj prestrukturiranje financiranja zdravstvenih storitev. Iluzorno je pričakovati, da bi s tem rešili težave zdravstva, saj se ne loteva ključnih težav. 

Levica se v svojem predlogu pogosto nanaša na “razsipnost” zasebnih zavarovalnic in poudarja, da za svoje delovanje porabijo bistveno večji odstotek denarja kot ZZZS. Vse sicer drži. A nasprotna točka, da je ZZZS v svojem delovanju zato bolj učinkovit, ne temelji na kakršni koli resni analizi Zavoda, prej na ideološki naravnanosti. Podobno kot “morajo” stranke na desnem političnem polu zagovarjati večjo konkurenco in privatizacijo v zdravstvu, "mora" Levica zagovarjati, da bi bilo javno upravljanje s tem denarjem bolj učinkovito. Slednje se vidi že v njihovi retoriki oziroma izbiri besed, ki pogosto nasproti postavlja “delavce z minimalnimi prihodki” in “menedžerje z deset tisoč evri plače”. Ne glede na to, ali se s temi izhodišči strinjamo, težko rečemo, ali ne gre pri vsem morda za preveliko zaupanje dosedanjemu delu ZZZS-ja.

Ko smo v sklopu 50-letnice Radia Študent organizirali okroglo mizo na temo zdravstvenih zavarovanj, so pomisleke o delovanju ZZZS-ja izrazili vsi gostje, vključno z bivšim ministrom za zdravje Dušanom Kebrom, ki je dopolnilno zavarovanje kot prvi želel ukiniti. Glavna težava izhaja iz dejstva, da ZZZS ne deluje kot zavarovalnica, ampak kot fond, kar za sabo pripelje niz težav: ZZZS ni kupec storitev, ampak denar deli glede na prejšnja leta. Prav tako se težje pogaja za ceno storitve in ima pomanjkanje nadzora nad izvajanjem storitev, ki jih plačuje. V praksi je ZZZS nenazadnje v prejšnjih letih zniževal kritje določenih storitev in njihovo financiranje preložil v pristojnost zasebnih zavarovalnic.

V kolikor bi po ukinitvi dopolnilnega zavarovanja dobrih 500 milijonov evrov prišlo pod upravljanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, bi bil tako nujen soroden ukrep predrugačitev njegove vloge in funkcije. O tem žal zaenkrat kaj dosti ni bilo povedanega in težko je predvideti, če bi se na tem področju tudi po morebitni ukinitvi dopolnilnega zavarovanja dejansko kaj zgodilo. Želje po tem ni videti, debata okoli dopolnilnega zavarovanja pa je nekakšna preslikava splošnega stanja sodelovanja med Levico in koalicijskimi strankami. Slednji tako predlogu izkazujejo “načelno podporo”, a ne želijo zatresti statusa quo in bi se predvsem ohranili na svojem položaju, Levica po drugi strani išče “win-win” situacijo, v kateri lahko tudi ob neuspehu predvidenih ukrepov upravičeno okrivijo vlado.