Samo dan zatem, ko so na vrhu zveze NATO razglasili, da je protiraketni ščit zavezništva odslej »operativen« so v Rusiji uspešno izstrelili novo balistično raketo, ki naj bi bila sposobna prebiti »protiraketno obrambo« zveze NATO. Sporočilo je bilo jasno. Rezultat omenjene zaščite in protizaščite so bile zato le v prazen nič zmetane milijarde dolarjev. Sistem protiraketnega ščita sicer tudi po 150 zapravljenih milijardah dolarjev še zmeraj ni povsem zanesljiv, vsekakor pa ni dvoma, da ta projekt v časih gospodarske krize ostaja eden od najpomembnejših vzvodov, s katerimi vojaško industrijski kompleks predvsem v ZDA uspešno molze vse države članice zveze NATO.

Oboroževalna tekma je torej dobila nov in neprijeten pospešek. Kljub temu pa se je vrh zveze NATO v Chicagu začel in končal s predvidljivimi govori, polnimi hvalnic miru in poudarjanja uspešnosti zavezništva, ki porabi 70 odstotkov svetovne produkcije orožja. Poglejmo, kako NATO vidi njegov generalni sekretar. Citiramo: »V Bosni in Hercegovini je NATO interveniral, da bi ustavil množične kršitve človekovih pravic. V Libiji smo uveljavili resolucijo Varnostnega sveta o zaščiti civilistov. V Afganistanu onemogočamo ustvarjanje zatočišč ekstremistom. Zavezništvo se je spremenilo v pravo organizacijo za upravljanje varnostnih tveganj, ki je fleksibilna, uspešna in stroškovno učinkovita. Grožnje so se spremenile in postale bolj globalne in tudi mi smo se spremenili, da bi se jim zoperstavili.» Konec citata. Tako je na vrhu govoril generalni sekretar NATA Rasmussen, naš predsednik vlade Janez Janša pa je za domače medije potrdil, da je bila naša odločitev za NATO pravilna, ker smo si tako »bolj poceni« zagotovili nacionalno obrambo.

Poglejmo si torej uspehe zveze NATO. Kar se tiče BiH, prve bojne operacije zveze, tam NATO ni interveniral vse do samega konca vojne, ki je odnesla preko 100 000 življenj. Na Kosovu je zavezništvo interveniralo samovoljno, brez dovoljenja Varnostnega sveta OZN. Zavezništvo je doseglo umik srbske vojske iz države, toda kosovski Albanci so ob zaščiti NATA izvedli etnično čiščenje in nato razglasili neodvisnost. Kar je posledično vplivalo na rusko intervencijo v Gruziji, uničilo pol stoletja staro načelo o nesprejemljivosti meja v Evropi in zasejalo seme nezaupanja, ki bo bogato obrodilo v nekih novih vojnah. Kosovo so izstrelki zveze NATO tudi lepo onesnažili z osiromašenim uranom, ki bo smrt sejal samo še nekaj deset tisoč let. Tudi Libija je lep »uspeh.« NATO je res pomagal strmoglaviti avtokrata, toda tako, da je razširil bojne operacije, s tem zlorabil mandat OZN in se postavil na eno od strani v državljanski vojni. Zveza je dosegla le to, da je država danes v popolnem razsulu. Vzhod se odceplja od zahoda, milice se spopadajo med seboj, osrednja oblast praktično ne obstaja, nad zgradbami v Tripoliju pa vihrajo črne zastave Al Kaide. In vse to naj bi bilo bolje od mirovnega načrta, ki ga je neuspešno ponujala Afriška Unija. Le izvoz nafte je zagotovljen, denar režima pa je seveda obtičal na računih zahodnih bank.

O Afganistanu verjetno prav tako ni potrebno izgubljati besed. Slovenski politiki kakor papige ponavljajo uradno mantro zveze NATO, da je operacija v Afganistanu »zakonita« in da ima »pravno podlago«. Toda kakšna je v resnici ta pravna podlaga ? Skoraj nikakršna. V resolucijah Varnostnega Sveta OZN se namreč opozarja zgolj na »pravico do samoobrambe« vsake države. ZDA in ostale članice koalicije so torej imele pravico, da se »branijo« pred talibi, toda na podlagi kakšne pravice lahko Slovenija, ZDA in druge države v Afganistanu sploh izvajajo okupacijo in eksperimentirajo s »spremembo režima« ter uvajanjem demokracije še več kot desetletje po napadih 11.septembra, ki so bili povod za «samoobrambno« delovanje ? Odgovor je seveda jasen – takšne pravice ni, okupacija Afganistana s strani zveze NATO pa se izvaja v nasprotju s pravico do samoodločbe afganistanskega naroda.

In kako je s »poceni obrambo ? Že bežen pogled na izdatke nevtralnih držav v Evropi pokaže, da dajejo vse za obrambo bistveno manj od Slovenije, ki si mora svojo zaščito prislužiti tako, da slovenske vojake pošilja v ekspedicijske korpuse po vsem svetu. Ob tem so udarna moč slovenskega letalstva nekakšna smešna majhna letalca, ki jih v drugih državah uporabljajo le za šolanje pilotov, da o težji tehniki sploh ne govorimo – dober del slovenskih tankov je zaradi zahtev NATA konzerviran, kupujemo pa pregrešno drage Patrije, katerih nakup je bil ob tem še izdatno podmazan s provizijami. Toliko o premijerovi »poceni« obrambi. 

Sicer pa je članstvo v NATU zmeraj bilo in ostaja problematično že iz načelnih razlogov. Ta zveza namreč že dolgo časa ni samo obrambni pakt. Že v strateškem konceptu iz leta 1991 so članice NATA potrdile privrženost k doktrini “zastraševanja.” NATO v svoji doktrini zagotavlja, da se na akcije svojih “nasprotnikov” ne bo odzval na v naprej določen način, temveč “fleksibilno”, kar pomeni, da je na napad s konvencionalnim orožjem mogoče odgovoriti tudi z atomskim orožjem, pri čemer zavezniki skrbijo za to, da “nasprotniki ne bi izvedeli, kako se bo odzvalo zavezništvo.” Z uvajanjem zastraševanja in “fleksibilne reakcije” pa so bila hkrati suspendirana načela nepristranosti, transparentnosti in omejene uporabe sile.  Slovenija se je zato zavestno vključila v obrambno zvezo, ki temelji na nepredvidljivem zastraševanju ne-članic, grožnjah s silo in jedrskim orožjem in vprašljivi uporabi profesionalnih vojakov v borbenih misijah v tujini. To se je pokazalo že pred dvema letoma, ko so se naši vojaki v Afganistanu prvič srečali z bojnim delovanjem. Proti temu so protestirali, saj naj bi bilo to v nasprotju z ustavo, vendar jim je predsednik države mirno sporočil, da je njihovo delovanje »zakonito«. Pri čemer so vsi državni organi zamolčali dejstvo, da se pretirani »samoobrambi« na tujih tleh reče »nezakonita prekoračitev uporabe sile.«

“Novi NATO” je zelo daleč od svojih zgolj “obrambnih” temeljev tudi zato, ker je zaradi stalnih sprememb svojih strateških dokumentov postal predvsem mehanizem za intervencije izven ozemlja članic. In to brez mandata OZN. To, kar je nekoč govoril ameriški predsednik George Bush in nad čemer se je zgražala večina svetovne javnosti – da imajo ZDA pravico do legitimne uporabe sile proti Iraku tudi brez mandata OZN – je NATO že pred leti sprejel v svoje strateške dokumente. Organ nekega obrambnega pakta se seveda ne more postaviti nad svetovno organizacijo. Ugovor, češ da »NATO lahko deluje, če je Varnostni svet blokiran« ni prepričljiv tudi zato, ker je bilo v zadnjem desetletju pred Varnostnim svetom OZN ob zahtevah za za uporabo člena VII, ki govori o grožnji in uporabi sile, število primerov uporabe veta zanemarljivo.

Predstavljanje širitve zveze NATO kot odločitve za “mir” je zato teza, ki tudi po chicaškem vrhu ne vzdrži resne kritike. Že iz časov hladne vojne je znano, da je nove sisteme oborožitve zmeraj prvi uvajal NATO in ne države Varšavskega pakta. Nato je prvi v oborožitev uvedel atomske bombe in rakete z več bojnimi glavami. Agresivnost Nata je prišla do izraza tudi v doktrini “prvega udara.” NATO še naprej vztraja na vojaški doktrini, ki predvideva ofenzivno uporabo 60 % zalog svetovnega jedrskega orožja v primeru ogrožanja varnosti članic, kar je Mednarodno sodišče leta 1996 razglasilo kot politiko, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Od države zasnovane na mednarodnem pravo je tako tudi Slovenija prestopila v tabor tistih, ki s svojim delovanjem in članstvom v zvezi NATO ogrožajo svetovni mir.

Terminal je pripravil Igor Mekina