Ko gre za meddržavne odnose, je vedno težko ločiti med golim političnim diletantizmom in neposrednim kvizlinštvom – kar še posebej velja za našega novega zunanjega ministra, ki bi mu res težko našli slabšo funkcijo in za katerega nam je še vedno lahko žal izgube zgodovinske priložnosti, da bi ga varno parkirali na mesto predsednika državnega zbora. Pa vendar, če je kvizlinški nagib še mogoče reducirati na privatni problem Cerarjevega značaja, je politični diletantizem problem naše celotne javne sfere, ki je Orbanov strateški »zdi se mi, da iz tega ne bo nič« pretvorila v »formalni umik«.