Osnovno pravilo izraelske politike v zadnjih petnajstih letih je, da Benjamin Netanjahu vedno zmaga. To je rezultat tudi leto dolge politične krize, med katero se se zgodile tri parlamentarne volite, vsakič brez jasnega zmagovalca. V ponedeljek, potem ko je v zraku visela možnost že četrtih parlamentarnih volitev, sta voditelja največjih strank, Netanjahu iz stranke Likud in Beni Ganc iz stranke Modra in  bela, dosegla dogovor o vzpostavitvi velike koalicije. Dogovor predvideva, da bo Netanjahu na premierskem stolčku ostal še leto in pol, do oktobra leta 2021, nato pa ga bo nadomestil Ganc, ki bo do tedaj služil kot minister za obrambo in podpredsednik vlade. Kot pravi John Lyndon, evropski direktor nevladne organizacije Zavezništvo za bližnjevzhodni mir, je Netanjahu s tem še enkrat pokazal, da je politični maček, ki vedno pristane na nogah.

Izjava

Lani poleti je Netanjahu presegel prvega premiera Davida Ben-Guriona po dolžini mandata, že takrat pa je vodil zgolj začasno vlado. Zadnje redne volitve so namreč potekale pred več kot enim letom, v začetku lanskega aprila. Na teh, pa tudi dveh predčasnih volitvah, ki so sledile, ni bilo jasnega zmagovalca. Na prvih je za tretjino odstotka zmagal Likud, nato lanskega septembra, prav tako za manj kot odstotek, Modro-belo zavezništvo in Beni Ganc, na zadnjih predčasnih volitvah letos marca pa je Netanjahu premagal Ganca za slabe tri odstotke. Na vseh volitvah sta rivalski opciji dosegli približno vsaka nekaj več kot četrtino sedežev v knesetu. Več o tem, zakaj je prišlo v Izraelu do takšne politične blokade, John Lyndon.

Izjava

V političnem maratonu je prvi brez sape ostal Beni Ganc. Izraelski predsednik Reuven Rivlin je po marčevih volitvah mandat za sestavo vlade podelili Gancu, a kmalu se je pokazalo, da ima boljše karte v rokah Netanjahu, ki je na koncu zgolj počakal, da je Gancovo politično zavezništvo, ki se je formiralo, da mu prepreči še en premierski mandat, začelo pokati po šivih. Jasen signal je bila odločitev Ganca, da se pusti izvoliti za predsednika parlamenta, zaradi česar ga je zapustil nekdanji finančni minister in drugi človek zavezništva Jari Lapid s svojo stranko Ješ Atid. Kot pravi Lyndon, Ganc ni mogel tvegati še enih volitev.

Izjava

Ganc je v pogajanjih pristal na zelo številne koncesije. Največja je seveda ta, da je prelomil obljubo volivcem, da ne bo vstopil v vlado z Netanjahujem. Predvolilne obljube je prelomil tudi na drugih področjih. Ganc, ki je pred tem nasprotoval priključitvi delov Zahodnega brega Izraelu, je nato pristal v priključitve, če se z njo strinjata Jordanija in Palestinska oblast, kasneje če se bo s tem strinjala mednarodna skupnost, sedaj pa je dal Netanjahuju kar proste roke. Prav tako je Ganc požrl besedo glede imenovanja sodnikov in tožilcev. To vprašanje je ključno, saj so bile proti Netanjahuju vložene tri kazenske obtožnice zaradi korupcije. Ganc se je ob prihodu na politični parket predstavljal kot branitelj izraelske pravne države, sedaj pa je sicer za svojo stranko pridobil ministrstvo za pravosodje, a se bo z njegovima kandidatoma za ministra in za državnega tožilca moral strinjati tudi obtoženi Netanjahu. Poleg tega bo imel Likud polovico sedežev na komiteju, ki bo izbiral kandidate za sodnike. Vse to pomeni, da je Ganc ostal brez zaveznikov in odvisen od Netanjahuja.

Izjava

Modro-belo zavezništvo ni preživelo formiranja vlade. Ganca sta zapustila glavna partnerja Jari Lipid in  Moše (Bogie) Jalon. Pridružil se mu ostanek nekoč sicer močne laburistične stranke, ki je v času Ehuda Baraka vodila vlado, danes pa ima zgolj tri poslance.

Izjava

Ključno vprašanje do sedaj so bile tri Netanjahujeve kazenske obtožnice zaradi korupcije. Sklenitev vladne koalicije pomeni, da bo Netanjahu izbral sebi naklonjenega državnega tožilca, pred sodišče pa bo stopil s premiersko imuniteto. Zanimanje izraelske politike se bo očitno preselilo na vprašanje priključitve dela Zahodnega brega. Dogovor namreč predvideva, da premier, se pravi Netanjahu, postopek za odločanje o tem sproži s prvim julijem.

Izjava

Priključitev Zahodnega brega bi verjetno pomenila tudi dejanski konec možnosti rešitve spora med Palestinci in Izraelci z ustanovitvijo palestinske države.  

Izjava

Vprašanje palestinske države je glavna okupacija - no pun intended - izraelske politike že več kot petdeset let, odkar je Izrael zasedla Gazo in Zahodni breg. Od oslovskega mirovnega procesa je bila glavna ločnica v politiki opredelitev glede možnosti vzpostavitve palestinske države. Z zavezništvom med Gancem in Netanjahujem se zdi, da se to poglavje počasi zapira.