Daleč od oči, daleč od srca
S prvim januarjem 2025 je Bolgarija vstopila v Schengensko območje. Prvi je čez mejo prišel potepuški pes, njegovo prečkanje pa so policisti pozdravili z bučnim aplavzom. Ta simboličen dogodek potrjuje dejstvo, da so za vse razsvetljene liberale Evropske unije še psi vredni več od migrantov. Zgolj nekaj dni pred tem so namreč civilne reševalne skupine nevladne organizacije No Name Kitchen in kolektiva Colletivo Rote Balcaniche na jugovzhodu Bolgarije našle trupla treh mladoletnih migrantov in sledi, ki nakazujejo, da je bolgarska mejna policija bila seznanjena z lokacijami treh trupel in jih pustila tam oziroma mladoletnike pustila zmrzniti do smrti. Te tragedije pa ne moremo gledati kot zgolj izoliranega incidenta, saj je zlorabljanje, zapostavljanje in nasilje nad migranti zgolj širši simptom odnosa evropskega konsenza glede tega, kako ravnati z migranti, ki prečkajo meje Utrdbe Evrope.
Medtem evropski mediji o samem stanju ljudi na poti poročajo čedalje manj in se raje osredotočajo na strašenje z grozečimi številkami in zgodbami o trumah tujih napadalcev, ki »vdirajo« skozi meje. Dejstvo, da so za temi številkami zgolj ljudje, pa je po starem reku »daleč od oči, daleč od srca«, s čimer je upravičena in pozabljena vsaka brutalnost, ki jih države Utrdbe Evropa in njihovi represivni podaljški izvajajo nad njimi. Države se poslužujejo zlasti izvajanja pushbackov oziroma kolektivnega vračanja beguncev, ki je po mednarodnem in evropskem pravu nezakonito, saj z njimi države kršijo načelo nevračanja v države, kjer so lahko ljudje izpostavljeni nehumanim razmeram. Za začetek razmere na bolgarski meji in vplivu, ki ga je imela priprava na vstop Bolgarije v Schengensko območje, oriše Diana Dimova, predsednica nevladne organizacije Mission Wings, ki nudi pomoč migrantom v Bolgariji.
Na bolgarski meji je sicer prisotna tudi evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex, vendar je po navedbah sogovorke njihova prisotnost majhna.
Ob tem obstaja velik razkorak med uradnimi poročili, ki jih objavljajo pristojni vladni organi, in dejanskemu stanju na terenu. Sogovorka izpostavlja tudi neodzivnost bolgarske vlade na pozive nevladnih organizacij glede slabega stanja na mejah.
Dimova pri tem izpostavlja predvsem pomanjkanje pritiska, ki bi lahko spremenil politiko države.
Vladna politika, ki pri obravnavi migrantov podpira sistemsko diskriminacijo, skuša pospešiti in celo uzakoniti proces izvajanja pushbackov.
Poleg izvajanja pushbackov, ki ni omejeno zgolj na samske moške temveč tudi mladoletnike in nosečnice, represivni aparati nad migranti izvajajo tudi nasilje, pritisk pa policija vrši tudi nad nevladniki.
Dodaten problem pri obravnavi migrantov je popolnoma nekoherentna politika vlade glede tega, v kateri center naj pošilja prosilce za azil. Dimova izpostavlja, da je ustaljena praksa, da se ljudi večkrat brez utemeljenega razloga premešča iz enega centra v drugega, s čimer se v centrih povečuje prostorska stiska.
Dejstvo, da vlada ne more zagotoviti dostojnih razmer v centrih, sogovorka ponazori s primerom, ko je vladna agencija za migracije prosila Mission Wings, da poskrbi za dve novi materi iz Sirije, saj agencija po njihovih besedah zanju ne more poskrbeti.
V splošnem se vlada pri skrbi in nastanitvah za migrante zanaša na nevladnike in mednarodne organizacije, ki s svojo pomočjo širijo kapacitete za oskrbo migrantov iz ogroženih skupin, predvsem mladoletnikov. Sogovorka razloži, da je politika vlade zelo dvolična saj se po eni strani zanašajo na nevladne organizacije, hkrati pa jim otežujejo delovanje in jih držijo stran od oblikovanja politike.
Prosilci za azil pa se povrhu vsega soočajo z pomanjkanjem nacionalnega programa za integracijo, zaradi česar jim je otežen dostop do osnovnih socialnih storitev, kot so zdravstvena oskrba, šole in vrtci, oteženo pa jim je tudi iskanje zaposlitve.
Uradna politika Bolgarije se tako ne razlikuje od politike drugih držav Utrdbe Evropa, njeno glavno načelo pa ostaja, da se migrante, ki vstopijo v državo, čim prej pošlje naprej. Pri tem se bo po mnenju sogovorke zaradi vstopa Bolgarije v Schengen pot za migrante preusmerila proti Romuniji, kjer jih čakajo nove težave, saj meja teče vzdolž Donave.
Po navedbah Dimove se je število prosilcev za azil v Bolgariji v zadnjem času povečalo, saj se ljudje upravičeno bojijo, da ne bodo dobrodošli v bolj zahodnih državah Evrope, pot nazaj pa jim je zaprta, saj so njihovi domovi porušeni. Pomanjkanje nacionalne strategije za integracijo je zato zdaj še večji izziv.
Medtem ko se nevladniki v Bolgariji takole borijo za izboljšanje situacije, večina evropskih medijev situacijo ignorira, zahodne evropske države pa se dogovarjajo z vzhodnimi, da te za njih izvajajo nasilje nad migranti in postajajo prva linija obrambe za Utrdbo Evropa. Vsak dan ljudje umirajo, razmere v centrih za azil se slabšajo, policija čedalje bolj zlorablja ljudi. Na vzhodu nič novega.
OFF je pripravila vajenka Vida, mentorirala je Tia.
Dodaj komentar
Komentiraj