Addio Albanija!
Sodišče Evropske unije je razsodilo, da morajo države članice Evropske unije za opredelitev držav kot varnih za namen pospešitve azilnih postopkov razkriti vire, s pomočjo katerih so prišle do ocene, da gre za varne države. Država je lahko opredeljena kot varna le, če nudi zadostno zaščito celotnemu prebivalstvu, vključno z manjšinami. Odločitev sodišča je odgovor na dve ločeni pritožbi, ki jih je sprožilo rimsko sodišče konec prejšnjega leta. Sodišče je pritožbi sprožilo po pritožbi dveh državljanov Bangladeša na odločitev italijanske vlade, da Bangladeš uvrsti na seznam varnih držav. Konec leta 2024 je namreč italijanska vlada sprejela nov dekret, s katerim je uvedla seznam 19 držav, ki jih je definirala kot varne. Med državami so poleg Bangladeša tudi Egipt, Alžirija, Maroko, Gana, Senegal, Tunizija, Kosovo ter Bosna in Hercegovina.
Pritožbi rimskega sodišča natančneje pojasni rimski odvetnik Nicola Canestrini.
Kako je italijanska vlada z definicijo varnih tretjih držav skušala izpeljati deportacijo v Albanijo, pojasni sogovornik.
Predsednik italijanskega konzorcija solidarnosti, nekdanji podpredsednik združenja za pravne študije o priseljevanju Gianfranco Schiavone pojasnjuje, da bo morala Italija v celoti opustiti obstoječi seznam varnih držav.
Posamezne države, na primer Italija, sicer lahko izbirajo, katere države bodo uvrstile med varne, a to lahko storijo le, če viri dokazujejo, da je država varna v celoti. Prav tako morajo biti te informacije dostopne. Kot pojasnjuje Canestrini, se je italijanska vlada sklicevala predvsem na to, da je določitev varnih držav v domeni vlade in ne sodišč.
Sogovornik ob tem poudarja, da je dostopnost informacij, na podlagi katerih oblasti države definirajo kot varne, bistvena tako za tožnike kot sodišča, ki obravnavajo njihove primere. V primeru tožb dveh bangladeških državljanov rimski sodniki namreč niso mogli dostopati do dokumentacije, kar je tudi sprožilo vložitev tožbe na sodišče Evropske unije.
Canestrini ob tem pojasnjuje, da odločitev sodišča prav tako omejuje nekatere »bližnjice«, ki bi se jih države lahko poslužile.
To sicer ni edini poraz za vlado Giorgie Meloni in njenega italijansko-albanskega pakta. Rimsko prizivno sodišče je takoj po prvem poskusu deportacije 16 moških zavrnilo odredbo o namestitvi dvanajstih migrantov iz Bangladeša in Egipta v albanske centre. Sodniki so se takrat sklicevali prav na sodbo sodišča Evropske unije, ki je razsodilo, da mora biti izvorna država kot varna pojmovana v celoti – torej mora zajemati njeno celotno ozemlje brez izjem, sicer je vračanje ljudi vanjo nezakonito. To sicer ni edini primer blokiranja deportacij italijanskih sodišč.
Prav tako so morale italijanske oblasti konec marca preoblikovati centre za pridražanje in repatriacijo. Vlada je namreč z odlokom spremenila namembnost centrov, v katerih zdaj ne bodo nastanjeni le migranti, ki jih je italijanska obalna straža prestregla v italijanskih vodah, temveč tudi osebe, ki so jim oblasti že zavrnile prošnjo za azil in so prejele odredbo o izgonu. Tako centri ne bodo namenjeni le osebam, ki bodo obravnavani po hitrem postopku. S preoblikovanjem objektov v tako imenovane CPR centre osebe na deportacijo čakajo tudi do 18 mesecev. Na ta način je italijanska vlada skušala vsaj navidezno rešiti propadajoči projekt v vrednosti slabih 800 milijonov evrov. Kako odločitev sodišča Evropske unije vpliva na delovanje centrov, pojasnjuje Schiavone.
Sogovornik ob tem pojasnjuje, da je kljub redefiniciji namembnosti centrov njihovo obratovanje vprašljivo.
Odločitev sodišča kakopak ni bila všeč premierki Melone. Z urada predsednice vlade so sporočili, da sodba dejansko omogoča državnim sodnikom narekovanje migrantske politike, s čimer še dodatno zmanjšujejo že tako omejeno sposobnost parlamenta in vlade, da o tem sprejemata odločitve. Ob tem so sporočili, da vlada ne bo nehala iskati vseh možnih rešitev za doseganje zaščite državljanov. Naslednje korake italijanske vlade komentira Canestrini.
Kljub temu da je pristojno sodišče s svojo odločitvijo vsaj začasno zaščitilo pravice oseb na poti, pa je bolj povedna odločitev Evropske komisije, ki brezsramno napoveduje povezovanja z izvenevropskimi državami na področju migrantov. Če nista uspeli Ruanda in Albanija, jim morda uspeta Tunizija in Egipt.
Dodaj komentar
Komentiraj