Pravda za Radovana
Prizivni senat Mehanizma za mednarodna kazenska sodišča ni ugodil pritožbi obrambe nekdanjega predsednika Republike srbske in vrhovnega poveljnika tamkajšnjih sil med vojno v Bosni in Hercegovini Radovana Karadžića. Še več, sodniki so dosedanjo 40-letno zaporno kazen zaostrili v doživljenjsko ječo za pravnomočno obsojenega vojnega zločinca, ki je bil med drugim obsojen zaradi aktivne vloge pri obleganju Sarajeva in genocidu v bošnjaški enklavi Srebrenici.
Po besedah sodnikov Karadžićeva dosedanja sodba ne ustreza precedensu, ki so jih postavile sodbe Karadžićevim podrejenim, ki so ob spoznanju krivde za podobne zločine prejeli dosmrtno kazen. Senat je potrdil sodbo Mednarodnega kazenskega sodišča za zločine na področju nekdanje Jugoslavije, ki je Karadžića oprostilo zločinov v sedmih drugih občinah, saj tožilstvo ni uspelo dokazati, da je zanje vedel oziroma jih ukazal. Karadžić je v pisni izjavi po izreku sodbe ponovno izpodbijal legitimnost sodišča, ki naj bi politično preganjalo Srbe, a je poudaril, da je kljub sodbi srbski narod in on z njim že zmagal. Sodišče, ki je o primeru odločalo, opisuje Dominika Švarc Pipan, državna sekretarka na pravosodnem ministrstvu Republike Slovenije in strokovnjakinja za mednarodno pravo:
Ob zaključku delovanja posebnega tribunala njegov vpliv ocenjuje kot pozitiven:
Svojci žrtev genocida v Srebrenici so po izreku sodbe pozdravili odločitev sodišča, da kazen zaostri. Po njihovih besedah sicer nobena kazen ne more zadostiti hudim zločinom, ki so se zgodili med vojno, a je pomembno, da je sodišče uporabilo najhujšo možno obliko kaznovanja. Člani tričlanskega predsedstva Bosne in Hercegovine so se na razglasitev sodišča odzvali po pričakovanjih. Šefik Džaferović in Željko Komšić, predstavnika bošnjaške in hrvaške skupnosti v predsedstvu, sta obsodbo pozdravila, Milorad Dodik pa je poudaril, da je pri njem haaški tribunal že dolgo tega izgubil legimiteto, včerajšnjo sodbo pa označil za cinično in arogantno. V njegovem odzivu je odmeval pogost očitek Mednarodnemu kazenskemu sodišču; da gre za selektivne obsodbe, ki se v preveliki meri nanašajo zgolj na zločine pripadnikov srbskih sil med letoma 1992 in 1995.
Nataša Kandić, koordinatorka projekta Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih hudih kršitvah človekovih pravic na ozemlju nekdanje SFRJ od 1. januarja 1991 do 31. decembra 2001, krajše REKOM, poudarja pomen te sodbe, ki je med drugim nedvomno potrdila, da je šlo pri pobojih v Srebrenici poleti 1995 za genocid.
Po mnenju sodnikov je bil Radovan Karadžić neposredno vpleten v grozodejstva na področju Bosne in Hercegovine. Odvetniki 73-letnika so obrambo postavili ravno na domnevi, da so se vojni zločini dogajali brez Karadžićevega zavedanja ali odobravanja. Dokazi pričajo drugače.
Kandić pravi, da ne glede na strogo kazen sodba ni storila naslednjega koraka in obsodila vloge Srbije oziroma takratne Jugoslavije v konfliktu. Potem ko je medvojni predsednik Jugoslavije Slobodan Milošević umrl pred koncem sojenja, kazensko sodišče nikoli ni uspešno dokazalo neposredne vloge Beograda pri vojnih zločinih.
Kandić opozarja na splošno revizijo zgodovine, ki se dogaja ne le v Srbiji, pač pa na celotnem področju nekdanje Jugoslavije. Mainstream mediji in splošno mnenje se raje kot na zločine pripadnikov lastnega naroda osredotočajo na lastne žrtve.
Novinarka sarajevskega časnika Oslobođenje Gordana Katana pojasnjuje, da sodba sicer ni povsem zadovoljila pričakovanj žrtev, a je sprejemljiv kompromis:
Švarc Pipan ob tem pojasnjuje:
Katano pa je kljub kompromisni sodbi razočarana nad odzivom politikov v Republiki srbski. Diskurz o nelegitimnem sodišču je splošno sprejet ne le med tistimi na oblasti, pač pa kar med veliko večino politikov iz vrst vlade in opozicije.
Zaradi teh in podobnih izjav vodstva in drugih predstavnikov družbe v Republiki srbski ni najbolj optimistična glede sprave v Bosni in Hercegovini. Odziv je mogoče nekoliko bolj razumljiv, če pogledamo s pozicije Republike srbske, ki jo ta sodba de facto razglaša za tvorbo, zgrajeno na vojnih zločinih, ko vanje vpleta celoten politični vrh iz Banjaluke.
Milorad Dodik, izbranec Zahoda, ki naj bi v 90-ih Republiko srbsko očistil nacionalizma, je namesto tega v zadnjem desetletju zgolj prevzel retoriko in ideologijo tistih, ki so zločine izvajali, ter je kot tak mogoče idealen primer ponesrečenega procesa pomiritve na Balkanu.
Dodaj komentar
Komentiraj