Ne mir, Kašmir!

V Plečnikovi hiši v Ljubljani je danes potekal posvet o situaciji v Kašmirju. Območje, ki si ga že 70 let delijo Indija, Pakistan in Kitajska, je v zadnjih tednih ponovno prevzelo nasilje. Konflikt med Indijo in Pakistanom je ponovno razvnel samomorilski teroristični napad, v katerem je umrlo več kot 40 indijskih vojakov. V odgovor na ta napad so indijske zračne sile napadle domnevne položaje skrajnežev na območju, ki ga upravlja Pakistan. Pakistanska vojska je sestrelila enega izmed indijskih lovcev in zajela pilota letala. Gre za eno hujših eskalacij konflikta po zadnji pakistansko-indijski vojni leta 1999. Pakistanske oblasti so ujetnika sicer že izpustile na prostost, kar je dober obet za umiritev razmer, vseeno pa mnoge v regiji skrbi potencialna nova vojna med Indijo in Pakistanom.

Indija in Pakistan sta jedrsko oboroženi vojaški sili, zato bi imel konflikt med njima lahko katastrofalne posledice. Situacija v Kašmirju je sicer napeta že od leta 1947 oziroma od konca Britanske Indije, ki je v naslednjih desetletjih razpadla na Indijo, Pakistan in Bangladeš. Do takrat je bil Kašmir nekakšna polovično neodvisna država, ki so ji vladali Britancem naklonjeni lokalni veljaki. Ob koncu britanske nadoblasti in razdelitvi indijskega polotoka na muslimanski Pakistan in pretežno hindujsko Indijo se je pojavilo vprašanje pridružitve Kašmirja. Čeprav je bilo prebivalstvo v Kašmirju pretežno muslimansko, je velik del podpiral pridružitev Indiji. Nacionalni kongres, ki je predvsem užival podporo pretežno sekularnega prebivalstva osrednje Kašmirske doline, je zahteval pridružitev Indiji. Ostanek muslimanskega prebivalstva, ki je podpiralo pridružitev Pakistanu, se je združil v Stranko muslimanskega kongresa. Takratni maharadža Hari Singh je zaradi želje po nedovisnosti in relativno enakovredne moči obeh gibanj odlašal z odločitvijo o pridružitvi kateri od novonastalih držav. Pakistanske sile so, da bi ga prisilile v odločitev za priključitev Pakistanu, konec leta 1947 vdrle v državo, kar je imelo obraten učinek.

Maharadža se je namreč za pomoč obrnil na Indijo, ki je z vojsko vkorakala v Kašmir in zavzela večji del omenjenega ozemlja. Po dogovoru, ki sta ga dosegla nova indijska in kašmirska vlada, naj bi se po dokončni umiritvi razmer in odstranitvi vseh paravojaških enot z območja izvedel plebiscit, na katerem bi se prebivalci Kašmirja odločili o svoji prihodnosti. Takšno rešitev vprašanja so v resoluciji podprli tudi Združeni narodi leta 1948. Tega plebiscita zaradi različnih bolj ali manj legitimnih razlogov niso nikoli izvedli, zato so meje območij pod upravljanjem različnih držav praktično iste kot ob koncu vojne leta 1948. Poleg Indije in Pakistana, ki sta zaradi ozemeljskega spora na območju v stalnem stanju vojne, je po uspešnih ofenzivah v kitajsko-indijski vojni leta 1962 približno petina Kašmirja pod nadzorom Ljudske republike Kitajske. O razlogih za nadaljevanje konflikta organizator posveta in evropski poslanec Ivo Vajgl:

izjava

Pesimističen je tudi udeleženec posveta Naeem Khan, direktor Kulturnega centra za Kašmir z Dunaja:

izjava

Ne pričakuje nikakršnih sprememb politik Indije in Pakistana:

izjava

Obe strani sta izmenično preprečevali izvršitev plebiscita, ki je po njegovem mnenju edina legitimna rešitev kašmirskega vprašanja:

izjava

Sardar Shaukat Ali Kashmiri, glavni sekretar Narodne stranke ljudi združenega Kašmirja, ki si prizadeva za neodvisnost, je na posvetu zagovarjal idejo, da bi Kašmir lahko predstavljal tamponsko državo, ki bi pomagala umiriti regionalna politična trenja:

izjava

Prebivalci Kašmirja so tako ujeti v stalne konflikte in boje med indijskimi in pakistanskimi ekstremisti. Življenjske razmere se po besedah Mira Jahangira, ki študira na Dunaju zaradi propadajoče infrastrukture in stalne nestabilnosti v regiji stalno slabšajo:

izjava