PODOBA POVPREČNEGA LIBERALCA

Ko kolovratiš po kotičkih FBja in na splošno medmrežja, se pogostokrat lahko srečaš s prav posebnim tipom človeškega bitja, ki se mu reče liberalec. Za tovrstni tip osebkov je značilna neomajna vera v etablirani konsenz in tako imenovani "znanstveni", medijski mainstream. Liberalci so prepričani, da zahodne politične, znanstvene, kulturne in še kakšne avtoritete niso zmotljive in pravzaprav v okviru liberalno demokratične družbene pogodbe nekako služijo interesu ljudstva.

Liberalci so prepričani, da so bili lockdowni med korono popolnoma upravičeni. Bili so učinkovit način zamejevanja širjenja virusa. Zato, ker so nam tako rekle glave farmakomafije in političnih nastavljencev, katerih mnenja marsikateri profesionalci iz stroke NIKOLI niso večinsko podprli. V vsem svojem radikalnem pravičniškem zanosu se te liberalci nikoli niso zaustavili pri opozarjanju pred množično neenakostjo in revščino, ki jih je v tistem obdobju sproducirali največji transfer bogastva v naročje elit v polpretekli zgodovini. Prav tako se jim ni zdelo pomembno opozarjati pred perečim porastom samomorov, (družinskega) nasilja, mentalnih obolenj (depresije, zasvojenosti, alkoholizma itd...) in ostalih psihofizičnih motenj kot posledice popolne ugrabitve javnih zdravstvenih kapacitet s strani privatnih interesov.

Podobna zgodba je seveda s COVID cepivi. Vse študije, ki dokazujejo, da cepiva niso preprečevala prenosa okužb, da niso blažila hudega poteka bolezni, da so povzročala številne stranske učinke (miokarditis, nenadno smrt in podobno), liberalci radi zasmehujejo za teorije zarote. Radi se sklicujejo na avtoriteto. Ker teh študij ni objavila neka prestižna znanstvena revija, ki jo po možnosti financirajo ravno lobisti farmakomafije (Pfizer je npr. v privatno financiranih kliničnih študijah prikrival incidenco smrtnosti cepiv in ostalih stranskih učinkov), potem ne morejo biti res. Skratka, mainstream narativi nasprotujoče glasove liberalci uspešno tišajo, jih predstavljajo kot "manjšinske odklone" in malodane "norčke", da opravičijo svoje razsvetljeno poslanstvo čaščenja "znanosti" s tem pa v vsej svoji naivnosti legitimirajo dejansko nepravičnost.

Liberalci častijo identitetno politiko (spolnih in raznoraznih) manjšin kot vrhunec političnega delovanja. V dobi, ko neoliberalni kapitalizem ne dopušča nobenih ideoloških in politično-ekonomskih alternativ brutalni ekonomski eksploataciji in imperializmu, se ljudje čedalje bolj obračajo k depolitizirani obliki agitiranja. To je oblika agitiranja, ki pogostokrat prevzame obliko kvazi radikalne, kvazi revolucionarne retorike, po svoji dejanski vsebini pa nikakor ni nekompatibilen s statusom quo. S strani CIE in sil ameriške globoke države financirane nevladne organizacije pod LGBT z nebuloznim natolčevanjem o zatiranosti spolnih manjšin razširjajo imperializem proti državam, ki niso kulturno kompatibilne z "demokratičnim" zahodom in zagovarjajo t.i. mavrični kapitalizem, katerega vrste polnijo buržuazni pripadniki domnevno zatiranih manjšin.

Razredni boj je zamenjala politika narcisističnega poudarjanja razlik na podlagi arbitrarnih spremenljivk spola in rase. Ideologija enakosti, tolerance in multikulturalizma je gola fasada kapitalističnega sistema. Omogoča reprodukcijo razrednih neenakosti (z integracijo bojda zatiranih v kapitalistično mašinerijo) in oblik prisile, ki omogočajo nemoteno akumulacijo kapitala.

Brezkompromisna podpora migracij je še en način, kako si liberalci dvigujejo svoj ego. Obstajata dve različici podpornikov migracij. Prva zagovarja migracije zato, ker je to pozitivno za našo ekonomijo. Drugi zagovarjajo migracije zato, ker se jim zdi to "naraven proces" in svobodna odločitev posameznika. Bližje realni sliki so ta prvi. S tem da migracije vplivajo pozitivno na ekonomijo zelo kratkotrajno. Na dolgi rok imperialisti s tujo delovno silo zbijajo dol ceno domače delovne sile, tiščijo dol razvoj novih družbeno produktivnih panog in siromašijo proletariat.

Navijanje za Zeleno Agendo je hkrati navijanje za tako imenovane degrowth, depopulativne načrte zahodnih vladajočih razredov. Liberalizem z uvajanjem novih, dražjih oblik energentov uspešno nadvladuje konkurenčne monopole in nacionalna gospodarstva, kjer koriščenje teh energentov zaradi pozicije periferije v verigi imperializma ni mogoča. Naši vladajoči razredi poleg zagovarjanja tega procesa ozelenjevanja, ki spodbuja neučinkovito in nezadostno koriščenje energentov stavijo na fiskalni konzervatizem in materialno skromnost. Finančni kapitalizem ali raje, fevdalizem, spodjeda vsakršno produktivno dejavnosti in nas s špekulacijami vrača nazaj v kameno dobo.

Kot lahko vidimo, je liberalnemu fetišiziranju kvazi-modernosti, napredka, transhumanizma, socialnega progresivizma nebrzdanega tehnološkega razvoja skupno eno: boj proti racionalno organiziranih družbeno-ekonomsko-političnih kapacitetah, anti-imperializmu in suverenizmu, ki ga zastopa socializem. Liberalizem in liberalci so najhujši sovražnik dejanskega, socialno orientiranega napredka in zato nasprotniki kakršnekoli proletarske politike.

dej piš si to v svoj dnevnik

gdo