Rumena trdnjava
V današnjem lokalnem OFFsajdu se odpravljamo na Kozjansko. Na četrtkov dan smo se ustavili v gradu Podčetrtek, ki je bil dolga leta črna pika te izrazito turistične občine. Veliki rumeni kompleks je namreč razpadal in s tem kazil podobo večidel ruralne pokrajine, po kateri strašijo duhovi nekdanjega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Občina je grad končno odkupila konec leta 2020, konec junija letos pa je bila zaključena prva faza obnove gradu. Da bi razumeli kompleksna lastniška razmerja, ki so pripeljala do razpadanja gradu in končno tudi do začetka obnove, se je treba ozreti v zgodovino.
»Med številnimi gradovi, s katerimi je posejano Kozjansko, zavzema Podčetrtek posebno mesto. Nenavadno je že njegovo slovensko ime, ki so ga, podobno kot pri Podsredi, nekateri skušali razložiti tako, da je bil ob četrtkih tod v istoimenskem naselju semanji dan ali tudi, da so tu na ta dan kaznovali hudodelce s smrtjo, saj je bil na gradu sedež krvnega oziroma deželnega sodišča, ki je imelo pravico odločati o življenju ali smrti prestopnikov. Razlaga ni preveč prepričljiva, slovensko ime gradu namreč zasledimo v virih šele pozno, ko je grad že dolga stoletja obvladoval ali tudi strahoval okolico. Zanimivo pa je njegovo nemško ime Windischlandsberg, kar bi nekako lahko prevedli v Slovenska deželna gora. Je morebiti tu že pred zlato dobo gradov, ki je pri nas nastopila šele v 12. stoletju, stala na deželni meji ob Sotli obrambna postojanka, ki je varovala južni rob države pred Madžari?«
Poslušali ste uvodni odstavek obravnave gradu Podčetrtek v monografiji Gradovi na Slovenskem, ki je delo vodilnega slovenskega kastelologa, že pokojnega Ivana Stoparja. O nastanku gradu je Stopar pisal:
»Grad Podčetrtek je nastal tako kot drugi gradovi na Kozjanskem na nekdanjih posestvih grofice Heme Breže-Selške. Pozidali so ga krški škofje, ki so ga upravljali s svojimi ministeriali, podčetrteškimi vitezi. Prvi med njimi je omenjen leta 1209 Oton iz Podčetrtka, sin viteza Enskalka. Že ta podatek nam zadošča, da stavimo nastanek prvotnega podčetrteškega gradu vsaj v pozno 12. stoletje, v isti čas torej kot večino starejših grajskih stavb na tem območju.«
Če skrajšamo: z gradom so vse do srede 15. stoletja prek različnih upravljiteljev razpolagali krški škofje. Zaradi grozečih ogrskih napadov so ga nato prodali cesarju Frideriku tretjemu, kasneje pa je krška škofija grad za velike denarje zopet odkupila nazaj. Dobro desetletje je bil grad tudi v ogrskih rokah. Krški škofje so grad, ki so ga Ogri popolnoma razdejali, obnovili. Leta 1527 je oskrbnik gradu postal Hans Tattenbach. Tattenbachi, sicer izvirajoči iz Porenja, so leta 1612 tudi formalno postali lastniki gradu in ga temeljito prezidali ter uredili v renesančnem slogu. Leta 1671 so družinskega poglavarja Ivana Erazma Tattenbacha zaradi sodelovanja pri zaroti zoper Habsburžane v Gradcu obglavili, grad Podčetrtek pa so oblasti zasegle.
Enajst let pozneje, leta 1682, je grad Podčetrtek za 72.000 florintov kupil grof Ignacij Attems. Attemsi so grad kmalu povečali in barokizirali, trenutno podobo pa je grad dobil ob temeljiti prenovi leta 1874. Attemsi so imeli grad v lasti vse do konca druge svetovne vojne – tedaj so grad s pripadajočim gozdom oblasti nacionalizirale. V gradu so po vojni uredili stanovanja, eden od tam stanujočih pa si je v gradu uredil kar kurjo farmo. Gradu je veliko škode prizadejal kozjanski potres leta 1974.
Tik pred padcem socialistične Jugoslavije leta 1989 je grad tedaj velika občina Šmarje pri Jelšah prodala, in sicer profesorju Dimitriju Djokiću in poslovnežu Djordju Zečeviću. Kupila sta ga za okoli 50.000 tedanjih nemških mark. Ob nakupu gradu sta se zavezala, da bosta v roku petih letih grad obnovila, kar pa se ni zgodilo. Grad je nadalje propadal, bil je tarča nepridipravov, večina notranjščine je bila izropana, nekaj notranjih elementov pa so rešili v Posavskem muzeju iz Brežic. Občina je s soglasjem lastnikov popravila vsaj del strehe, zaradi pogodbene klavzule pa je občina po sodni poti pridobila lastništvo 20-odstotnega deleža gradu, ki ga je imela v lasti družina Djokić. V kupoprodajni pogodbi sta se Djokić in Zečević namreč zavezala, da bosta grad stabilizirala in obnovila, sicer sledi vrnitev bivšemu lastniku. V bitko za podčetrški grad so se neuspešno vključili tudi potomci razlaščene družine Attems. 80-odstotni delež gradu je po dolgotrajnih sodnih bojih in usklajevanjih z družino Zečević na koncu uradno odkupila občina konec leta 2020. Kako je potekal odkup, je za Radio Študent pojasnil župan občine Podčetrtek Peter Misja.
Grajsko kaščo pod gradom so zaradi nevarnosti za lokalni promet lani porušili, je pa ostal ohranjen njen kletni del. Od ministrstva za kulturo so za prvo fazo obnove gradu pridobili 200 tisoč evrov nepovratnih sredstev. Prva faza obnove se je končala konec junija letos, takrat pa je bil tudi dan odprtih vrat, ko so si domačini in turisti grad lahko pobližje ogledali.
Kaj sledi?
Pri milijonu šeststo tisoč evrih nepovratnih sredstev ministrstva za kulturo gre za projekt Doživetje grajskega razgleda, ki je dobil zeleno luč v sklopu Javnega razpisa za sofinanciranje projektov trajnostne obnove in oživljanja kulturnih spomenikov v lasti občin ter vključevanje kulturnih doživetij v slovenski turizem iz sredstev za izvajanje nacionalnega Načrta za okrevanje in odpornost. Občina bo iz občinskih proračunov do leta 2025 primaknila še dobrih 850 tisočakov. V sklopu projekta Doživetje grajskega razgleda bodo na gradu med drugim pripravili interaktivno doživetje Četrtkova sodba, gastronomsko doživetje Grajska pojedina, mogoča pa bo tudi poroka na grajski terasi. O gradu tako župan in svetniki razmišljajo predvsem kot o novi možnosti za kulturni turizem. Pred grad so se že preselili nekateri dogodki, ki so bili do sedaj organizirani bodisi v samem Podčetrtku bodisi v večnamenski dvorani. Ob zaključku prve faze obnove je tam bil koncert, na lokaciji pa je gostovala tudi lokalna verzija Odprte kuhne, to je Kuhinja pod gradom, ki jo pripravljajo v sklopu Turizma Podčetrtek.
Pred odkupom gradu so na občini kot eno od rešitev za propadajoči grad omenjali javno-zasebno partnerstvo. O morebitnem javno-zasebnem partnerstvu Misja zdaj odgovarja:
Pred gradom Podčetrtek, ki mogočno kraljuje nad istoimenskim trgom in od koder pogled seže vzdolž doline Sotle, na gričevja v Sloveniji in na hrvaško Zagorje ter na več 10 cerkva tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, so lepši časi. Z gradu pa se vidi tudi sedež podčetrške občine s slabimi 3500 prebivalci. Občina je nastala leta 1994 ob reformi lokalne samouprave z odcepitvijo od občine Šmarje pri Jelšah. Prvi župan občine je bil pokojni Marjan Drofenik, ki je županoval od ustanovitve pa do leta 2005. Tedaj je zaradi nezmožnosti sodelovanja z občinskim svetom predčasno odstopil. Na predčasnih volitvah je slavil tedanji predsednik krajevne skupnosti Podčetrtek in še vedno aktualni župan Peter Misja iz kvote Stranke mladih Slovenije. V drugem krogu predčasnih volitev tistega leta je premagal predsednika krajevne skupnosti Pristava pri Mestinju Srečka Gobca. Od volitev leta 2005 pa do danes Misja na lokalnih volitvah sploh ni imel protikandidatov, na volitvah pa ni več nastopal kot kandidat katere od političnih strank. V občinskem svetu vlada praktično brez opozicije. Je pa že pred volitvami leta 2005 napovedoval, da je ena od njegovih prioritet ureditev lastništva gradu in njegova obnova. Grad je zdaj končno v celoti v občinski lasti, obnova, kot smo slišali, poteka. Zato smo dolgoletnega prvega moža občine vprašali, če bo na novembrskih lokalnih volitvah vnovič kandidiral za župana.
Nekoliko skrivnosten odgovor. Če smo že začeli s citati iz biblije slovenskih gradov Ivana Stoparja, tako tudi končajmo. Stopar je v omenjeni knjigi obravnavo podčetrškega gradu zaključil z naslednjimi besedami:
»Tudi o gradu Podčetrtek so se med ljudmi ohranile številne zgodbe. Nemara niso tako strašljive kot drugod, a zato niso nič manj tipične. Izročilo govori o nastanku grajskega imena in o razsežnih podzemeljskih hodnikih, ki so vodili iz grajskih kleti in so bili neki tako dolgi, da so povezovali podčetrteški grad ne le z drugimi gradovi v obližju, ampak kar z več deset kilometrov oddaljenim celjskim gradom. Kajpak tudi ne manjka marnjanja o skrivnostnih sobah – bilo naj bi jih 72 – eno izmed njih pa da je pred leti zaprl veter; v njej so njega dni baje obešali kmete in shranjevali njihove glave.«
Dodaj komentar
Komentiraj