Osamosvojitvena vojna še 25 let po njenem zaključku ostaja priročno orodje politične manipulacije. Nanjo se gleda selektivno in nekatere politične opcije bi vidike osamosvajanja najraje zamolčale. Če so se strasti med glavnimi akterji osamosvojitve zadosti ohladile, da bi bilo mogoče na takratno dogajanje pogledati z objektivnimi očmi, so preverili Boštjan Furlan, Marko Balažic in Ožbej Peterle, ki so uredili zbirko intervjujev Slovenija pa pika. Ožbej Peterle:

Izjava.

Medtem ko se je politična elita kitila z osamosvojitelskimi zaslugami, so mnoge dogodke med spopadi prikrivali oziroma, bolje rečeno, izkrivljali. Na tem mestu imamo premalo prostora, da bi globalno secirali sam potek spopadov in številne manj poznate epizode, zato se bomo posvetili le dvema dogotkoma: sestrelitvi helikopterja Jugoslovanske armade, ki ga je pilotiral tajni sodelavec Teritorijalne obrambe Toni Mrlak nad Rožno dolino v Ljubljani in bojem na istoimenskem mejnem prehodu pri Novi Gorici.

27. junija, na prvi uradni dan vojne, je Toni Mrlak prevažal kruh za vojašnico JLA v Vrhniki. Pilotiral je neoborožen helikopter gazela. Letel je nad železniškimi tiri v Rožni dolini proti zahodu, ko so za njim z vrha stolpnice TR3 na Trgu republike poletele dve protiletalske rakete tipa Strela. Prva raketa je neeksplodirana pristala v bližini ljubljanske srbske pravoslavne cerkve in lahko si le predstavljamo, kako bi v Srbiji odjeknila vest, če bi raketa zadela cerkev in eksplodirala. Druga raketa pa je zadela gazelo in jo sestrelila. Zadnje dejanje Mrlaka je bilo, da je nad gosto naseljenim področjem upravljal helikopter, tako da je strmoglavil na cesti in se izognil nepotrebnim žrtvam. V strmoglavljenju je poleg Mrlaka umrl tudi makedonski mehanik Bojanče Sibinovski.

Kasneje se je razvedelo, da naj bi ukaz o sestrelitvi ustno izdal Janez Janša, kot član Republiške koordinacijske skupine, Antonu Krkoviču poveljniku 30. razvojne skupine TO, ki se je pozneje preimenovala v 1. specialno brigado Moris. Komentira avtorica knjige Skrito povelje Draga Potočnjak:

Izjava.

Republiška kordinacija je bila ustanovljena, da bi usklajevala delovanje vojaških in policijskih sil v izrednih razmerah in je bila posvetovalno ter operativno telo, ki pa ni imelo pristojnosti poveljevanja. Vrhovni poveljnik je bil takratni predsednik predsedstva Milan Kučan, naslednji člen v liniji poveljevanja pa je bil generalštab TO:

Izjava.

Toni Mrlak je bil že pred pričetkom konflikta v kontaktu s nekaterimi predstavniki slovenskih oblastnih struktur, zlasti z takratnim ministrom za informiranje Jelkom Kacinom, s katerimi se je dogovarjal o preletu dveh ali treh helikopterjev tipa gazela na slovensko stran. Kasnejše odnos Kacina in drugih oblastnikov komentira Draga Potočnjak:

Izjava.

Po vojni pa ni bila nikoli izvedena resna preiskava dogodka:

Izjava.

Kot je znano, je oktobra letos Zunajrazpravni senat ljubljanskega okrožnega sodišča zavrnil zahtevo za preiskavo proti Krkoviču, vendar gre poudariti, da je sodišče presodilo, da je očitano kaznivo dejanje zastaralo.

Poudarimo še, da je vdova Tonija Mrlaka Emilija zaman 9 let zahtevala od slovenske birokracije, da pokojnemu možu priznajo staus žrtve vojne za Slovenijo. To je dosegla šele leta 2000 in tako rekoč čez noč, ko se je javno vmešala v politično instrumentalizacijo Mrlaka pred takratnimi prihajajajočimi volitvami:

Izjava.

Sedaj se posvetimo dogajanju na mejnem prehodu v Rožni dolini pri Novi Gorici. Dolgo je veljala uradna različica po kateri naj bi polkovnik TO Srečko Lisjak s četico devetih teritorijalcev sam osvojil mejni prehod in zajel kakšnih 100 vojakov Jugoslovanske armade, za kar je prejel kar nekaj odlikovanj.

Vendar trditve Lisjaka so le fikcija, medtem ko je resnica veliko bolj, denimo, filmska. 27. junija je mejni prehod zasedla oklepna enota JLA iz Pivke ob spremstvu zvezne milice. Proti zasedbi je protestiralo kakšnih 300 občanov, medtem pa je položaj na bližnji vzpetini zavzela Lisjakova skupina. Nasledni dan je na kraj prišlo nekaj kriminalistov, ki so želeli odstraniti protestnike, ker so dobili namig, da bodo teritorijalci kmalu napadli. S seboj so povabili tudi občana Draga Kosmača, sicer nekdanjega Titovega gardista, ker je osebno poznal poveljnika enote JLA Edvarda Kovačića in ga neuspešno poskusil nagovoriti, da se preda. Kmalu po tem pa so teritorialci začeli streljati na oklepnike armade in to kljub bližini civilistov. Kosmač je v kratki beli majci in kratkih hlačah izkoristil zmedo in planil v poslopje, kjer so se zadrževali poveljniki:

Izjava.

Ko je Kosmač spremljal ujetnike ven iz stavbe, so teritorialci v drugo napadli, vendar je oklepnik JLA tokrat vrnil ogenj. Kosmač je ujetnikom ukazal naj se skrijejo v zaklon, razen podoficirju z belo zastavo, ki ga je spremljal. S kalašnikom v roki je pristopil tanku:

Izjava

Kasneje je približno sto ujetnikov predal miličnikom oziroma reševalcem, vkolikor so bili ranjeni. Kdaj pa je domnevni osvobodiltelj mejnega prehoda Srečko Lisjak prišel na sam kraj?

Izjava.

Srečko Lisjak si je 17 let prisvajal zasluge za osvojitev mejnega prehoda v Rožni dolini, dokler nista Drago Kosmač in Julij Levpušek, ki je malo po teh dogodkih osvojil sosednji mejni prehod v Vrtojbi, javno razkrila resnico. Srečko Lisjak se je odzval s komentarjem za Primorske novice, navajamo:

“Zaradi lažjega razumevanja bom bojno delovanje primerjal s športno tekmo. To pomeni, da boj za zmago poteka na igrišču, ne pa z vpitjem na tribunah. Za udeležbo na igrišču pa potrebuješ znanje, nalogo, taktiko, hotenje, pogum in potrebno opremo. Vsega tega omenjena gospoda nista imela ne tedaj in ne sedaj.”

Sledila je tožba Kosmača in Levpuška zaradi žaljive izjave, Vrhovno sodišče pa jim je pritrdilo leta 2014 in tako jima priznalo njihovo vlogo tekom spopadov.

Kako pa Drago Kosmač komentira Lisjakovo prisvajanje zaslug?

Izjava

Pa naj omenimo še, kaj je sledilo po tem, ko je Lisjak prišel na območje mejnega prehoda:

Izjava.

Tako se le prisebnosti Kosmača lahko zahvalimo, da se v Rožni dolini ni zgodil vojni zločin.

Kot rečeno, smo poskusili osvetlit le dva dogodka iz časov osamosvajanja, ki so nam jih dolgo prikazovali izkrivljeno. Vsekakor pa se bomo k osvetljevanju vprašanj iz časov osamosvajanja in tranzicije še vračali. Zadnjo besedo pa prepustimo Ožbeju Peterletu:

Izjava.

OPOMBA: Zaradi napake je bila pri času 22 minut in 6 sekund prispevka predvajana napačna izjava. Posnetek prave izjave se nahaja spodaj. Za napako se opravičujemo.