JUŽNA FRONTA

Oddaja
23. 1. 2017 - 20.00

Z današnjo oddajo nadaljujemo sklop Zeitgeistov o skupni evropski obrambni in varnostni politiki, poznani pod kratico SVOP, ki smo ga začeli pred dvema tednoma. V zadnji oddaji smo postavili kontekst vloge NATO pakta v Evropi, razmerja med skupno evropsko obrambno in varnostno politiko ter Natom in na hitro pregledali zgodovinski razvoj skupne obrambne in varnostne politike. Danes, kot smo napovedali, nadaljujemo s pregledom interesov in vizij posameznih evropskih držav. Evropske države lahko v odnosu do SVOP razdelimo na različne skupine. Ena od možnih delitev poteka med tako imenovanimi velikimi tremi, ki so vojaško najmočnejše, to so Velika Britanija, Francija in Nemčija, in ostalimi. Druga možna ločnica poteka med tistimi, ki zagovarjajo čim močnejšo obrambno integracijo v Evropi, in tistimi, ki so do tega bolj zadržane. Tretja delitev je na tiste, katerih osredotočenje leži na jugu, torej v Sredozemlju, in druge, ki so fokusirane na vzhod.

Mi si bomo izbrali zadnjo delitev, torej med sredozemsko in vzhodno usmerjenimi državami, ki pa se vsaj deloma prekriva tudi z delitvijo na tiste, ki zagovarjajo hitrejšo integracijo, in tiste, ki ji nasprotujejo. V današnji oddaji bomo obdelali interese na južno periferijo usmerjenih držav, vzhodno obrobje pa bomo pustili za naslednjič. Osredotočenje današnje oddaje bo torej predvsem na Franciji in Italiji, v kontekstu kakršnekoli evropske integracije pa se seveda ni moč izogniti tudi Nemčiji.

Verjetno najglasnejša zagovornica skupne obrambne in varnostne politike je Francija. V kontekstu interesa po jačanju enotne varnostne politike gre razumeti tudi francosko reintegracijo v komandno strukturo zveze Nato, iz katere je izstopila v 60. letih prejšnjega stoletja. Francija se je vojaškemu delu Nata ponovno pridružila leta 2009 pod vodstvom takratnega predsednika Nicholasa Sarkozyja. Olivier de France iz francoskega možganskega trusta IRIS meni, da je bila ta poteza do neke mere Sarkozyjeva solo akcija, ki ni bila usklajena s celotno francosko varnostno srenjo. A vseeno izpostavlja, da se je v tej srenji vzpostavilo prepričanje, da bo reintegracija v severnoatlantsko zavezništvo pripomogla k jačanju skupne evropske varnostne politike:

Izjava

Poleg reintegracije v NATO je Francija v istem obdobju poglobila tudi bilateralno vojaško sodelovanje z Veliko Britanijo. Leta 2010 sta državi podpisali Lancastersko pogodbo, s katero sta se zavezali k vzpostavitvi kopenskih, letalskih in pomorskih sil, namenjenih skupnim intervencijam na tujem ter sodelovanju na področju vzdrževanja jedrskega orožja. Tudi ta dvostranski dogovor naj bi v francoskem razmišljanju pripomogel k postopnemu zbliževanju evropskih držav na vojaškem področju. A tudi ta poteza je integracijo evropske varnostne politike le oddaljila:

Izjava

Leto po podpisu Lancasterske pogodbe sta Velika Britanija in Francija sprožili intervencijo v Libiji. Intervencija je bila sprožena mimo kakršnihkoli usklajevanj v kontekstu skupne evropske varnostne politike. Intervencija je bila zaradi svoje narave sicer res neprimerna za izpeljavo v okviru SVOP, ki je do sedaj osredotočena na mirovne misije in manj agresivna posredovanja ter ni preizkušena v kontekstu visoko intenzivnih operacij, kot so bombardiranje držav in menjave režimov. Zato pa bi bila za enotno evropsko posredovanje toliko bolj primerna intervencija v Maliju, sploh v mirovniškem delu, ki je sledil francoski intervenciji. De France meni, da je bila narava misije idealna za uporabo evropskih bojnih skupin, ki obstajajo že od leta 2007, a do sedaj še niso bile uporabljene:

Izjava

Francija torej v zadnjih letih kljub načelno še vedno močni podpori evropskemu vojaškemu združevanju na tem področju ni zelo uspešna - deloma zaradi svojih solo podvigov, deloma pa zaradi drugačnih interesov drugih držav članic. SVOP, kakor je zastavljen, je namreč v prvi vrsti uporaben za izvrševanje francoskih interesov. Predvsem zato, ker je zastavljen kot intervencionistična struktura, francosko vplivno območje v severni Afriki pa je najočitnejše območje, kjer bi evropske intervencije lahko prišle v poštev.

Podoben interes za podporo vojaški integraciji v Evropi ima tudi Italija. Ta pa ima še dodaten interes, ki izvira iz njenega položaja relativno šibke vojaške sile. SVOP bi tako za Italijo predstavljal ojačevalec moči, ki bi omogočal intervencije, ki jih Italija sama ni sposobna izpeljati. Razloži Andrea Locatelli s Katoliške univerze Srca Jezusovegav Milanu:

Izjava

Italijansko zunanjo in predvsem varnostno politiko v zadnjih nekaj letih je najbolj zaznamovala intervencija v Libiji. Pred napadom na Libijo je bila Italija do posredovanja zadržana, saj ji je vladavina Moamerja Gadafija zagotavljala tako sodelovanje na področju omejevanja migracij kot stabilno dobavo nafte. Ko je francosko-britanska naveza sprožila napad na državo, pa je bila Italija postavljena pred dejstvo in prisiljena sodelovati. Sledeča destabilizacija Libije je pripeljala tudi do destabilizacije sosednjega Malija, čemur je sledila francoska intervencija še v tej državi. Kot že omenjeno, pa tudi ta intervencija ni bila usklajena z Italijo in drugimi evropskimi državami. Alessandro Marrone iz Instituto Affari Internazionali meni, da prav zaradi tega francoskega soliranja Italija v misiji v Maliju ne sodeluje:

Izjava

Italija in Francija imata torej južno od Sredozemlja do neke mere prekrivajoče se interese, predvsem kar se tiče stabilnosti te regije. Vendar pa njuni interesi niso vedno usklajeni, kot na primer v Maliju, ponekod pa so konkurenčni, kot na primer v Libiji. V tej državi je imelo italijansko naftno podjetje ENI pred padcem Moamerja Gadafija med vsemi tujimi podjetji največji delež črpališč. Po intervenciji, ko so se v Parizu sestali voditelji držav, združeni v tako imenovanem druženju prijateljev Libije, pa je takratna libijska prehodna vlada dala vedeti, da bo pri deljenju libijskega naravnega bogastva upoštevan prispevek posameznih držav pri padcu Moamerja Gadafija. Povedano na kratko, interesi italijanskih in francoskih naftnih multinacionalk so v Libiji medsebojno konkurenčni. Ta neusklajenost interesov je pripomogla k nezmožnosti formiranja skupne politike, ki bi znotraj Evropske unije usmerjala fokus na sredozemsko periferijo, kakršno so v zadnjih letih formirale na primer vzhodnoevropske države in relativno uspešno obrnile pozornost proti Vzhodu. Razloži Marrone:

Izjava

Nenazadnje se velja posvetiti tudi nemški vlogi v regiji. Nemčija je prisotna v Siriji, Iraku in Maliju. Njena vloga je povsod bolj kot ne omejena na logistično podporo in usposabljanje. Omenjen tip prisotnosti je posledica doktrine, ki iz zgodovinskih razlogov intervencionizmu, natančneje nemškemu intervencionizmu, daje negativno konotacijo. Za Nemčijo je zato pomembno, da se v vojaške misije podaja le kot partnerica širše fronte, pa še to v omejenem obsegu.

Kljub temu da sta v Libijo leta 2011 posredovali kar dve od velikih evropskih treh, torej Velika Britanija in Francija, kasneje pa po sili razmer še Italija, se Nemčija ni odločila posredovati. Razlogov za to je več. Po mnenju nekaterih sogovorcev gre za odsotnost jasnega vodstva in mednarodnega konsenza, svoje pa naj bi prispevala tudi ocena Nemčije, da ne gre za humanitarno misijo, temveč le za zamenjavo oblasti. O pogojih, ki so omogočili nemško pasivnost v Libiji, Andrea Locatelli.

Izjava

Nemčija je sicer vsaj na retorični ravni režim polkovnika Moamerja Gadafija v Libiji obsodila. Nemški zunanji minister Guido Westerwelle je tako na primer marca 2011 dejal, da mora Gadafi sestopiti z oblasti, a je hitro dodal, da vojaška intervencija vedno terja civilne žrtve. Hilmar Linnenkamp z Nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve takó odsotnost Nemčije naslavlja s stališča ugovora vesti.

Izjava

Na drugi strani pa se je Nemčija vključila v boj proti Islamski državi v Siriji in Iraku. Srednjeevropska velikanka tam sodeluje z izobraževanjem lokalnih sil, logistično podporo in izvidniškimi letali. Vključila se je decembra leta 2015, po tem ko se je Francija zaradi terorističnih napadov sklicevala na člen 42.7 Pogodbe o Evropski uniji, ki govori o vzajemni obrambi. Je torej evropska varnostna solidarnost tista, ki je povzročila, da se je Nemčija aktivirala v Siriji in Iraku, ne pa v Libiji? Marrone.

Izjava

Sredozemlje in Severna Afrika se tako ne kažeta kot neposredni nemški vojaški prioriteti. Vseeno pa Nemčija v zadnjem času povečuje svoj obrambni proračun. V letošnjem letu se je ta povečal za približno dve milijardi in tako dvignili delež odstotka BDP-ja, namenjenega vojski, iz 1,16 na 1,22. Dvig gre sicer pripisati dogajanju na Vzhodu, ki mu bomo posvetili prihodnji Zeitgeist.

Izjava

Nemčija si povečevanje vojaške denarne malhe seveda lahko privošči. Francija, po drugi strani, je gospodarsko precej šibkejša, kar ima vpliv tudi na skupno evropsko obrambno in varnostno politiko. De France:

Izjava

Slaba gospodarska situacija pa pesti tudi Italijo. V zadnjem času se je situacija le še stopnjevala z zlomom najstarejših italijanskih bank in ljudsko referendumsko klofuto premierju Matteu Renziju. Vse to negativno vpliva na težo njenih argumentov o večji obrambni konsolidaciji Evropske unije. Locatelli:

Izjava

Izhajajoč iz začetne delitve na dve interesni območji evropske vojaške in obrambne politike, velja potegniti naslednji sklep. Države, ki svoje interese vidijo v Sredozemlju in širši južnoevropski periferiji, pretežno torej Italija in Francija, podpirajo intenzifikacijo skupne obrambno-varnostne politike. Ta bi po eni strani Italiji in Franciji omogočila večanje kapacitet, po drugi strani pa je evropska obrambna integracija intervencionistično naravnana oziroma nekoliko evfemistično “namenjena reševanju kriz”, kar omogoča ohranjanje interesne sfere omenjenih držav. A šibka ekonomija in manko usklajenosti pomenita tudi piskajoč glasek, ki se komajda prebije skozi rohnenje drugih interesov.
 

 

 

Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji. 

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.