Pred koncem lanskega leta so pogajalci danskega predsedstva Evropskega sveta in pogajalci Evropskega parlamenta sprejeli preliminarni dogovor glede koncepta »tretje varne države«. Ta dogovor razširja sklop varnih držav in vključuje Egipt, Bangladeš, Indijo, Kolumbijo, Tunizijo, Maroko in Kosovo. Prav tako pa tudi kandidatke za vstop v Evropsko unijo, in sicer Albanijo, Bosno in Hercegovino, Moldavijo, Črno goro, Severno Makedonijo, Srbijo in Turčijo. Seznam držav je bil sprejet brez ozira na konkretno varnostno situacijo v državah, kot so na primer številna prisilna izginotja političnih aktivistov, za katerimi stoji egiptovska oblast, ali množična zapiranja opozicije in umori v Bangladešu. 

Dansko predsedstvo ob podpori drugih članic in evropskih institucij zato raje ubira pragmatični pristop. Širitev seznama je običajno povezana z interesi držav članic po uvajanju hitrih postopkov zavračanja prosilcev za azil iz določenih držav – tu naj bi šlo predvsem za povečanje števila prosilcev iz Kolumbije in Bangladeša v zadnjih letih. Vendar pa je treba vzeti širitev koncepta v okvir širše slike razvoja upravljanja migracij v Evropski uniji. Z dogovorom je namreč redefinicija koncepta varnih držav v službi pravne in infrastrukturne konsolidacije novega evropskega pakta o migracijah, katerega implementacija naj bi se začela junija letos. 

Novi dogovor o varnih državah poleg že uveljavljene možnosti hitrejšega odločanja v primerih prosilcev za azil iz varnih držav uvaja pomembno novost. Državi članici, v kateri bo prosilec zaprosil za azil, pri deportaciji te osebe v »tretjo varno državo« ne bo treba upoštevati načela tako imenovane »pomenljive zveze« oziroma bo že dovolj, da je bil prosilec v tranzitu prek katerekoli izmed navedenih držav. Umik povezave med prosilcem za azil in državo, kamor naj bi bil deportiran, odpira možnost množičnega onemogočanja dostopa do ozemlja države in deportacije v centre za pridržanje na območjih zunaj Evropske unije. Na podlagi individualnih dogovorov med posameznimi državami bi lahko države članice prosilca za azil deportirale in azilni postopek izvedle v »tretji varni državi«. Korak pred Evropsko komisijo je že opravila Italija z gradnjo centra v Albaniji, katerega delovanje so sicer močno omejile sodbe italijanskih sodišč.

Glede samih azilnih postopkov novi pakt o migracijah predvideva precej novosti. Poleg povečanega sodelovanja z že omenjenimi državami je predvidena tudi krepitev kapacitet za pridržanje na zunanjih mejah Evropske unije in v tranzitnih conah. V birokratsko-idealističnih glavah snovalcev evropskih politik bo oseba, ki je ujeta pri iregularnem prehodu meje v Evropsko unijo in je zaprosila za azil, odvedena v enega izmed centrov za pridržanje. V takšnem centru bi nato potekal tako imenovani »screening« – enotedenski postopek, v katerem bodo uradniki ugotavljali upravičenost prošnje za azil. Če bo prošnja prepoznana kot upravičena, bo stekel postopek, ki traja do 12 tednov. Če v tem času o prošnji še ni odločeno, potem je država članica dolžna osebi omogočiti prost dostop do svojega ozemlja. Prosilcu je namreč v času postopka odločanja o prošnji odvzeta svoboda gibanja. Če je prošnja zavrnjena, mora država izvesti deportacijo v izvorno državo v 12-ih tednih, nato pa postopek teče po direktivi o vračanju, ki predvideva pridržanje še do 18 mesecev. 

Takšna ureditev izvrševanja univerzalne pravice do mednarodne zaščite svoj zgled očitno jemlje pri zdaj že zaprtih madžarskih tranzitnih centrih na meji s Srbijo, katerih nezakonitost je prepoznalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Smer, ki jo je začrtal novi pakt o migracijah, pomeni krepitev represivnih mehanizmov upravljanja migracij v obliki povečanega preganjanja iregularnih migrantov, hitrih azilnih postopkov ter množičnega zapiranja in deportacij. Idejo o odpravljanju vzrokov za migracije v izvornih državah je v novem paktu kaj hitro zamenjala obstoječa praksa eksternalizacije mejnega režima.

Centri za pridržanje, policijske racije, deportacije, zapori za tihotapce, paramilice, grobišča migrantov v puščavi ter podobno je že uveljavljena politika eksternalizacije mejnega režima Evropske unije, ki sega vse do Balkana, sredozemskih držav, Turčije, Egipta ter sahelskih in severnoafriških držav. Ta neokolonialna praksa se uveljavlja prek evropskih razvojnih programov, trgovinskih dogovorov in procesa približevanja članstvu v EU. Neposredni učinek teh ukrepov je fašizacija upravljanja migracij in brutalna segregacija populacije. Evropska unija namreč v teh procesih sodeluje s komerkoli, nekoč tudi z nekdanjim sudanskim diktatorjem Omarjem Al Baširjem in posredno z milicami RSF, ki so izvedle nedavni pokol v El Fašerju. Cilj je, da druga stran zagotovi zmanjšanje števila prihodov na zunanje meje Evropske unije ne glede na ceno. Eden od svetovalcev, ki je delal na projektu, financiranem iz evropskega sklada za Tunizijo, Mavretanijo in Maroko, je o svojem delu dejal: »Migrantom moraš otežiti življenje. Zapletati jim življenje. Če migranta iz Gvineje dvakrat pustiš v Sahari, te bo tretjič prosil, da ga prostovoljno odpelješ nazaj domov.«

Način obravnave azilnih prošenj, kot ga predvideva novi pakt o migracijah, je krepitev pristopa eksternalizacije meja, ki ga Evropska unija postopoma uvaža daleč preko svojega ozemlja že od osemdesetih let, ko se je začel schengenski projekt. Množični pregon in pridržanja, ki jih predvideva obravnava prošenj za azil v zadrževalnih taboriščih po novem paktu, daleč presegajo zmožnosti represivnih aparatov držav članic in evropske obmejne straže Frontex. Če si dovolimo nekaj predvidevanja, bo novi pakt le še globlje potisnil ljudi na poti v položaj iregularizacije. 

Razmere iregularnih migrantov, sodobnih »ilegalcev«, pričajo o dejanski vlogi meja v globalnem kapitalizmu, ki ga definira odnos neenake menjave med gospodarskim centrom, polperiferijo in periferijo. Meje v takšnih razmerah ne omejujejo zgolj ozemeljskih pristojnosti neke države. Državni nadzor meja postane mejni režim in deluje v vlogi omejevanja posledic uničujočih pogojev sistema, ki te meje vzpostavlja. Neokolonialni odnosi izkoriščanja, siromašenje prebivalstva in uničevalna vojna mašinerija centrov svetovnega kapitalizma so dejavniki, ki silijo množice na pot iskanja dostojnih pogojev življenja onkraj meja svoje države, ne glede na to, ali imajo za to dovoljenje ali ne. Evropski mejni režim, katerega potenciranje obljublja nov pakt o migracijah, služi ohranjanju razmerij globalne neenakosti, ki se odraža v neenaki pravici do gibanja. Osrednji namen evropskega mejnega režima je takó oteževanje in preprečevanje prečkanja meja tistim, ki jim je ta pravica odvzeta. 

Mehanizmi pregona in segregacije, ki jih vzpostavlja mejni režim, se ne omejujejo zgolj na območje polperiferije in periferije, temveč so postali bistveni za razumevanje sodobnih oblik izkoriščanja dela. Segmentacija na podlagi bivanjskega statusa je namreč ključno orodje povečevanja stopnje izkoriščanja, saj vlogo omejevanja pravic prevzame država. Če je bivanjski status delavca odvisen od zaposlitve, je delavec v močno podrejenem položaju do delodajalca. V primeru iregularnega migranta je stopnja izkoriščanja zgolj stopnjevana do skrajnosti, saj je takšna oseba prisiljena v delo na črno, ki ima le borne pravne varovalke v primeru kršitev. Omejevanje pravice, vezano na bivanjski status, ustvarja pogoje skrajnih oblik izkoriščanja na poljih v Italiji in Španiji ter na gradbiščih, skladiščih, klavnicah in tovarnah širom Evrope in onkraj. 

V razmerah splošne degradacije občih življenjskih pogojev in uveljavljanja avtoritarnih oblik upravljanja življenja je razumevanje položaja migrantov pomemben korak h gradnji solidarnosti, ki presega nacionalne, spolne, razredne in etnične okvirje. Vsak družbeni boj, če se želi razumeti kot antifašističen, je zato primoran v svoj krog vključiti migrante kot tovariše, saj prav njihov boj, četudi razpršen in nehomogen, predstavlja avtonomno avantgardo nasproti globalnemu kapitalističnemu izkoriščanju in neenakosti.

Terminal je za Infokolpo pripravil Jošt.