Pred nedavnim smo že poročali o odzivu članov društva Zveze pedagoških delavcev Slovenije in Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na novelo Zakona o osnovni šoli. Tako v društvu Zveze pedagoških delavcev kot na Oddelku za pedagogiko in andragogiko se na spremembe odzivajo odklonilno, spremembam strogo nasprotujejo. Omenil smo že, da so spremembe sporne s strokovnega in sistemskega vidika ter da so v neskladju tudi z rešitvami Bele knjige o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011. Spremembe zajemajo več področij, med njimi so spremembe v organiziranosti podaljšanega bivanja, časovna organizacija šole v naravi, krčenje števila pevskih zborov, ki delujejo na osnovnih šolah, spremembe v izvajanju nacionalnega preverjanja znanja, ki po novem zakonu predvidevajo obvezno preverjanje znanja v tretjem razredu, in še nekatere druge spremembe. Varčevalno naravo naštetih ukrepov bomo še omenili, še prej pa se bomo osredotočili na vsebinske spremembe enega od omenjenih področij - podaljšano bivanje. Tokrat je bil naš sogovorec Damijan Štefanc, predavatelj z Oddelka za pedgogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete,.

Podaljšano bivanje se zdi dokaj nedolžna, morda celo nepotrebna institucija. Verjetno večinoma pričakujemo, da je osnovni namen podaljšanega bivanja predvsem varovanje otrok zaradi pomanjkanja nadzora s strani staršev, ki so ob koncu šolskega dne pogosto še globoko v kolesju dnevne delovne tlake. Pri podaljšanem bivanju pa vendarle ne gre le za varovanje otrok od prvega do šestega razreda, pač pa za premišljen koncept dodatnega programa osnovne šole. Kako je do nastanka podaljšanega bivanja prišlo, razloži Štefanc:

Izjava

S celodnevno šolo se na tem mestu ne bomo ukvarjali, je pa zaradi dolžine Štefančeve izjave dobro, da nekatere ključne točke, ki bi se nepozornemu poslušalcu lahko izmuznile, ponovno izpostavimo. Sogovorec je pri opredeljevanju podaljšanega bivanja izpostavljal predvsem pomen strokovnega vodenja dejavnosti, ki jih pri dopoldanskem, obveznem delu pouka ni bilo mogoče doseči. Tudi za podaljšano bivanje, in ne samo za dopoldanski del pouka, je torej potrebna strokovnost zaposlenih, poznavanje otrokovih razvojnih in učnih potreb, poznavanje in doseganje vzgojno izobraževalnih ciljev. Podaljšano bivanje je tudi zakonsko opredeljena oblika razširjenega programa obveznega programa osnovne šole, ki ima celostno zastavljene cilje, ki imajo pozitivno vrednost za v program vključene otroke. Še ena dodatna vrednost, h kateri se kasneje v oddaji še vrnemo, je tudi obstoj stalnih oddelkov podaljšanega bivanja z dodeljenimi strokovnimi delavci, ki otroke med šolskim letom spoznavajo, se z njimi redno srečujejo in s kontinuiteto interakcij vzpostavljajo odnose medsebojnega zaupanja.

V podaljšanem bivanju, ki se začne s šolskim kosilom, učenci skupaj ob pomoči učiteljev in učiteljic podaljšanega bivanja opravijo domače naloge in imajo možnost samostojnega učenja v vzpodbudnem, zdravem in varnem psihosocialnem in fizičnem okolju. V času podaljšanega bivanja se tudi zgodi, da učitelji ugotovijo primanjkljaje na določenih področjih učenčevega delovanja ter učencem omogočijo dodatno strokovno pomoč. V času podaljšanega bivanja se otrokom skozi sprostitvene dejavnosti in skupno preživljanje prostega časa omogoča učenje prosocialnih in komunikacijskih veščin. Pri tem je pomembna tudi uravnoteženost med učenjem in preživljanjem prostega časa - učenci se zaradi upada koncentracije v podaljšanem bivanju učijo v skupnem seštevku največ 50 minut. Se pravi, podaljšano bivanje ne zajema zgolj varovanja šoloobveznih otrok, pač pa še kompleksno izobraževalno, socializacijsko delo, pomoč, podporo in spremljanje.

S prvim septembrom 2018 se bodo predvidoma začele uveljavljati spremembe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli.  Zdaj, ko smo vsaj za silo opredelili vrednost in vlogo podaljšanega bivanja, poglejmo, kakšne so te predvidene spremembe. Iz Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, na katerega se bomo v nadaljevanju sklicevali le kot na “zakon”, je po novem črtan 21. člen. To je člen, ki določa in ureja podaljšano bivanje. V obrazložitvi zakona lahko najdemo razlago, da je člen črtan, ker je vsebina prenesena v novo določbo razširjenega programa, ki ga opredeljuje 20. člen omenjenega zakona. Nenavadno je to, da z reformulacijo 20. člena ni ne duha ne sluha o podaljšanem bivanju, pač pa tam najdemo samo dejavnosti, ki ga nadomeščajo in dopolnjujejo. To so učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo. Omenjene novosti so, kot že v uvodniku povedano, le delček zakonskih sprememb. Nenavadno je, da ni bilo pred objavo sprememb zakona nobene javne argumentirane razprave ali smiselne konceptualne opredelitve novih vsebin. Te dejavnosti, ki nadomeščajo podaljšano bivanje, so brez konkretne vsebine; težko slutimo, kaj se skriva za označevalci učenje učenja in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti. Zagato razloži tudi Štefanc:

Izjava

A pozor. Omenjena kadrovska, finančna in organizacijska zmeda je le vrh ledene gore … Ponovno Štefanc.

Izjava

Ponovno se torej izkaže, da gre pri spremembah na področju obveznega izobraževanja predvsem za ukrepe varčevalne politike. Finančni vložek v izobraževanje že nekaj let pada, za približno 0,2 do 0,4 odstotne točke letno. Leta 2007 in 2008 je bilo za vlaganje v formalno izobraževanje namenjenega 5,2% BDP, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije pa je bilo leta 2015 namenjenega le še 4,9% BDP.  Leto 2008 je bilo tudi leto, ko je bilo v Sloveniji vlaganje v šolstvo še nad povprečjem držav članic Evropske unije, in leto, ko se je na pobudo Mestne občine Ljubljana zbralo več strokovnjakov s področja šolstva, razvojne psihologije in sociologije z namenom, da spišejo strategijo razvoja izobraževanja v MOL-u. Strategija se je imenovala ter se še vedno imenuje Izziv za povečanje kakovosti vzgoje in izobraževanja otrok, mladine in odraslih, za obdobje desetih let, med 2009 do 2019.

Strategija ne vključuje le predlogov za širitev načina izvajanja podaljšanega bivanja, pač pa predlaga še spremembe na področju izvajanja predšolske vzgoje v vrtcih, osnovnih šolah in premisleke o izobraževanju odraslih. Kar je za danes obravnavano temo posebej zanimivo, je sprememba pogleda na šolo, kot jo poznamo danes - strategija predlaga odpiranje osnovnih šol kot javnih institucij, s sočasnim povečanjem obsegov kakovostnih vsebin. Ob začetku snovanja projekta so raziskovalci ugotavljali, da je prostorska zasedenost šol na območju Mestne občine Ljubljana manj kot 60 odstotna. Namesto da bi sledili logiki racionalizacije stroškov, so se snovalci odločili za drugačen pristop, ki bi bil, če bi bil uresničen, zaradi dolgoročnih socialnih učinkov na učence in skupnost povsem na mestu.

Snovalci projekta so prav tako ugotavljali, da večina osnovnih šol programsko ponudbo zaključi do 14. ali najkasneje 15. ure, razen za učence, ki obiskujejo program podaljšanega bivanja, ki se ponekod zaključi ob 17. uri. Učenci druge in tretje triade osnovne šole šolske prostore zapustijo kmalu po koncu pouka in zaključku interesnih dejavnosti, saj jim vodstvo šol ne more zagotoviti opravljanja šolskih obveznosti, na primer pisanja domačih ali seminarskih nalog ter samostojnega raziskovanja. Za dodatno preživljanje časa v šoli tudi ni zadostnega števila strokovnih delavcev. V popoldanskem času učenci, vsaj leta 2008, niso imeli možnosti uporabe učnih kabinetov, računalniških učilnic, knjižnic, laboratorijev ali drugih prostorov, kjer bi lahko opravljali šolske obveznosti ali se pač tam preprosto družili.Zaradi razpoložljivosti prostorov in njihove kakovostne opremljenosti, hkrati pa zaradi dejstva, da nekateri strokovni delavci le stežka dosežejo polno zaposlenost, se zdi rešitev odpiranja šol kot javnega prostora kot naročena. Šole bi z omogočanjem uporabe do vsaj 17. ure postopoma zagotavljale možnosti, da bodo učenci v javnih prostorih lahko kakovostno preživeli del prostega časa in opravili večino svojih šolskih obveznosti. V popoldanskem času bi imeli učenci na voljo dostop do računalniških učilnic, knjižnic in drugih ustreznih prostorov. Strategija je predvidevala tudi program brezplačne učne pomoči, ki bi jo nudili študenti ustreznih pedagoških programov, bodisi kot prostovoljci ali v okviru svoje pedagoške prakse. Ta del je posebej pomemben za učence s starši v slabšem socialno ekonomskem položaju - tem je, ker težko zagotovijo plačljivo učno pomoč za svojega otroka, redna in brezplačna učna pomoč še kako dragocena. Z odpiranjem v popoldanskem ali celo večernem času se lahko šolski prostori s ponudbo kulturnih, športnih in družabnih vsebin izkažejo kot koristne tudi za starše in druge obiskovalce. Idejo na kratko povzame Štefanc:

Izjava

Ideja strokovnega sveta bi morala najprej zaživeti v Ljubljani, kasneje pa bi se, po raziskavah, premislekih in analizah, novosti lahko uveljavile po vsej državi. Omenjen način dela je namreč dragocen prav za okoliše, ki niso kulturna, ekonomska, socialna in dogodkovna prestolnica. Ljubljana morda omenjeno strategijo, čeprav jo potrebuje, potrebuje najmanj. V mestu živijo mladinski četrtni centri, kamor se lahko zavleče mladež, ko konča s poukom. V četrtnih centrih je otrokom, mladini, gotovo pa tudi širši skupnosti na voljo material, prostor in čas za samostojno raziskovanje in ustvarjanje. Problem pa je, da vsebine, ki jih producira ljubljanski okoliš, dosežejo le otroke v ljubljanskem okolišu, tako da otroci iz Lipoglava, Preske, Police, sv. Ane nimajo prostorov, kjer bi lahko ustvarjali, kot to lahko počnejo njihovi ljubljanski vrstniki. Za kontrast prisluhnimo Štefancu, kakšne posledice ima pomanjkanje vsebin za šole in šolarje:

Izjava

Trenutno torej razsaja stanje, v katerem se učencem tretje triade dodajajo obvezne izbirne vsebine, a se učence za to prikrajša za obogateni program. Šole kot javni prostori so v dopoldanskem času odprte za vse učence, v popoldanskem pa zaprte predvsem za tiste, ki bogat dodatni brezplačni program najbolj potrebujejo. Naj škodo, ki je sicer ni težko razumeti, prikažemo s primerom. Učenec prihaja iz priseljenske družine, mogoče je begunec, mogoče je vozač, za katerega je vsak dan takoj po pouku organiziran prevoz iz šole domov. Namesto da bi učenec dodaten čas preživel v družbi svojih vrstnikov, ob bolj ali manj vodenih dejavnostih in s pomočjo pri premagovanju učnih težav, sedi doma. Mogoče učenkini starši sploh ne govorijo učnega jezika, zato mu ne morejo pomagati pri reševanju domačih nalog, učenju in drugem šolskem delu.

Ko gredo njihovi bolje situirani sošolci k plačljivim prostočasnim dejavnostim, učenec morda še vedno sedi doma. Tam se težko nauči jezika, v katerem ga učijo v šoli. Ampak, hvala bogu, čez dve leti, ko pride v 7. razred, bo dobil priložnost, da se le stežka nauči še en tuj jezik. V zaključku je treba poudariti, da rešitvi, o katerih je danes govora, nista povsem primerljivi in da je njuno primerjanje pravzaprav nekoliko krivično. Pa vendarle ju primerjamo, ker kažeta drastično različna pogleda na reševanje preživljanja časa po pouku.

Predlog, ki ga je sestavilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, je predlog, ki otrokom na videz nudi več priložnosti, ker nudi brezplačno učenje dodatnega jezika. A poskuša zakriti, koliko otrokom ob tem vzame.  

Seveda lahko ponovno bentimo o pretiranih, nesmiselnih varčevalnih ukrepih, ki že nekaj let pestijo šolstvo, a je bolj na mestu morda razmislek o tem, kako nesmiselni so ukrepi sami po sebi. Če bi ministrstvo uveljavljalo predlagani predlog o izobraževanju mladine in starine, ki ga je nemalo strokovnjakov s področja šolstva in ekonomije pisalo leta 2008, bi morali v izobraževanje resnično vlagati več financ, a družbeni učinki, ki bi iz tega finančnega vložka izhajali, bi bili neprimerljivo večji. Naš sogovorec Damijan Štefanc verjetno upravičeno sklepa, da je denar, ki bo namenjen za dodatni tuji jezik v sedmem, osmem in devetem razredu, odvzet vsebinam, ki bodo glede na spremembe v zakonu okleščene. Zaradi dodatnega obveznega izbirnega jezika bo na voljo manj kakovostnega popoldanskega programa, manj ur petja, manj šole v naravi. In ko otrokom odvzamete vsebine, ki imajo vrednost same na sebi, kaj še ostane? Ko otrokom vzamemo glasbo, raziskovanje narave, varen čas in prostor za nestrukturirano igro, kaj še ostane? Vstopimo lahko v nov krog razmislekov o tem, kaj je učinkovito, inovativno in pripravi otroke do tega, da z lastno notranjo motivacijo na PISA mednarodnih testih za svojo državo dosegajo visoke rezultate.

Izjava

S sogovorcem se strinjamo; marsikje v šolstvu so spremembe potrebne, številna področja, za katera se zdi, da so dobro urejena, bi lahko bila urejena še bolje. Vendar pa stihijsko, nepremišljeno spreminjanje in uvajanje novosti ne more voditi k izboljševanju šolstva v Sloveniji. Sistemu izobraževanja se ne reče sistem, ker za njegovo poimenovanje nismo našli boljše besede. Resnično gre za sistem in kot takega ga je treba obravnavati. V sisteme se spremembe vnašajo premišljeno in postopno. V šolstvu se namreč učinki sprememb ne pokažejo čez noč, pač pa čez čas in s pokom.

Iz počitniške pisarne na Hvaru se v osnovno šolo vrača Zala.

Brala sta Rasto in Peter

Tehniciral je Blaž.