V zadnjem avgustovskem lokalnem prepovedanem položaju se je znašla finska multinacionalka Wärtsila, ki zapira tovarno ladijskih motorjev v Boljuncu pri Trstu. Sredi septembra se bo začel postopek odpuščanja 451 delavcev, ogroženih pa je še vsaj dvakrat toliko zaposlenih v povezanih dejavnostih. Od 14. julija, ko je vodstvo podjetja delavce obvestilo o selitvi proizvodnje na Finsko, so sindikalisti skušali pritegniti pozornost javnosti, predvsem pa vlade v Rimu, da bi jim priskočila na pomoč pri reševanju socialne katastrofe, ki se obeta Trstu. To jim je končno uspelo ta teden, ko so pristaniški delavci začeli stavko in zaradi tega niso natovorili dvanajstih novoproizvedenih ladijskih motorjev na ladjo Uhl Fusion. Ministrstvo za gospodarski razvoj je kmalu sklicalo sestanek, na katerem bodo čez teden dni o usodi delavcev razpravljali minister Giancarlo Giorgetti, sindikalni predstavniki, predstavniki Wärtsile in deželna vlada Furlanije - Julijske krajine. 

Ladja, ki pluje pod portugalsko zastavo, je že četrti dan zasidrana v Tržaškem zalivu. Kupec ladijskih motorjev, ki jih ne more natovoriti, je južnokorejska družba Daewoo Shipbuilding & Marine Engineering. Tržaška pristaniška uprava še preučuje zahtevek, po katerem želi družba za natovorjenje ladje poskrbeti kar sama. Delavci pred tovarno ladijskih motorjev sicer že od 14. julija, ko jih je družba obvestila o odpuščanjih, preprečujejo odvoz produktov iz tovarne. Govori Andrea Dellapietra iz lokalne podružnice sindikata delavcev v kovinski industriji, ki spada pod sindikalno združenje CGIL.

»14. julija smo se zbrali pred prostori, od koder iz tovarne gredo proizvodi in motorji, in smo ustvarili trajno zasedo. 24 ur na dan. Organizirali smo izmene z odgovornimi za stražo – in po tem dnevu nobeno blago ni več šlo iz tovarne, noben motor, nič.«

V tovarni sicer še zmeraj poteka proizvodnja, a je ta zaradi pomanjkanja materialov močno zmanjšana.

»V tovarni še proizvajamo, še delamo, a v polžjem ritmu. Nič namreč ne gre več niti v tovarno. Znašli smo se v ozkem grlu, kjer očitno v tovarno ne dovažajo več materialov. Tako niti nimamo več kaj proizvajati.«

Wärtsilä je delavce o odpuščanjih obvestila na vrat na nos, še nekaj mesecev pred tem je namreč družba podpisala dokument, po katerem je proizvodnja ladijskih motorjev v Trstu za lokalno okolje strateškega pomena. Dellapietra. 

»Tovarno zapirajo, ker je finska država skupaj z Wärtsilo izvedla investicijo na Finskem. Sklenili so, da motorjev več ne bodo proizvajali v Trstu, ampak na Finskem, kjer so zgradili obrat, podoben našemu, morda tudi večji. Očitno je podjetje vse do zadnjega zanikalo vse to. Govorili so, da je vse v redu in naj ne skrbimo, a se je na koncu vseeno zgodilo, kar se je. Po sestanku smo podpisali dokument, v katerem je podjetje samo trdilo, da je proizvodna lokacija strateškega pomena za Trst. To je bilo še marca. Potem pa smo se julija znašli v taki situaciji. Torej so lagali regionalni vladi in nam, delavcem.«

Strateškega pomena je tovarna ladijskih motorjev za lokalno prebivalstvo predvsem zato, ker je od nje odvisnih vsaj tisoč družin. V primeru zaprtja tovarne na cesti namreč ne bo ostalo le 451 odpuščenih delavcev, ampak tudi tisti, ki delajo v podporni industriji. Dellapietra. 

»Situacija je za Trst skrajno resna. Ne govorimo samo o Wärtsili, o 451 delavcih, ampak o družbenem tkivu celotnega Trsta in tržaške industrije. 451 delavcem grozi neposredno odpuščanje, nato pa je še štiristo, petsto delavcev, ki izvajajo zunanje, povezane službe. Od čistilcev, inženirjev, tistih, ki izvajajo druge storitve. Gre za celotno proizvodno verigo, ki podpira tovarno. Vsa ta majhna podjetja bodo izginila še pred nami.«

Prva faza odpuščanja se bo zgodila 14. septembra, ko mora podjetje predložiti poslovni načrt s predlogi za omilitev posledic zaprtja tovarne. Kot trdi Gianpiero Turus, generalni sekretar lokalne podružnice sindikata delavcev v kovinski industriji pod sindikalno zvezo CISL, bodo sindikati šele potem videli, kaj lahko od podjetja zahtevajo.

»V tem primeru bo morala Wärtsila predlagati industrijski načrt glede proizvodne lokacije v Trstu. Videli bomo, kaj bo rekla Wärtsila o tem načrtu. Videli bomo torej, kaj nam bodo predlagali, in glede na to sklenili, kaj bomo storili.«

Turus trdi tudi, da si delavci želijo obstanka tovarne na tržaških tleh.

»Upamo, da bo podjetje z mize umaknilo vsaj vprašanje 451 odpuščanj. Nato bomo začeli resne pogovore o prihodnosti tovarne v Trstu. Wärtsila je za Trst izrednega pomena. Je tudi dobršen del zgodovine mesta, saj je že pred Wärtsilo tu obstajala tovarna po imenu Grandi motori, ki je od nekdaj proizvajala ladijske motorje. Ta zgodovinski del bi torej povsem izginil. Še več, govorimo o 451 družinah delavcev. Vpliv na socialni in industrijski vidik mesta bi bil z umikom ogromen. Trst že tako izgublja industrijo, zato je pomembno, da Wärtsilo zadržimo. Nenazadnje podjetje ni v krizi, je aktivno, proizvaja. Zgodila se je absurdna stvar, da se aktivno podjetje preprosto odloči oditi.«

Dellapietra zastopa drugačno sindikalno stališče.

»Zahtevamo, da končajo proces odpuščanja. Od ministrstva za gospodarski razvoj nato želimo konkretno ponudbo. Na primer, potrebna je intervencija države, da bi našli drugo aktivnost. Ni pomembno, kaj, mi smo pripravljeni na vse. Seveda, gre za 900 delavcev, ki znajo proizvajati motorje. Jasno, da želimo proizvajati motorje pod drugim podjetjem. Če država ne bo posegla, se ne bo zgodilo nič. Zasebnika ni mogoče najti tako hitro. Oktobra bomo vsi že odpuščeni, to je premalo časa za uvajanje novega privatnika. Poleg tega trenutno nimamo niti vlade, volitve bodo 25. septembra. Preden bo nastopila nova vlada, bo tu že konec oktobra, vsaj upamo. To je še en problem. Če nimamo sogovorca, s kom naj govorimo?«

V soboto se bo na ulicah Trsta zgodil protestni shod, s katerim želijo v sindikatih opozoriti na pomembnost Wärtsile za tržaško prebivalstvo. O namenu shoda Gianpiero Turus.

»Cilj je, da Wärtsili in vsem pokažemo, da je podjetje pomembno za celotno mesto. Želimo si, da bi se shoda poleg delavcev udeležili vsi prebivalci mesta. Zagotovo bodo tam sindikati, vsa mestna politika, predsednik regije Massimiliano Fedriga, druga združenja, tudi družine.«