Štiri poslanske skupine, in sicer strank Zavezništva Alenke Bratušek, Socialnih demokratov, Desusa in Združene levice, so napovedale vložitev predloga za zapis pravice do pitne vode v ustavo. S tem skušajo preprečiti oziroma otežiti poskuse privatizacije te naravne dobrine in zagotoviti dostop do nje vsem državljanom. Za začetek prisluhnimo Alenki Bratušek, ki je na današnji tiskovni konferenci predstavila predlagano spremembo:

Izjava

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kako je to področje urejeno danes. Stevo Ščavničar, državni svetnik, ki je že pred poldrugim letom predlagal zapis pravice do pitne vode v ustavo, pojasni, kakšne spremembe so na tapeti in kako je dostop do pitne vode urejen danes:

Izjava

A pravica do pitne vode, ki jo je dolžna zagotoviti občina, se ne navezuje na posameznika, temveč na nepremičnino. Pojasni Jakob Ahačič, član skupine študentov, ki se v okviru okoljske pravne klinike na Pravni fakulteti ukvarja z odgovornostjo držav glede zagotavljanja pitne vode:

Izjava

To je najbolj prišlo do izraza na primeru nelegalnih romskih naselij. Nadaljuje Ahačič:

Izjava

Predlog spremembe ustave uporablja drugačen koncept, saj veleva dostop do pitne vode za vsakogar. Kljub morebitni spremembi pa bo izvajanje te pravice še vedno določal zakon. Kot je bilo že omenjeno, se občine trenutno lahko same odločajo, na kakšen način bodo zagotavljale dostop do pitne vode. V Sloveniji imamo več deset občin, ki to zagotavljajo preko koncesije. Zaradi evropskih pravil proti diskriminaciji tujih podjetij koncesije vzbujajo skrb, da občinski organi, zlasti v majhnih občinah ne bodo kos pravnim službam multinacionalk, ki se potegujejo za koncesije. Te bi zato kaj lahko pomenile slabo novico za porabnike - takšne primere poznamo tudi iz tujine. Ni jasno, ali bi bile koncesije po predlagani spremembi ustave še vedno dovoljene. Sprememba bi sicer velevala, da se distribucija pitne vode opravlja preko neprofitne javne službe, a je v odgovoru na novinarsko vprašanje Bratušek povedala sledeče:

Izjava

Ščavničar pokomentira to neskladnost. Koncesije so, kljub časovnim in drugim morebitnim omejitvam, oblika materialne privatizacije:

Izjava

Ahačič pa opozarja, da zapis izraza “neprofitna javna služba” v ustavo na področju koncesij ne bi prinesel bistvenih sprememb:

Izjava

Kaj pa bi zapis pravice do pitne vode v ustavo sploh pomenil? V ustavi imamo zapisano marsikatero načelno pravico ali usmeritev države, ki pa v praksi ne obstaja. Kljub temu Ščavničar meni, da bi bil v luči težnje po privatizaciji vsega javnega takšen zapis lahko koristen:

Izjava

Morda, zgolj morda, pa se nezavidljivega položaja, v katerega jih postavljajo pogajanja v okviru čezatlantskega trgovinskega in investicijskega sporazuma, zavedajo tudi naši politiki. Kot pojasni Brane Golubovič, bivši poslanec Zavezništva Alenke Bratušek, ki je v prejšnjem mandatu delal na podobni spremembi, je imel takrat predlog široko podporo:

Izjava