Predlog zakona o spremembah (beri: povišanju) minimalne plače v naslednjih letih je pričakovano povzročil burne odzive delodajalske strani. Gospodarska zbornica predlogu očita, da gre v proceduro mimo dogovora na ekonomsko socialnem svetu, predvsem pa, da je "enako nevaren, kot je bil pred letom dni". Z zvišanjem minimalne plače naj bi bili še manj zanimivi za tuje in domače vlagatelje, pravijo. Nedvomno dviganje stroškov, tudi stroškov dela poslabšuje dobičkonosnost podjetij, vseeno pa so tako katastrofična opozorila nepotrebna. Sam jih ocenjujem bolj kot taktično potezo, da ne bi takšna in podobna zviševanja plač (ali davčnih stopenj na primer) "prelahko" prešla parlamentarno odločanje in povzročila dodatne želje in pričakovanja.

Po predlogu naj bi bila minimalna bruto plača od prvega januarja naslednje leto 5,2 odstotka višja od minimalne plače, ki velja v letošnjem letu. Istočasno bo povprečna slovenska plača v prvem mesecu prihodnjega leta blizu 4 odstotke višja kot je bila januarja letos. Glede na tudi povečano število zaposlenih, bo masa plač višja okoli 7 odstotkov, kolikor bo tudi predvidena rast dodane vrednosti (BDP) v letošnjem letu. Pri tem ponovno opozarjam, da uporabljam podatek o nominalni rasti BDP, ker se tudi pri plačah vedno pogovarjamo o nominalni rasti. To omenjam zaradi tega, ker GZS na primer primerja realno rast BDP (po odbitku inflacije) z nominalnim povišanjem plače (!).

Minimalno plačo naj bi torej zvišali kako odstotno točko več kot bo rast vseh plač v povprečju in to bi res težko ocenili kot "nerazumen" predlog (takšna je izjava GZS). Če se je torej večini zaposlenih plača dvignila okoli 4 odstotke, verjetno ne sme biti velikih zadržkov, da bi tudi spodnje (najnižje) plačilo dvignili za omenjenih 5 odstotkov na 886 evrov bruto mesečno. Govoriti moramo o bruto plači, ker se z njo določa višina plače, neto plača pa je potem odvisna tudi od višine obdavčitve. Neto plača se bo v skladu s predlogom zakona tako povečala iz 638 na 667 evrov oz. za 4,5 % ali 30 evrov (v primeru da prejemnik ne uveljavlja olajšav za otroke, sicer bo po novem prejel 690 evrov neto).

V teh dneh smo pogosto slišali tudi podatke o tem, kako rast minimalne plače prehiteva rast produktivnosti ter rast ostalih plač. Kot prikazuje spodnji grafikon je gibanje minimalne in povprečne plače zadnjih deset let dokaj usklajeno. So leta, ko je minimalna zrasla kako odstotno točko več in leta, ko je bila rast minimalne plače počasnejša. Do večje pomembne spremembe pa je prišlo leta 2010, ko je minimalna plača porasla kar za 20 odstotnih točk več kot povprečna plača v državi. In če seveda primerjamo rasti z leti pred 2010, potem je skok izredno veliko, če pa kot osnovo gledamo gibanja po tem letu, pa so praktično usklajena - in zagovorniki ene ali druge strani seveda uporabijo ustrezno izhodišče, da dokazujejo upravičenost ali neupravičenosti predloga.

Ključno je torej vprašanje, ali je bilo tako visoko povečanje minimalne plače v letu 2010 upravičeno. Če gledamo razmerja po Evropi, se tam minimalna plača večinoma giblje med 40 in 50 odstotki povprečne plače in tu Slovenija nedvomno odstopa navzgor s svojimi približno 50 odstotki. S tega vidika so lahko upravičene ocene o (pre)visoko postavljeni minimalni plači. Prav tako je upravičena skrb, da prehajamo s tem v preveliko uravnilovko. Na drugi strani pa se lahko tudi strinjamo, da mora minimalna plača zagotavljati vsaj pokritje osnovnih življenjskih stroškov. V Nemčiji je res minimalna plača res "le" 43 % povprečne, a ta pokrije življenjski minimum in zato je bil premik na približno 50 % v Sloveniji vseeno upravičen. Mislim na preskok v letu 2010, gibanja od takrat, vključno z zadnjimi predlogi do leta 2020, pa samo vzdržujejo to stanje in ne gre za nobeno drastično spremembo

Osnovno povečanje minimalne plače torej ne sme biti sporno in to je bilo v parlamentu kot predlog tudi sprejeto. Drži pa, da bo izločitev dodatkov na plače pomenilo dodatni dvig plač in to kar precejšnji. Glede tega pa so bili pomisleki upravičeni, predvsem ker bi prišlo do povečanja v zelo kratkem roku. Tu je bila potem v parlamentu sprejeta rešitev, da se dodatki za delovno dobo in podobni izločijo šele z letom 2020, kar je še vedno relativno hitro. V predlogu namreč manjkajo podrobnejše ocene, kako bi takšen dvig vplival na višino stroškov dela, predvsem v najbolj občutljivih panogah.

Zaradi tega me je zanimalo, kako bi osnovno zvišanje minimalne plače vplivalo na rezultate poslovanja slovenskih podjetij. Dvig minimalne plače naj bi namreč dvignil stroške predvsem v podjetjih, ki se že tako težko prebijajo in poslujejo na robu izgube ali z njo. Objektivna težava pri dvigovanju najnižje plače je seveda pritisk na dvig tudi ostalih plač, predvsem plač s spodnjega dela plačne lestvice. Ne gre samo za 30 tisoč zaposlenih z minimalno plače, temveč verjetno še najmanj toliko njih, ki prejemajo danes nekaj višje plače in ki ob dvigu minimalne plače tudi pričakujejo določeno korekcijo. Predvsem pa morajo v podjetjih poskrbeti, da ne pride do prevelike uravnilovke pri spodnjih plačah. Zaradi vseh teh razlogov, je seveda dvig plač ob popravku minimalne plače nekaj višji kot samo sprememba pri omenjenem številu zaposlenih z minimalno plačo.

Vendar pa kot rečeno, večini zaposlenih se je v letošnjem letu plača za nekaj odstotkov že dvignila in dvig minimalne pravzaprav samo sledi tekoči rasti. Zato poseg v minimalno plačo ne bo imel takšnega vpliva. Ne glede na to, pa sem ocenil rezultate po podjetjih, če bi že v lanskem letu (2017) morala podjetja izplačevati 4,7 % višjo minimalno plačo. Seveda ni na voljo pregleda koliko zaposlenih z minimalno plačo je bilo v posameznem podjetju in še manj, koliko zaposlenih s plačami nekoliko nad minimalno plačo. A na osnovi podatkov o povprečni plači za vsako od 60 tisoč slovenskih podjetij (gospodarskih družb) lahko ocenimo približno število tovrstnih zaposlenih. Podatki po podjetjih seveda niso točni, skupni seštevek pa kar ustreza dejanskim razmeram (tudi po panogah) in zadošča za okvirno oceno učinka dviga minimalne plače.

Simulacijo vpliva dviga je možno narediti samo za podatke o poslovanju gospodarskih družb, torej podjetij, za katere se tudi zbirajo podatki. Ob tem je prav, da omenim še podatek, da je poleg približno 750 tisoč zaposlenih pri pravnih osebah, v drugih oblikah zaposlenih še okoli 250 tisoč ljudi (samostojni podjetniki, zaposleni pri fizičnih osebah, druge oblike zaposlitve). Njihovi prejemki so precej manj pod nadzorom, najbrž pa se pogosto poslužujejo tudi "drugih oblik izplačila". Povprečna plača zaposlenih pri fizičnih osebah je na primer 40 % nižja od povprečne v podjetjih, čeprav verjetno dejansko niso tako slabo plačani. A tega segmenta zaposlenih v tem prikazu ne obravnavam, kot običajno tudi ni predmet zakonskih obvez minimalnih izplačil.

V izračunu sem tako predpostavil, da bi v lanskem letu 27 tisoč najnižje plačanim zaposlenim zvišali plačo za 4,7 %, dodatno pa bi v teh podjetjih enak znesek porabili še za dvig plač nekaterim ostalim slabše plačanim zaposlenim. Skupnega učinka oz. dodatnih stroškov dela bi bilo ob navedenih predpostavkah za približno 35 milijonov evrov v vseh gospodarskih družbah skupaj.

In kako bi torej vplivalo omenjenih 35 milijonov dodatnih stroškov dela? Da bi dvignili minimalno plačo za 4,7 % (kot se je dvignila z januarjem letošnjega leta), a brez upoštevanja, da bodo podjetja letos v povprečju ustvarila ponovno okoli 7 odstotkov več zaslužka. Rezultati so prikazani v spodnji tabeli v kateri so podjetja razdeljena v pet skupin:

- v podjetja z dobičkom, kjer dvig minimalne plače nima večjega vpliva,

- v podjetja z dobičkom, kjer bi zaradi omenjenega dviga minimalne plače prišlo do večjega znižanja dobička (preko 50 %),

- podjetja z dobičkom, ki bi zaradi dviga plače poslovala z izgubo,

- podjetja, ki so že lani poslovala z izgubo in bi bila ta še nekaj višja zaradi dviga minimalne plače ter

- podjetja, ki so poslovala z izgubo, a niso imela zaposlenih in dvig plač nanje ne vpliva.

V tabeli so osnovi podatki o poslovanju družb v 2017 (število podjetij, zaposlenih, prihodki, dodana vrednost in rezultat poslovanja), dodana pa je tudi ocena števila zaposlenih z minimalno plačo ter kako bi dvig minimalne plače vplival na rezultate, ob predpostavki da ni ostalih sprememb (da torej ne prihaja tudi do zvišanja prihodkov podjetij).

Najbolj kritično bi sicer lahko ocenili skupino podjetij, ki bi zaradi dviga minimalne plače prešla v izgubo (tretja skupina na tabeli). Takih podjetij je bilo lani 2.400 po številu, zaposlovala pa so 13 tisoč ljudi. Ker je bil njihov poslovni rezultat na minimumu, seveda vsaka sprememba stroškov lahko pripelje v izgubo in tako bi ta podjetja namesto 2,0 milijona dobička izkazala 2,4 milijone izgube. To bi lahko hitro uporabili kot argument, da bi bilo zaradi tega samo v tej skupini podjetij ogroženo 13 tisoč delovnih mest. A podatki tudi kažejo, da so imela ta podjetja 475 milijonov evrov prihodkov ter ob 270 milijonih stroškov izkazale 204 milijone evrov dodane vrednosti. Povečanje prihodkov samo za en odstotek bi tako pokrilo dvig minimalne plače in verjetno jim je v letošnjem letu to tudi uspelo oz. najbrž še kaj več za dvig tudi ostalih plač. Dodatno pa podjetja s takšnim rezultatom pogosto le-tega tudi nekoliko prilagajajo, da se izognejo plačilu davka na dobiček in ni nujno, da bi imeli izgubo zaradi nekaj višjih stroškov dela

Podobno velja tudi za drugo skupino podjetij, v kateri bi ob dvigu minimalne plače sicer še vedno poslovala z dobičkom, a precej nižjim. Tudi tam samo odstotek več prihodkov ali dva odstotka nižji stroški pokrijejo izpad celotnega dviga spodnjih plač.

Pri omenjenih dveh skupinah podjetij, ki zaposlujejo kar 24 tisoč ljudi bi res prišlo do večjega vpliva na dobiček, vseeno pa so najbolj problematična podjetja, ki so že brez dviga minimalne plače poslovala z izgubo. Če izločimo podjetja brez zaposlenih, je bilo takšnih kar blizu 10 tisoč po številu s 55 tisoč zaposlenimi (četrta skupina na tabeli). Usoda teh podjetij je seveda precej bolj odprta, a ne zaradi dviga minimalne plače. Tudi tam učinek dviga ne presega enega odstotka prihodkov, večja težava pa je seveda v osnovni izgubi, ki znaša preko 10 % prihodkov te skupine podjetij.

Na osnovi navedenih podatkov bi seveda lahko hitro sestavljali zaključke, kako bo dvig minimalne plače poslabšal pogoje poslovanja. Veliko podjetij s precejšnjim številom zaposlenih se bo zaradi tega soočilo z izgubo ali njenim dodatnim povečanjem. Vseeno pa ostali podatki o poslovanju ne kažejo, da bi bil ravno dvig najnižjih plač usoden za ta podjetja. Predvsem pa ta izračun izhaja iz predpostavke, da bi se minimalna plača povečala ob nespremenjenih ostalih pogojih poslovanja. Če bi v izračun vključili tudi siceršnje povečanje prihodkov in dodane vrednosti v letošnjem ali naslednjem letu, bi bili učniki dviga še bistveno manjši, praktično jih ne bi bilo. Predlog osnovnega povišanja minimalne plače praktično sledi splošni rasti plač in dohodkov podjetij in zaradi tega večjega vpliva na položaj in dobičkonosnost podjetij skoraj ne bo. Večji vpliv pa ima izločitev dodatkov na plače, kjer pa moramo počakati končno verzijo zakona in potem pripraviti novo oceno za leto 2020.

Pri nasprotovanju dviga plač se pogosto izpostavljajo nekatere bolj občutljive panoge, kot trgovska, gradbena ali npr. dejavnost varovanja ter čiščenja. A rešitev teh panog ni v ohranjanju nizkih plač, temveč ustrezni organiziranosti poslovanja, kar nam lepo potrjujejo rezultati trgovskih družb Lidl in Hofer. Povprečna plača v teh dveh družbah je na primer več kot polovico višja kot v ostalih velikih trgovcih in predvidevam, da tam težav z minimalno plačo nimajo. V navedenih storitvenih dejavnostih pa bodo nekaj višjim plačam seveda morale slediti tudi ustrezno višje cene njihovih storitev, a bodo podjetja s tem še vedno lahko konkurenčna, saj minimalno plačilo velja za vse. Objektivno se bomo tudi na področju cen storitev približevali "ciljnim" državam (Avstriji na primer). Seveda ne od danes na jutri (kar tudi ni predlog pri zvišanju minimalne plače), a to je trend, ki bo tudi sledil višji produktivnosti in višjim plačam.