V Republiki Kitajski, to je na otoku Tajvan, so na enih izmed najbolj obiskanih volitev od leta 1996 - odkar otočani sami izbirajo svoje vodstvo - za predsednico ponovno izvolili Cai Ing-ven. Na volitvah, ki jih je obiskalo 14 milijonov Tajvancev, kar pomeni tri četrtine volilnega telesa, so izbirali tudi poslance, večino v parlamentu pa je zadržala Demokratična napredna stranka. Politična garnitura na Tajvanu se ni spremenila kljub močnem vplivu Ljudske republike Kitajske, to je celinske Kitajske, na predvolilno kampanjo. Kitajci vihajo nosove predvsem, ker je na oblasti ostala vlada in predsednica, ki je obljublja še močnejši boj za tajvansko suverenost na otoku. Medtem ko Republika Kitajska na Tajvanu zagotavlja svojo suverenost prek demokratičnih vzvodov, pa Ljudska republika Kitajska za krepitev suverenosti na otoku pripravlja sistem zaposlovanja Tajvancev na celinskem delu države.

Iz Južnokitajskega morja se selimo nekoliko zahodneje, na Tajsko, prosim, ne je zamenjevati s Tajvanom. Njegovo visočanstvo kralj Maha Vajiralongkorn je ukazal spremembo zakonodaje, ki se tiče kraljevega prevoza. Po novem policija več ne bo zaprla vseh cest po katerih in ob katerih se bo prevažal kralj ali njegova družina, s tem pa bo predvsem v prestolnici Bangkok nekoliko sprostila stalni prometni zastoj. Sporna je bila predvsem uporaba mostov in nadhodov, ki prečkajo kraljevo pot, saj tajska ustava prepoveduje gledanje zviška na kralja in njegovo družino. Vajiralongkorn je z ukazom dokazal, da je v njegovi krvi odtenek rdeče, saj se je na ta način odzval na klice ljudstva. Pogumni Tajci so namreč na socialnem omrežju Twitter celo leto opozarjali na prometne zastoje, ki jih povzroča kraljevski prevoz, kljub temu da je za žaljenje kraljeve družine zagrožena petnajstletna zaporna kazen. A tajski kralj ni užaljen kar tako.

S podporo ruske in turške diplomacije sta vladi v Libiji sprejeli premirje. Od aprila lani so namreč sile pod okriljem Kalifa Belkašima Haftarja, ki vlada v vzhodnem delu Libije, česar zahodne sile ne priznavajo, poskušale zavzeti Tripoli, s premirjem pa se je obleganje končalo. Tripoli je sicer glavno mesto Libije, ki jo Organizacija Združenih narodov priznava, in je pod vodstvom Vlade narodne enotnosti. Danes se bosta de facto voditelja obeh Libij Haftar in Fajez al-Saraž pod ponovnim pokroviteljstvom turške in ruske diplomacije sestala v Moskvi. Poskušala bosta prerasti spor, ki je vzniknil leta 2011 ob atentatu zveze NATO na karizmatičnega voditelja Libije Muamerja Gadafija. Vrh o krizi v Libiji bo ta mesec organizirala tudi Nemčija, škoda da šele sedaj - ko se kriza nekako zaključuje. A uspešnih dogovorov ni za pričakovati predvsem zato, ker so Haftarjevi vojaki le nekaj minut po začetku premirja prekršili pogoje - če verjamemo medijskim izjavam Vlade narodne enotnosti. 

Menjavo oblasti spremlja štiri in pol milijonski narod Omana, kjer je preminil sultan Kabus bin Said Al Said, ki je državi na Perzijskem otoku vladal skoraj pol stoletja. Kabusov naslednik, sultan Haitam bin Tarik Al Said, je že prejel obiske diplomatov celotnega sveta, napovedal pa je nadaljevanje enake zunanje politike in diplomacije kot njegov predhodnik. To pomeni, da bo poskušal ohranjati nevtralnost in dobre odnose z vsemi sosedami in zahodnimi velesilami. To bo seveda težko, saj se bo sultan, kot kaže, kaj kmalu moral odločiti med podporo ZDA ali Iranu, svojima tradicionalnima zaveznikoma, dva zaveznika Omana pa se posredno borita tudi v sosednjem Jemnu. 

Iz Omanske prestolnice Muškat pa se selimo na Malto, kjer je odstopil predsednik vlade Joseph Muscat. Na čelu laburistične stranke ga je zamenjal Robert Abela in s tem prevzel premierski stolček. Muscat je odstopil po protestih, ki mu očitajo prikrivanje odgovornih za umor novinarke Daphne Caruana Galizia oktobra 2017. 

S položaja je odstopil predsednik Abhazije, neodvisne republike, ki jo vsi razen Rusije, Nikaragve, Venezuele in Nauruja še vedno štejejo za del Gruzije, Raul Hajimba. Uradni razlog za odstop je zagotavljanje miru in reda v republiki, saj so opozicijski protestniki v četrtek vdrli in prevzeli poslopje administracije abhazijskega predsednika. Abhazija je po lastnih merilih neodvisna vse od leta 1993, ko se je končala vojna z oblastjo v Tbilisiju, Rusija pa jo je hkrati s še eno separatistično republiko v Gruziji - Južno Osetijo - priznala po rusko-gruzijski vojni leta 2008. 

Visoko sodišče v Lahoreju je razveljavilo obsodbo Perveza Mušarafa, nekdanjega generala in predsednika Pakistana med letoma 2001 in 2008. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je posebno sodišče, ki je Mušarafa obsodilo izdaje, neustavno. Ni še jasno, če oziroma kje bo stekel nov proces proti Mušarafu, ki je že več kot deset let v izgnanstvu; trenutno se tako nahaja v Dubaju, izven dosega pakistanskega tožilstva.

Na skupščini stranke Zveza za prihodnost Kosova je predsednik Ramush Haradinaj, potem ko se je lani poleti odrekel premierskemu položaju, odstopil še s funkcije predsednika stranke. Stranka je v postopku preoblikovanja, spremenila bo predvsem notranji volilni sistem, saj bo vsak član dobil pravico glasovanja. Haradinaj je kljub temu optimističen, da bo zadržal vodstvo stranke tudi po strankarskih volitvah v juniju, kljub temu da bo konkurenca večja.

Medtem ko črnogorski Srbi širom svoje domovine protestirajo proti predlogu zakona o verski svobodi, bodo svoje zadoščenje dobili črnogorski Albanci. Ministrstvo za kulturo je namreč odobrilo postavitev spomenika albanskemu zgodovinskemu junaku Skenderbegu v Ulcinju. Spomenik sicer ne bo tako visok kot izvirnik v Tirani, ne bo pa niti tako nizek, kot so ga opisali predlagatelji, ki so v prvotno dokumentacijo pomotoma navedli višino petnajstih centimetrov. Kip bo tako visok meter in pol, kljub temu da albanska skupnost v Ulcinju zagotavlja višino vsaj treh, če ne celo petih metrov. Spomenik Skenderbegu, ki bo stal na istoimenski ulici bo, po balkanskem bontonu, nosil dvojezični napis v črnogorščini: DJerđ Kastrioti Skenderbeg 1405- 1468 in albanščini: Djerđ Kastrioti Skenderbeu 1405- 1468.

SKENDERBEG