»Razvoj gre v popolnoma sprevrženo smer, v kateri se pomemben del medijev grobo instrumentalizira. Zdi se celo, da so se v slovenskem medijskem prostoru začeli agresivno uveljavljati novinarji, ki so pravi specialisti za perverzno konstrukcijo zgodb, ki so notri votle, okoli jih pa nič ni. Recimo novinar, ki je ustvaril zgodbo o Patrii in zdaj še zgodbo, ki bolj kot na resno novinarsko delo spominja na priredbo televizijske miniserije Pesem ptic trnovk, torej o domnevnem očetovstvu nadobudnega in menda pohotnega kaplana, ki je danes kardinal.«

Te besede je nedavno na Planetu, portalu Siola objavil Borut Rončević, sociolog, izredni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki je hkrati tudi v.d. direktorja Direktorata za visoko šolstvo in znanost. Citat smo izbrali skorajda po naključju. Podobnih je na tem portalu že nekaj mesecev namreč kakor solate. Planet vse bolj spreminja svojo »orbito« in to tako, da ga vse bolj zanaša v »desno.«

S tem seveda načeloma ne bi bilo nič narobe – če za to mašinerijo ne bi stal državni kapital in podjetje, ki je svoj vzpon doseglo z denarjem davkoplačevalcev in obilno državno podporo. V konkretnem primeru seveda ne gre za to, da omenjeni gospod sekretar ne bi smel imeti pravice do lastnega mnenja. Seveda ga lahko ima. Toda problem je, ker njegove besede ne držijo že na ravni elementarnih dejstev. O tem, ali je sam predsednik vlade Janez Janša v »aferi Patria« kriv ali ne, bo seveda končno besedo imelo sodišče. Toda trditi, da je celotna zadeva »perverzna konstrukcija« in zgodba, ki je »od znotraj votla » zunaj »pa je nič ni« je res zavajanje na kvadrat. Ni ga sodnega postopka, ki bi uspel dokazati, da denar za »provizije« ni bil nakazan in da podkupnine niso bile izplačane. Trditi, da si novinarji, ki objavljajo ta dejstva, vse skupaj preprosto izmišljujejo, je zato neresnično. To seveda ne pomeni, da novinarji pri poročanju o aferi Patrija ne bi naredili tudi nekaj resnih profesionalnih napak, kar se je pokazalo predvsem pri poročanju Dela o brezplačnkih in Patriji. Toda v primeru poročanja o kardinalovem domnevnem očetovstvu časopis, ki objavi zgolj dejstva o tem, da nekdo želi doseči ugotovitev očetovstva – celo v primeru, da bi se pokazalo, da omenjeni ni sin kardinala Rodeta – seveda ni storil nobene profesionalne napake.

Kje je torej težava ? Težava je v tem, da imamo v primeru Janševe vlade znova opraviti z medijskim inžineringom, ki je zelo podoben poskusu vplivanja na javno mnenje z »brezplačniki«. Toda tokrat vlada ravna nekoliko drugače – namesto da bi s časopisnimi brezplačniki prepričevala ruralno prebivalstvo Slovenije poskuša svoj vpliv okrepiti v »elektronskih brezplačnikih«, predvsem v okviru medijev državnega Telekoma, dolgoročno pa z rušenjem nadzornikov in prevzemom nadzora nad RTV Slovenije. Težava je seveda v tem, da gre za medije, ki so v pretežni državni lasti in bi kot takšni morali služiti vsem, njihova uredniška politika pa bi morala odražati pluralizem stališč v družbi. Toda ko gre za nedavne razprave o rdeči zvezi, prisotnosti organizacij zveze borcev na državnih proslavah, »izgonu« nadškofa Urana in domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta, gospodarskih temah, Zoranu Jankoviću in drugih ključnih figurah opozicij, je Siolov medij udarno enostranski do te mere, da je njegovo politično udinjanje zgolj eni politični opciji več kot očitno. Planet, ki naj bi bil nekakšna konkurenca zasebnim medijem se ob tem naslanja na izdatno državno podporo. Seveda, tudi prejšnja oblast je včasih ravnala na podobno sporen način, na primer ob zamenjavah v STA, toda ves mandat je potrpežljivo trpela kritike takrat bolj »desne« RTV. Sedanja vlada ravna drugače. Še več, preobikovanja medijske krajine se očitno loteva veliko bolj širokopotezno.

In to seveda ni dobro. S tem se Slovenija oddaljuje od najboljših primerov anglosaksonskega in ameriškega žurnalizma in približuje reakcionarni tradiciji kontinentalnih medijev iz naše okolice. Poglejmo nekoliko v preteklost, ko so bile zadeve veliko jasnejše kot danes. Ko se je nemška vlada okoli leta 1860 odločila, da pomaga nemški agenciji Wolff, ki se je znašla na udaru konkurence Reutersa in agencije Havas, je v to podjetje investirala takratnih 100 000 talirjev ter jih posodila še enkrat toliko. Ta agencija je kmalu pričela voditi pravo trgovsko vojno za za nadzor nad informativnimi kanali na Balkanu, v Italiji in na Bližnjem vzhodu. Vladni nadzor nad časopisno agencijo je nemškim medijem onemogočil vzdrževanje samostojnih zvez s tujino. V tem času je samo časnik Kölnische Zeitung imel povsem samostojno rubriko z novicami iz tujine. Takšen državni nadzor nad mediji je nato državo v kasnejših desetletjih vse bolj oddaljeval od realnosti v svetu in na koncu zapletel v pogubne vojne.

Danes je mednarodne vesti seveda precej težje nadzorovati kot nekoč. Tu je svetovni splet. Toda vsi prebivalci Slovenije še zmeraj niso sposobni prebirati vseh novic v tujih jezikih. Še huje je z monopolom na »domače« vesti – država bi z nadzorom državne STA, preko katere novice črpa večina slovenskih medijev ter ob nadzoru RTV-ja in medijev Telekoma lahko ubrala nevarno, etatistično pot nadzora nad mediji, ki se je že večkrat v zgodovini pokazala kot zgrešena.

Cenzurni uradi, spiski prepovedanih in v bunkerje spravljenih knjig so zato samo na videz podobe iz daljne preteklosti. Cenzura in omejevanje svobode tiska očitno tudi v Sloveniji nista izginili že z nastopom demokracije, pač pa sta zgolj spremenili svojo podobo. Namesto člena 133 so tukaj členi kazenskih zakonov, ki prepovedujejo izdajo državnih skrivnosti, namesto državnega pregona piscev politično obarvani pregoni posameznih strankarskih funkcionarjev in pregoni zaradi domnevnih žalitev, namesto partijskih sodnih fars sodniki pod političnim pritiskom, namesto sodnih zaplemb časopisov visoke globe, namesto "berufsverbota" pogojne kazni, namesto cenzure pa nadzor nad mediji preko državnega lastništva. Kar rojeva samocenzuro, ugajanje topoumni povprečnosti, konformizem in izogibanje nevarnim temam.

Zgodovina novinarstva je zgodovina spopadov za svobodo javne besede. Ne spopadov za absolutno svobodo, ker te seveda ni, pač pa za svobodo govora in tiska, ki je v demokracijah jasno omejena z zakoni. Elektronski brezplačniki nam vsak dan znova dokazujejo, da so to vrednote, za katere se je še vedno vredno boriti.