Teroristi so z avtomatskim orožjem želeli vsiliti molk novinarjem, ki se za svoj pogled na svet borijo samo s peresi. Le kdo ne bi obsojal takšnega zločinskega ravnanja ? Le kdo se ne bi postavil na stran napadenega uredništva, v obrambo svobode govora ? Saj, končno, živimo v Evropi - v skupnosti, kjer je kritika, tudi ostra in cinična- dovoljena in celo zaželjena. Takšne primere smo imeli tudi v Sloveniji - na primer zadevo "Strelnikoff", kjer je svoboda kritike in celo norčevanja nad verskimi simboli odnesla zmago pred očitki o blasfemiji. In pred takšno kritiko tudi po sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice vsaj v Evropi niso varni niti bogovi, niti verske ustanove. 

Kljub temu pa je v takšnem javnem izkazovanju solidarnosti tudi nekaj hipokrizije in napačnih sporočil. Teroristični napadi so seveda nesprejemljivi in svoboda govora velja za vse, tudi za tiste, ki včasih izražajo skrajna ali za nekatere celo žaljiva mnenja. Solidarnost z žrtvami je seveda bilo potrebno izraziti. Toda zakaj je bilo potrebno razglašati, da "smo Charlie Hebdo" ? To je seveda časnik, ki je po eni strani ostro in upravičeno napadel marsikakšno avtoriteto v svetu in doma. Toda po drugi strani je to tudi časnik, ki vztrajno smeši in žali le pripadnike islamske vere in njihovega preroka. Židov, Izraela in mnogih drugih "svetih krav" se po navadi ne dotika. Prejšnji odgovorni urednik je celo zahteval, da naj se eden od avtorjev opraviči zaradi preostre kritike predsednika vlade. Kar je seveda daleč od "enakopravne", satirične obravnave vseh, čeprav je seveda zelo v skladu s francosko zakonodajo, ki zahteva kaznovanje - vseh, ki zanikujejo holokavst. In tako je v Franciji mogoče mirno žaliti predvsem nemočne muslimane, versko in etično, segregirano manjšino. Vprašanje se zastavlja samo po sebi - le kaj je tako veličastnega in hrabrega pri tiskanju karikatur, ki vzbujajo sovraštvo do muslimanov? 

Sicer pa to lahko vidimo tudi te dni. V Franciji se je namreč pred sodiščem znašel francoski komik Dieudonné oziroma M'Bala M'Bala in to zaradi neprimernega komentarja, ko je po napadih na uredništvo satiričnega časnika Charlie Hebdo dejal, da "kar se mene tiče, se počutim kot Charlie Coulibaly.” Amédy Coulibaly pa je bil napadalec, ki je v izraelski trgovini s hrano ubil štiri ljudi. Po ohlapnem francoskem zakonu o terorizmu mu sedaj tožilec očita vzpodbujanje terorizma. Če bo obsojen, ga čaka pet let zapora in kazen do 100 000 evrov. Sodba naj bi bila razglašena 18. marca. Vse skupaj je še bolj bizarno zato, ker je v Franciji mogoče kupiti izvod Hitlerjevega dela Mein Kampf, po napadih na francoski satirični časnik pa so milijoni v Franciji in po Evropi demonstrirali svojo privrženost za obrambo svobodo govora. Toda to svobodo si oblastniki očitno predstavljajo samo kot "enosmerno", kot so komentirali nekateri, zbrani pred sodno dvorano, v kateri sodijo komiku. Ob tem je komik na zaslišanju dajal, da seveda brez najmanjšega zadržka obsoja napade na novinarje Charlie Hebdoja. "Tistega dne sem čutil veliko čustev...Seveda sem se počutil kot Charlie...In istočasno tudi, kakor da me obravnavajo kot terorista." Ob tem francoski satirik ni edini, ki se tako počuti. V zadnjem času je bilo v Franciji namreč 257 primerov obtožb zaradi "vzpodbujanja terorizma" . Enainštirideset jih je doživelo "hitro sojenje", osemnajst obsojenih pa je že v zaporu.  Dieudonné je bil že devetkrat pred tem obsojen zaradi žalitev, predvsem na račun Židov. V zadnjih treh tednih pred že omenjenim sojenjem je imel kar pet narokov na sodiščih. 

Hipokrizija in dvojna morala pri obsodbah napadov na Charlie Hebdo se zato vidita že na daleč. Prvič zato, ker podobnih izrazov ogorčenja nismo videli, ko so bili novinarji žrtve napadov v številnih drugih državah. Včasih tudi posredno ali celo neposredno tudi s strani ZDA, njihovih evropskih in drugih članov "koalicij voljnih." Drug problem pa je neenako obravnavanje različnih žaljivih karikatur, obscenih žalitev ali pa celo sovražnega govora v Evropi in drugih državah. Ker so mnogi p svetu po napadih na Charlie Hebdo zahtevali, da naj časniki po vsem svetu prav zato še bolj odločno objavljajo vse najbolj sporne karikature preroka Mohameda, je Glenn Greenwald, avtor "Intercepta" v svojem odličnem prispevku "V obrambo blasfemije" objavil celo vrsto "žaljivih" karikatur - ob tem pa je s težavo našel predvsem tiste na račun Židov. To je, očitno, v svetu in v Franciji tudi danes "prepovedana tema". Še več, eden od avtorjev Charlie Hebdoja je pred leti celo izgubil službo, saj naj bi bil preveč "žaljiv" zaradi svojih menda "antisemitskih" karikatur. Kasneje je spor zaradi nezakonite odpovedi na sodišču dobil. Časnik Hari-Kiri Hebdo, predhodnik sedanjega časnika pa je bil zaradi norčevanja iz Charlesa DeGaulle takoj po  njegovi smrti celo nekaj časa prepovedan, da bi se nato ponovno rodil kot Charlie Hebdo. Iz te dvojne morale se je v Interceptu zelo dobro ponorčeval tudi brazilski karikaturist Latuff. K temu lahko dodamo še razne druge primere, ko evropske države ostro preganjajo eno vrsto "sovražnega govora" istočasno pa mirno opazujejo številne druge primere. Zato je Glenn Greenwald ostro in upravičeno kritiziral stališče, da je potrebno nasilje nad uredništvom Charlie Hebdoja pokazati tudi z "reprintom" njihovih karikatur. Češ, kdor si ne upa tega narediti, ta melje samo prazno slamoin v resnici svobode govora "ne jemlje zares." 'Najboljši odgovor na napade na Charlie Hebdo je, da zaostrimo blasfemično satiro,' je na primer dejal urednik časnika Slate Jacob Weisberg." Toda pregled vsebine Charlie Hebdoja kaže, da so se nekatere karikature norčevale iz seksualnih suženj skupine Boko Haram, druge pa so so se norčevale ne samo iz preroka, pač pa iz vseh Muslimanov. Žalile so torej skupino, ki "v Franciji ni niti približno vplivna, pač pa gre za marginalizirano populacijo, ki je tarča napadov."

Rezultat tega je, da reakcija v evropski javnosti nikoli ne bi bila enaka, če bi bili na enak način ubiti ljudje, ki bi izražali skrajno nestrpna stališča do Židov, temnopoltih ali kakšne druge skupine. V nasprotju s tem pa so milijoni odšli na ulice zoper nevarnost islama. Greenwald si to razlaga s tem, da tudi v "svobodnih" zahodnih družbah obstajajo nenapisana pravila, tabuji in samocenzura, ki s pomočjo kazenske zakonodaje ali pa postopkov uničevanja karier onemogočajo takšno vrsto karikatur in kritike drugih verskih skupnosti.

"Bistveno za zagovarjanje svobode govora je bilo zmeraj ločevanje med obrambo pravice nekoga, da širi ideje X in strinjanja z idejami X, kar samo ljudje najbolj preprostega duha med nami ne morejo razumeti. Možno je braniti pravico nekoga do svobode izražanja in hkrati istočasno obsojati odbijajoče ideje, ki se na ta način izražajo. V tem ni prav nobene kontradiktornosti: organizacija za obrambo državljanskih svoboščin ACLU brani pravico do izražanja neonacistov pri pohodu skozi področje, v katerem živijo preživeli holokavsta v Skokieju, država Illinois, vendar se ne pridružuje pohodu, pač pa ga istočasno ostro obsoja in njihove ideje razglaša kot groteskne, čeprav istočasno brani tudi pravico, da jih izražajo. Vendar je obramba svobode govora ta teden zastavljena v duhu vzpona novega načela: da je za obrambo svobode govora potrebno ne samo braniti pravico do svobode govora, pač pa tudi podpreti samo vsebino govora," opozarja Greenwald. 

Tudi zato je veliki marš politikov in milijonov v Parizu nekaj opaznih kolumnistov in blogerjev označilo kot "marš hipokritov". In tudi zato te dni, kljub obsodbi napadov in prepričanju, da terorizem in nasilje nista odgovor na še tako žaljive karikature - mnogi "nis(m)o Charlie Hebdo".Napadi na novinarje so nesprejemljivi, toda to še ne pomeni, da se je mogoče samo zaradi smrti nedolžnih strinjati z vsakim rasističnim zmazkom. In da je zaradi boja zoper terorizem ali sovražni govor dopustno svobodo izražanja odrekati manjšinam in tistim, ki mislijo drugače.

Terminal je pripravil Igor Mekina