(Non) »Lasciate ogni speranza voi ch'entrate«

(Non) »Lasciate ogni speranza voi ch'entrate«

Recenzija dogodka
Anonymous
11. 1. 2017 - 12.00

Pred okorna, dva metra visoka, z verigo zapečatena železna mrežasta vrata, ki z Dantejeve ulice zapirajo vhod na ploščad, vsaj dvakrat večjo od nogometnega igrišča, se je ob vzklikanju zahteve: »Argo Izolanom« v soboto, 7. januarja 2017, v času kosila počasi privlekla 30-glava skupinica do kosti premraženih protestnikov. Glasno so izražali podporo skvoterjem Avtonomne cone Argo, krajše ACA. Tri posameznike, ki so tam našli zatočišče pred zimsko burjo v nočnih urah, so uslužbenci Varovanja Galekom, d. o. o., v torek zgodaj zjutraj »mirno in nenasilno«, kot so zatrdili skvoterji sami, pospremili s posesti, ki je v lasti Družbe za upravljanje terjatev bank, krajše DUTB, delavci pa so s svetlobno hitrostjo zabarikadirali vse vhode.

Protest ni bil zgolj poskus ohranitve ACA, ampak odraz boja proti represiji, z besedami mladega aktivista »ne glede na to, ali gre za skvot, nov radar ali nizke plače, bi se ljudje morali zbrati in delati skupaj. Delati proti kapitalu, drugače smo samo sužnji. Ljudem pa je namesto tega zanimivo brati o nasilju varnostnikov in policistov, bolj zanimivo kot o ljudeh, ki kradejo milijone in s tem več tisočim uničijo življenja.«

Kot da ne bi bilo dovolj, da sta približno 20 metrov za protestniki skorajda povsem nezainteresirano in odsotno korakala policista, je ob pogledu na drugo stran vrat bilo moč videti betonsko površino, posejano z dvanajstimi v črno oblečenimi stražarji kapitala. Varnostniki Galekoma so branili stavbe, razporejene okoli znamenitega, 52 metrov visokega dimnika, simbola moderne in življenja polne, a že »preminule« Izole. Vse od torka so 24 ur na dan vestno varovali preostanke nekdanje tovarne Arrigoni, ki bi jih v tretjem tisočletju našega štetja hitro menjajoči se lastniki najverjetneje že porušili, če ne bi bili zaščiteni kot kulturni spomeniki, trdijo podporniki ACA. »Mladina bi sanirala brezplačno, DUTB pa z našim denarjem,« je sporočal eden od transparentov. Pred približno letom dni so namreč mladi skvoterji očistili in opremili razpadajoče objekte, ki sedaj predstavljajo zgolj zapor za njihove osebne stvari in inštrumente. V njih več ne obstajajo brezplačni obroki, prenočišča, prijatelji ali koncerti.

»Lasciate ogni speranza voi ch' entrate,« se je z značilnim »ištrijanskim« naglasom utrgal odgovor rednega obiskovalca koncertov v skvotu, enega starejših na protestu, na vprašanje, ali verjamejo, da se še lahko vrnejo na notranjo stran zidov. Znameniti napis nad Dantejevim vhodom v pekel v opevani Božanski komediji v prevodu pomeni, naj tisti, ki vstopa, opusti vsako upanje.

Tudi mrežasta vrata niso mogla dalj časa ostati na stežaj odprta in brez podobnega napisa. Na rumenih okrušenih fasadah stavb ob vratih, ki naj bi bila pod spomeniškim varstvom, so bile pred kratkim nameščene velike kričeče table z rdečim robom: »Nevarnost porušitve objektov«. Na zaprtih vratih je visela enaka tabla z drugim napisom: »Prehod prepovedan, zasebna lastnina«, poleg nje pa dva bela lista v plastičnih mapah: prvi – »Red na varovanem območju« z logotipom Argoline, d. o. o. – z dvanajstimi točkami definicij vsega nedovoljenega početja na posesti in drugi – »Javni poziv za prevzem predmetov na območju Argoline« brez kakršnega koli podpisa – ki zaključuje: »Lastnike predmetov DUTB poziva, da se med 6. in 13. januarjem 2017 med 11. 00 in 14. 00 zglasijo na glavnem vhodu na Dantejevi ulici v območje Argolina z osebnim dokumentom ter dokazilom o lastnini, kjer bodo ob izpolnitvi primo-predajnega zapisnika lahko prejeli svoje predmete.«

Zdelo se je, da se večina za napisano ni zmenila, ali se morda ni hotela zmeniti. Eden izmed podpornikov, ki so prišli iz koprskega skvota INDE, je s transparentom »Več varnosti za manj svobode - Karel Erjavec, 5. 1. 17« jasno izražal, kaj si skvoterji mislijo o varnosti. Še zmeraj se je razlegalo »A-anti-antikapitalista!«, a sogovorec, ki je prej citiral Danteja, je nadaljeval: »Upanje je največji nateg, iz tega so naredili ideologijo.« Nekateri so ob tej preprosti, očitni in za mnoge boleči razgrnitvi »ideologije«, ki se skriva v upanju, da se bodo stvari spremenile na bolje, vsaj na govorni ravni ostali neomajni in zatrjevali, kako se bodo varnostniki čez nekaj tednov gotovo umaknili. Drugi so moža, ki je te besede izrekel kot prerok, pogledali z vsem srhom v očeh.

Eden od osmih predstavnikov ACA, ki se jim je uspelo udeležiti »Javnega sprehoda in druženja v podporo ARGU«, kot so poimenovali protest, je – z močnim glasom, polnim zaničevanja do oblastnih avtoritet in njihovih »plačancev«, kot se je izrazil – interpretiral izjavo za javnost, govor,  dolg dobrih deset minut. Morda bi bilo bolje reči izjavo za ne-javnost. Občinstvo so namreč predstavljali nadzorne sile in mimobrzeči vozniki avtomobilov, od katerih se je vsake toliko kakšen za pet sekund ustavil kar sredi ceste in s pogledom izrazil svojo podporo ali neodobravanje. Na oknu hiše čez cesto je »okamenelo« strmela osivela gospa, naključni mimoidoči pešci so s pospešenim korakom izginili za ovinkom. Policisti v avtomobilih so se v enem dnevu po ulici, poimenovani po slovitem firenškem intelektualcu, čigar Božansko komedijo Italijani štejejo za prvo utemeljitev njihovega knjižnega jezika, vozili večkrat, kot jim to običajno uspe v enem letu.

Govorec s stisnjeno pestjo, čigar besede so močno odmevale »resnico« in se stopnjevale v kritiko poslovanja DUTB - navedel je na primer aktualni pripojitvi Factor Banke in Probanke, »ki bosta državljane stali 50 milijonov evrov« - je svoje upanje z gotovostjo ohranil. Varnostniki pa so na drugi strani simboličnih, a še kako stvarnih vrat ustnice kot po naročilu oblikovali v drobcen nasmešek. A ne škodoželjen ali posmehljiv, prej umeten in ponarejen. Njihovi premraženi obrazi so izražali nemoč in brezbrižnost, še več, zdelo se je celo, da se jim protestniki na drugi strani smilijo in da bi tudi sami radi prestopili prag. Ko so jih protestniki spraševali, ali imajo minimalno plačo in ali se zavedajo, da so»vsi v istem dreku«, je bilo v očeh uniformirancev opaziti strinjanje, a so ostali nemi. Niso smeli ali želeli podati izjave. Kot da bi brez besed hoteli povedati, da mlade razumejo, ker si želijo sprememb, a kruta realnost je taka, da moraš na koncu za nekaj evrov na uro opravljati tisto delo, ki ga nihče drug noče.Vsake toliko so med seboj ne preveč na glas izmenjali besedo ali dve, kakšno drobceno šalo, se naglas zasmejali in nato pogled, izpraznjen kakršnega koli upanja, usmerili nazaj k protestnikom.

Policista sta nemo čakala na komando, da lahko končata svoje delo na sobotno popoldne, ko se je večina prebivalcev Izole kot običajno odločila ostati na kavču, in gresta domov k svojima družinama, kar sta – kakšno uro, preden so se razkadili še zadnji protestniki, za katere sta očitno ocenila, da niso imeli nikakršnega interesa po nasilju – nato tudi storila.  Eden od njiju je vdan v usodo povedal, da ima vsak pravico misliti, kar hoče, tudi protestniki, in da njega niti ne zanima, »kaj so tu interesi«.

Turobno ozračje, ki ga ni moglo spremeniti niti bleščeče sonce, je s točke protesta, ki se je počasi premikala vse okoli posesti DUTB, sevalo v še bolj morečo praznino izolskih ulic. Ulic, zgrajenih pod oblastjo mogočne Beneške republike, na tlakovce katerih naj bi oktobra 1308 po legendi stopil sam Dante Alighieri na poti v Pulj ob preučevanju italijanskih istrskih narečij. Eden od skvoterjev, ki je nekoč študiral zgodovino, se je spominjal srednjeveških časov in jih na hitro primerjal s sedanjimi. »Včasih je vse pod nadzorom pač imela cerkev, ljudjem se je nato v razsvetljenstvu uspelo rešiti zaplat teme, ki jih je prinašal monopol ene institucije nad oblastnimi mehanizmi. A ni dosti časa trajalo, da je kapital sam prevzel vlogo cerkve, vlogo nove religije, ki zdaj z vso močjo klesti po delavcih. Problem je v tem, da ljudje ne poznajo zgodovine, ker ena sama zgodovina, ki jo učijo v šolah, ne obstaja,« je sklenil.

Vse manj številni protestniki so vztrajali pri tem, da je »Argo za skvoterje in za varnostnike,« ob tem pa sprožili plaz govoric, da naj bi varnostnik, ki je s solzilcem pred dnevi odgnal tri posameznike, kot so poročali mediji, že bil odpuščen, ker je ravnal brez pooblastil in po svoji volji. Skvoterji so poudarjali, da ne mislijo obupati, ne glede na to, kolikokrat jih bo policija še napadla. Skupno so zagovarjali načela egalitarnosti in pravičnosti, ki po njihovem »ne morejo izvirati iz posameznikov, ampak so plod kolektivnega boja, ki nikdar ni bil lahek«. Kot so povedali, skvotov ne smemo razumeti kot rezultatov želje po okoriščenju z lastnino drugega, ampak kot»eno redkih alternativ vseobsegajočemu neoliberalizmu, ki močno sega v medije same in katerega namen je preprečiti neformalno povezovanje ljudi in opustitev izobraževanja mladih v aktivne politične akterje družbe«. Morda pa je težava v tem, da se tisti, ki so že prestopili na stran pekla in ga zdaj v zameno za nekaj mesečnih cekinov v žepu branijo, ne zmorejo osvoboditi okovov, v katere jih je vklenil kapital, in so, izgubljeni v sistemskem labirintu, izgubili vsakršno upanje na boljšo prihodnost.[M1]

 

Reportažo iz shoda v podporo avtonomni coni Argo v Izoli sta pripravila Martin Mittendorfer in Katja Stojnić.

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

bravo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.