V minulem tednu se je med 30. aprilom in 3. majem v organizaciji Inštituta za delavske študije zvrstila že peta Prvomajska šola. Gre za večdnevno konferenco, ki se vsako leto odvija enkrat okoli praznikov, ki ju obeležujemo 27. aprila ter 1. maja in s katero se tradicionalno zaključuje redni letni cikel četrtkovih predavanj.

Letošnja Prvomajska šola se je že drugo leto zapored odvijala v Stari Mestni elektrarni v Ljubljani. Za razliko od lanskega dogodka, katerega predavanja in panelne razprave so bile posvečene bolj teoretski razpravi o konceptu primarne akumulacije, je letošnja Prvomajska šola zopet dobila bolj empiričen fokus: razrede na periferiji.

Temeljni uvid konference je, da nam razumevanje razredov kot večnih, nadčasovnih kategorij malo pomaga pri razumevanju družbe, v kateri se razmejitve, konflikti in kompromisi med različnimi družbenimi skupinami zarisujejo v zgodovinsko specifičnih okoliščinah. Prvi dan konference je bil tako namenjen splošnejšim razmišljanjem o dinamiki teh sprememb v zadnjih desetletjih.

Konferenco je otvorila Jane Hardy, predavateljica politične ekonomije na Univerzi v Hertfordshiru, ki je kritično ovrednotila splošno sprejeto prepričanje, da se investicije in delovna mesta po dolgem in počez selijo v razvijajoča se gospodarstva globalnega juga. Predavateljica je izpostavila, da se mobilnost kapitala na splošno precenjuje oziroma da se podcenjuje vloga države v vsakokratnem režimu akumulacije. Po drugi strani je poudarila, da je selitev proizvodnje proces, ki ni niti neizogiben niti dokončen, in da proizvaja na področjih, kamor se seli, popolnoma enaka nasprotja, kakor na območjih, s katerih beži.

Sledila sta Chris O’Kane in Tibor Rutar, ki sta se pomena izraza razred lotila na konceptualni ravni. Prvi je podal razmislek, kakšne zaključke lahko potegnemo iz Marxovega nedokončanega Kapitala, katerega rokopisi se z avtorjevo smrtjo zaključijo ravno ob tem vprašanju. Drugi govorec, Tibor Rutar, se je lotil kritike razumevanja družbenih razlik v sodobni sociologiji, ki temelji na po Rutarjevem mnenju neplodovitih metodoloških izhodiščih poststrukturalizma in teorije strukturacije.

Dan je zaključil Joseph Choonara [izg. čônara], ki je napadel tiste teorije, ki razglašajo kvalitativno posebnost današnje družbe in se s tem odmikajo od klasičnega pojmovanja razredov na osnovi položaja v produkcijskih odnosih. Marsikatera od teh teorij, ki gredo v iskanju posebnosti predaleč, ravno zato doživi zelo pozitiven sprejem tudi v krogih politične levice, ki pa je po mnenju predavatelja teoretsko neosnovan, tako na primer pri konceptu multitude Antonia Negria, prekariatu Guya Standinga ali pa konceptu mezdne buržoazije, o katerem piše Slavoj Žižek.

Drugi dan sta bili na sporedu dve predavanji o kapitalizmu v dobi interneta in obe sta se vrnili k vselej kontroverznemu vprašanju, kako definirati produktivnost dela. Guilermo Carchedi, predavatelj na Univerzi v Amsterdamu, je z vračanjem k dediščini italijanskega operaizma potegnil za marsikoga v občinstvu prehiter zaključek, da vsakršno mentalno delo ustvarja novo vrednost popolnoma enako kot konvencionalna proizvodnja blaga. Zvečer pa je Ursula Huws, ki sicer predava o delu in globalizaciji na Univerzi v Hertfordshiru, vpeljala dve dimenziji razlikovanja, namreč med produktivnim in reproduktivnim delom ter med plačanim in neplačanim delom ter trasirala sodobnejše spremembe po teh koordinatah, na primer porast eksternalizacije stroškov ali pojav tako imenovanega kreativnega potrošništva, ki za predavateljico predstavlja produktivno neplačano delo.

Panel sredi drugega dneva je bil posvečen vprašanju odnosa med spolnimi in razrednimi vlogami. Andrea Jovanović iz Beograda je predstavila nekaj naukov, ki bi jih morala sodobna levica potegniti iz zgodovine organizacije Antifašistične fronte žensk, medtem ko je Dora Levačič iz Zagreba predstavila podatke o ekonomskih razlikah in spremembah strukture delovne sile v regiji in zagovarjala tezo, da je osredotočanje na razliko v dohodkih metodološko in politično sporno.

Tretji in četrti dan konference sta bila posvečena študijam primerov. Dva panela sta bila posvečena lokalnim zgodovinskim blokom, ki so predstavili zgodovinsko dinamiko sprememb v Romuniji, Bolgariji in Makedoniji ter v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji. Poseben panel se je ukvarjal z razrednimi delitvami v slednji skupini, medtem ko smo imeli zadnji dan konference, v soboto, 3. maja, priložnost slišati še panela o situaciji v kulturi in novinarstvu ter v kmetijstvu.

Posnetke vseh predavanj in panelov Prvomajske šole 2014 si lahko ogledate na spletni strani in na youtube kanalu Inštituta za delavske študije. S tem dogodkom se zaključuje sezona rednih dogodkov in s tem tudi poročil na Radiu Študent za letos. Tu in tam pa se bo še vedno pojavil kakšen dogodek v sklopu sedemnajstega letnika. Naslednji teden, 15. maja, ste tako vabljeni v Kinoteko, kjer bo projekciji filma Za boljši jutri sledil razgovor o domačih knjižnih novostih: o prevodih študije Kapitalizem z derivati Briana in Raffertyja ter Heinrichovega izjemno didaktičnega Uvoda h kritiki politične ekonomije. Poleg tega pa še o zborniku Revščina zaposlenih, ki sta ga uredili Maja Breznik in Vesna Leskošek.

Poročilo je napisal Dragan Nikčević. Ob zaključku sezone rednih predavanj se vam zahvaljujemo za pozornost in obisk. Na svidenje v naslednji revoluciji.