Moderna monetarna teorija

Moderna monetarna teorija

Oddaja

20. februarja 1989 je newyorški nepremičninski mogotec Seymour Durst na pročelje stavbe streljaj od Times squarea montiral svetlobni pano. Tabla, od takrat znana kot National Debt Clock, oziroma števec državnega dolga, prikazuje višino ameriškega državnega dolga in delež vsake ameriške družine v tem dolgu. Njena postavitev je bila v duhu časa. Ameriški akademski in politični establišment je postajal preokupiran z višino javnega dolga. Skoraj deset let kasneje je takratni predsednik Bill Clinton zvezni proračun pripeljal do presežka in državni dolg je začel upadati, kar je Clinton štel za enega večjih notranjepolitičnih dosežkov svojega predsedovanja.

Clintonovi presežki so predstavljali težavo za števec državnega dolga. Kot je pojasnil Seymourjev sin Douglas Durst, ki od smrti svojega očeta upravlja s števcem, je padajoča številka pošiljala napačno sporočilo. Števec ni več služil alarmistični naraciji katastrofalnega višanja državnega dolga. Leta 2000 je Douglas Durst zato števec ugasnil in ga prekril z zaveso v patriotskih red, white and blue barvah.

Dve leti kasneje, ko je državni dolg začel zopet naraščati, je Douglas Durst snel patriotsko pregrinjalo in zopet začel prikazovati naraščajoče številke. Števec je zopet prenašal pravo sporočilo. To je najbolj prišlo do izraza oktobra 2008, ko je zaradi rasti dolga ameriški državni dolg je presegel 10 tisoč milijard dolarjev. Števcu je zmanjkalo številk za prikaz!

Nadaljujemo prevpraševanje vzpona neoliberalizma
 / 9. 7. 2018

Oktober 2008 pa je bil tudi čas, ko sta finančna in sledeča gospodarska kriza udarila z vso silo. Državni dolgovi so zaradi rasti izdatkov za socialo, padca davčnih prihodkov in krčenja gospodarstva nujno začeli naraščati hitreje kot pred krizo. V akademski, politični in medijski sferi se je ustvarilo kolektivno prepričanje, da je državni dolg v času krize nujno zlo, ki pa ga je potrebno v največji meri omejiti.

Najbolje je skrb nad višino državnega dolga opisal izumitelj števca na Times Square-u: “Smo družinsko podjetje. Razmišljamo medgeneracijsko in ne želimo, da bi bila naslednja generacija paralizirana s tem bremenom.” Za otroke gre!

 

Medtem, ko se je števec nacionalnega dolga bližal številki 10 tisoč milijard, pa se je dobrih sto kilometrov severneje na Inštitutu Levy kalila nova generacija ekonomistov, ki tak pogled na državni dolg zavračajo. Danes jih poznamo kot zagovornike moderne monetarne teorije s kratico MMT.

To je bil Dirk Ehnts, raziskovalec na Inštitutu za mednarodno politično ekonomijo v Berlinu. Moderna monetarna teorija trdi, da država, ki je monetarno suverena - na kratko država, ki ima nadzor nad svojo valuto - ne rabi skrbeti glede višine proračunskega primanjkljaja in državnega dolga.

Uvid MMT-jevcev je, da je sosledje državnega trošenja in obdavčevanja ravno nasprotno, kot je običajno percipirano. Z analogijo med državo in gospodinjstvom, ki dominira diskurz o državnem dolgu, se ustvari prepričanje, da mora država - tako kot gospodinjstvo - če želi trošiti, najprej pridobiti sredstva - bodisi preko davkov, bodisi z izdajo obveznic. Ko ima sredstva na računu jih lahko zapravi. Deluje intuitivno.

MMT je zadevo obrnil na glavo. Država ni gospodinjstvo. Gospodinjstvo je uporabnik valute, država pa njen izdajatelj. Ta razlika je ključna. Država kot izdajatelj valute najprej ustvari nov denar in ga potroši. Šele nato, ko ta denar zaokroži po gospodarstvu in se z njim ustvarjajo transakcije, od teh transakcij pobere davek. Zbiranje sredstev pride šele naknadno, proračunski primankljaj pa se določi šele retroaktivno.

Izjava

V procesu državnega trošenja se zgodi več računovodskih trikov. /// Najprej finančno ministrstvo stopi do centralne banke in jo prosi za kratkoročno posojilo.

Izjava

Ta denar centralna banka ustvari iz nič z vpisom v računalniško tabelo, a ga želi povrnjenega v na primer pol leta.

Izjava

Zgodi se prvi trik: država je efektivno za kratko obdobje sama sebi posodila denar. Ta produkt čarovnije nato zaokroži po gospodarstvu.

Državno trošenje spodbudi transakcije: delavci dobijo plače, podjetja dobijo nakazila. Država te transakcije obdavči in tako del ravnokar ustvarjenega in zapravljenega denarja povrne centralni banki.

Izjava

Preostanek ostane v gospodarstvu - v končni fazi na bančnem računu prejemnika pri eni izmed zasebnih bank. Finančno ministrstvo nato stopi do te banke in ji v zameno za denar, ki je pristal na njenem računu, ponudi državno obveznico v enakem znesku plus plačilo obresti. Banka, željna obresti, običajno privoli in kupi obveznico. Država tako pokrije svoj primanjkljaj in krog je sklenjen. Denar, ustvarjen s kratkoročnim trikom je postal trajen.

Poročilo z dogodkov ob izidu raziskave o slovenskem javnem dolgu
 / 9. 4. 2018

V ozadju pa stabilnost temu imaginarnemu sistem ohranja še ena zvijača. V kolikor bi banka zašla v težave in bi želela kupljeno obveznico prodati, jo je centralna banka vedno pripravljena kupiti. V tem primeru začetni trik postane trajen: proračunski primanjkljaj se krije s posojilom centralne banke. Efektivno država posodi sama sebi.

 

Ta pripravljenost centralne banke je ključna in je eden izmed elementov monetarne suverenosti države. Če ta element obstaja, država lahko potroši denar, ne da bi ga prej pobrala v obliki davkov. To pomeni, da lahko ustvari in potroši poljubno količino valute, ne glede na višino zbranih sredstev. Pomeni tudi, da lahko država svoj dolg vedno poplača z izdajo novega denarja in nikoli ne more bankrotirati. Kar nadalje pomeni, da je obremenjevanje z višino primajkljajev in državnega dolga brezpredmetno in škodljivo omejujoče.

Vse to seveda velja za države, ki izdajajo lastno valuto. Nič od tega ne velja za gospodinjstvo ali zasebno podjetje, ki ne more kar ustvariti novih evrov ali dolarjev, da bi poplačala svoj dolg.

Za lažjo predstavo in kot konktrapunkt gospodinjski logiki lahko uvedemo drugačno analogijo. Država ni podobna gospodinjstvu, je pa podobna letalski družbi, ki izdaja vavčerje za letalske milje, s katerimi potniki lahko koristijo različne ugodnosti. Tovrstne vavčerje izdaja letalska družba sama in so del njene interne ekonomije. Letalski družbi nikoli ne more zmanjkati vavčerjev, ker lahko vedno izda nove. Enako država lahko vedno izda nov denar. Prav tako je smešno razmišljanje, da bi letalska družba morala najprej od potnikov pobrati vavčerje - jih tako rekoč obdavčiti - šele nato pa bi lahko te vavčerje dala drugim potnikom - oziroma jih potrošila. Namesto tega letalska družba nove vavčerje ustvarja iz nič, s tiskalnikom. Podobno kot država. A pri tem je ključno, da tiskarna sodeluje z marketinškim oddelkom, ki vavčerje razdeljuje. Enako je pri državi ključno sodelovanje centralne banke s finančnim ministrstvom.

Izjava

Tu pa pride na vrsto pomembna opomba. To je bil Fadhel Kaboub, profesor na Univerzi Denison. Kot pravi Kaboub po moderni monetarni teoriji državno trošenje ni omejeno z višino pobranih davkov in ni omejeno s pripravljenostjo finančnega sektorja, da kupi njene obveznice. Davki in obveznice pridejo na vrsto šele po trošenju. Je pa država pri trošenju soočena z realnimi omejitvami. Omejitev predstavlja inflacija.

O monetarni politiki nizkih obrestnih mer in kvantitativnega sproščanja
 / 10. 7. 2017

Izjava

Če se vrnemo k analogiji z letalsko družbo, lahko rečemo, da ta lahko vedno izda poljubno količino vavčerjev za letalske milje. A če jih bo ustvarila več, kot je sedežev na letalih, bo vrednost teh vavčerjev upadla - prišlo bi do vavčerske inflacije. Enako velja za državo. Če bi država potrošila - ustvarila - več denarja, kot obstaja dobrin v gospodarstvu, ki jih ta denar lahko kupi, bi povzročila inflacijo.

MMT ima dva odgovora na problem inflacije. Inflacija je razmerje med rastjo količine denarja in rastjo obsega dobrin, ki ga ta denar lahko kupi. Prvi odgovor je tako uporaba državnega trošenja za investicije, ki povečajo produktivno kapaciteto gospodarstva. Na ta način se hkrati s količino denarja veča tudi količina dobrin.

Izjava

Drug odgovor pa je omejevanje količine novo ustvarjenega denarja z njegovim hkratnim uničevanjem. Če državno trošenje pomeni ustvarjanje novega denarja, pobiranje davkov pomeni njegovo umikanje iz obtoka - efektivno uničevanje. Reguliranje višine davkov je tako v okviru MMT predvsem proti-inflacijski ukrep.

Izjava

Moderna monetarna teorija tako ne predstavlja osnove za komunizem, kjer bi država vsakemu lahko zagotovila preživetje brez dela. Predstavlja pa nov način razmišljanja, ki zavrača neobstoječe arbitrarne omejitve državnega trošenja in zagovarja trošenje znotraj realnih kapacitet gospodarstva.

 

Vsaj kar se tiče ZDA, je bil verjetno najboljši praktični preizkus meje državnega trošenja vojno gospodarstvo med drugo svetovno vojno. Šele mobilizacija gospodarskih virov za vojskovanje je bilo tisto, kar je v Ameriki končalo veliko gospodarsko krizo in presekalo krog vztrajno visoke brezposelnosti, ki je vztrajala skozi celotna trideseta leta. Z vojno Amerika ni prelomila norm zgolj v obsegu državne porabe ampak tudi v tem kako je to porabo financirala:  

Izjava

Vojne obveznice so služile zato, da so iz gospodarstva umaknile veliko količino denarja, ki se je znašel v rokah prebivalstva, zaposlenega v novonastali vojni industriji. To je bilo še posebno nujno, ker je država hotela, da je vsa industrijska kapaciteta države usmerjena v vojni napor.

Izjava

Na izkušnjo druge svetovne vojne in New Deal-a se sklicujejo tudi današnji zagovorniki moderne monetarne teorije. Ta je v Združenih državah Amerike zopet postala vroča politična tema v zadnjih mesecih. Iskreno zanimanje je omejeno na demokratsko stranko, ki se je po, zanjo katastrofalnih, volitvah leta 2016 znašla v politični divjini. Barack Obama v osmih letih, v katerih se je za nasvet zanašal predvsem na klasične novo-keynesijance, ni uspel preprečiti gospodarske stagnacije, ki se je v velikih delih države izkazala za plodna tla za desničarski populizem. Vse to je pripomoglo k preboju moderne monetarne teorije iz akademskih krogov.

10 let po izbruhu krize se oziramo nazaj
 / 10. 9. 2018

Moderna monetarna teorija je v Ameriki povezana predvsem s predlogom nove kongresnice Alexandrie Ocasio-Cortez iz New Yorka za paket programov, namenjenih okoljski politiki, ki so dobili skupen naziv Green New Deal. MMT predstavlja način kako financirati ta izredno drag vladni podvig. Green New Deal, okoli katerega so se bili sedaj prisiljeni opredeliti tudi demokratski predsedniški kandidati za volitve prihodnje leto, je pomagal izstreliti moderno monetarno politiko v mainstream, kjer prej zanjo ni bilo prostora. Ocasio-Cortez omenja MMT bolj po redko, je pa Green New Deal odprl vrata, da so o tej teoriji začeli pisati veliki in ugledni mediji, ki so tradicionalno vratarji širšega javnega diskurza.

Eden bolj mamljivih elementov MMT in Green New Deal-a je, da predlaga financiranje programa javnih del, ki bi dal službo vsem, ki bi jo iskali. Zagovorniki MMT to imenujejo zaposlitveno jamstvo, v angleščini “job guarantee”. Prevladujoča makroekonomija je zelo skeptična do zaposlitvenega jamstva, saj meni, da bi povzročilo inflacijo. Zmerna stopnja brezposelnosti predstavlja branik pred inflacijo, saj brzda rast plač. Za MMT-jevce je to kruto in nepotrebno, inflacijo pa bi raje omejevali z davki.

V moderni monetarni teoriji ima zajamčena zaposlitev podobno vlogo kot ga ima zajamčen odkup presežka kmetijskih pridelkov. Programi zajamčenega odkupa, na primer žita, so se v številnih zahodnih državah začeli že v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Z odkupom presežka preprečujejo padec cen in vzdržujejo blaginjo kmetov. Množično propadanje kmetij je namreč v veliki gospodarski krizi povzročilo ne le revščino na podeželju, temveč tudi velike težave v bančnem sektorju. Bankroti kmetov so v državah, ki so se gospodarsko še vedno močno naslanjale na kmetijstvo, povzročili kolaps podeželskih bank. Države so zaradi tega vzpostavile sklade za odkup žita ali drugih surovin, kar je bilo cenejše in bolj učinkovito kot reševanje bančnega sektorja ali pomoč za kmete, ki so jim upniki zarubili posestva. MMT ekonomisti menijo, da bi zaposlitveno jamstvo lahko igralo podobno vlogo na trgu dela in ohranjala ceno dela, oziroma plače:

Izjava

Zaposlitveno jamstvo bi obstajalo vzporedno z obstoječimi socialnimi transferji. V tem se razlikuje od univerzalnega temeljnega dohodka. 

Poleg vloge nezaposlenosti in vzdržnosti državnih primanjkljajev sodobna makroekonomija nasprotuje moderni monetarna teorija tudi glede dediščine Keynsa. MMT se ima za naslednico izvirnih idej Johna Maynarda Keynesa. Ključna točka, kjer MMT sledi Keynesu bolj strogo kot neoklasična predelava Keynesovih idej je v vlogi varčevanja in investicij. Šolska makroekonomija pravi, da investicije sledijo varčevanju. Privarčevani kapital se preko bančnih posojil ali izdaje delnic prenese na podjetja, ki ga porabijo za investicije. Klasična makroekonomija tako pravi, da država s svojo potrošnjo izrine zasebne investicije, povzroči dvig cen in dvig obrestnih mer.  

Izjava

Moderna monetarna teorija tovrstno razlago zavrača, saj izpostavlja, da so investicije - tudi državne - nujen predpogoj za privarčevana sredstva. Ta razlika v razumevanju vloge prihrankov je podlaga za eno najbolj heretičnih trditev moderne monetarne teorije. To je, da povečana državna potrošnja ne povzroči dviga obrestnih mer in zmanjšanja zasebnih investicij.

Izjava

Kot smo že omenili, moderna monetarna teorija meni, da je država precej manj omejena pri svojem trošenju, kot to meni šolska makroekonomija. Ta trditev temelji na konceptu monetarne suverenosti, ki je izhodišče MMT. Za razliko od sistema zlatega standarda, danes države niso omejene v izdajanju denarja. Edino veljavno menjalno sredstvo je denar, ki ga država lahko izdaja po lastni presoji. A niso vse države monetarno suverene. Pogoje za monetarno suverenost razloži Fadhel Kaboub:Izjava

Precej jasno je, da so Združene države Amerike in Japonska monetarno suverene. Ni naključje, da izhaja MMT prav iz ZDA in njeni zagovorniki se precej časa niso ubadali s tem, kako bi njihova teorija delovala v manjših in manj razvitih državah.

O posledicah moderne monetarne teorije za monetarno nesuverene države pa v prihodnji oddaji. Na slišanje!

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dwight <3

Zwitter <3

V sedmem odstavku piše "ne rabi skrbeti". Članek je zelo zanimiv, ampak mislim, da morate bolje skrbeti za lektorje.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.