Bibi IV
V Izraelu so v torek prejšnji teden potekale že četrte volitve v dveh letih. Na njih je spet zmagal Benjamin Netanjahu, ki je sicer v primerjavi s prejšnjimi volitvami izgubil okrog petino glasov. Od 61, potrebnih za sestavo vlade, jih je dobil 30, na prejšnjih volitvah pa jih je imel sedem več. Izraelski proporcionalni volilni sistem in fragmentiranost političnega prostora pomeni, da bo morala biti nova vlada, kot po navadi, koalicijska. Izraelci so utrujeni od volitev in to se je pokazalo pri volilni udeležbi, ki je bila s 67 odstotki za Izraelce nizka. Potek kampanje pojasni John Lyndon, direktor Zavezništva za mir na Bližnjem vzhodu.
Izrael je najuspešnejša država na svetu, kar se tiče cepljenja. Razlog, zakaj je Izrael prišel do takšne količine cepiva, je v tem, da je s podjetjem Pfizer podpisal pogodbo, s katero mu je omogočil dostop do medicinske zgodovine svojih državljanov. Netanjahu svetovno vodilnih odstotkov cepljenosti ni pozabil poudarjati v kampanji in je na začetku meseca užival povišano podporo v raziskavah javnega mnenja, a je kljub temu izgubil glasove v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Vprašanje ostaja, ali bi sploh lahko dosegel že tako nižji volilni rezultat, če se ne bi mogel sklicevati na uspeh s cepljenjem.
Za izraelske razmere nizki volilni udeležbi in cinizmu glede političnega procesa, ki ne prinese stabilne vlade, se je pridružil padec podpore vladajoči stranki Likud.
Netanjahujev nekdanji največji rival, Beni Ganc, ki se je na prejšnjih volitvah v valu anti-netanjahovskega razpoloženja zavihtel na položaj drugega politika v državi, potem pa z njim stopil v vlado, je pred volitvami veljal za političnega mrliča. Vseeno mu je uspel presenetljivo dober rezultat. Izgubil je poslance, a je preživel manever, ki je veljal za politični samomor.
Proti Netanjahuju potekajo trije resni sodni procesi za prevaro, kršitev zaupanja in podkupovanje. Optika procesa, kjer se predsednik vlade redno udeležuje sodnih procesov, bo znala postati problem za preostanek Netanjahujeve politične kariere.
Interakcija nove ameriške administracije z Izraelom do neke mere ostaja uganka, a so osnovne poteze jasne. Sedanji predsednik Joe Biden bo nadaljeval z etablirano demokratsko podporo Izraelu, a manj robato kot njegov predhodnik.
Izraelska politika se po večdesetletni vladavini zionistične levice, ki je trajala večino druge polovice dvajsetega stoletja, že več kot dvajset let vztrajno premika v desno. Vzpon izraelske desnice se je zgodil predvsem na račun ekonomsko zapostavljenih delov izraelske družbe, tako imenovanih Mizrahimov, Judov z Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, ki so jih laburistične vlade zanemarile, in priseljevanja Judov iz bivše Sovjetske zveze v devetdesetih.
Tradicionalna baza levice, ki se vztrajno krči, so bolje izobraženi, premožnejši pripadniki srednjega razreda, pretežno Aškenazi, torej priseljenci iz Evrope. Poleg tega je Izrael vse bolj religiozen. Primer je stranka Šas, ki je v devetdesetih podpirala levico, a danes na volilne plakate postavlja Netanjahuja. Tudi novi parlament je pretežno desni.
Pomembna dinamika, ki vpliva na politični zemljevid, so manjšine. Manjšinski palestinski glas je v Izraelu v političnem diskurzu Judov izrazita tabu tema, zato je vsaka potencialna progresivna koalicija oslabljena.
Potem ko je aneksija delov Zahodnega brega v Trumpovi eri izgledala že neizbežna, se je politična realnost takšne poteze izkazala za preveč zapleteno. Razloži Moriel Ram, politolog in predavatelj na Univerzi v Newcastlu.
Morda najpomembnejši rezultat teh volitev je izjemno ugoden položaj arabskih strank, ki so zaradi nejasnega izida volitev zdaj jeziček na tehtnici. Tudi desnica se mora zdaj pogajati z njimi.
To pomeni, da so Palestinci v okupiranih področjih Zahodnega brega in Gaze po Združenih arabskih emiratih, Bahrainu, Sudanu in Maroku kot zaveznika izgubile celo konzervativne Palestince, ki so državljani Izraela. Glede na to da izraelska politika drsi v desno že desetletja, so postavljeni pred nemogočo izbiro. Ali ohraniti nekakšno simbolično zavezanost suverenosti lastnega naroda in ostati v opoziciji, torej znotraj že tako deprivilegiranega položaja še dodatno izostajati iz politične pozornosti, ali vstopiti v vlado, ki je z njihovega zornega kota okupacijska oblast. Vse bližje so drugi izbiri.
OFFsajd je pripravil vajenec Petar, mentorirala je Gea.
Dodaj komentar
Komentiraj