»V ARAB'JE PUŠČAVI SE TIČEK RODI«

»V ARAB'JE PUŠČAVI SE TIČEK RODI«

Oddaja
9. 2. 2016 - 7.30

Cestne table, ki obveščajo o prehodu v drugo občino, je za slovenski kulturni praznik ovila žica, ki opozarja, da se naš prostor oži – v zadnjih časih predvsem kulturni prostor. Upravni odbor Prešernovega sklada in ministrstva za kulturo je cenzuriral režiserja letošnje Prešernove proslave Mareta Bulca, ki je hotel v predstavo vnesti družbenokritične elemente, na primer ožičiti sceno in prepustiti deklamacijo o nastanku naroda N'toku. Seveda je kakršnakoli alternativnost pri kontinuirani naraciji o slovenski naciji nesprejemljiva, zato so ga nadomestili z državotvorno recitatorko, žico pa s slovenskim grbom in vse je bilo spet v najlepšem redu. Predsednik sklada Janez Bogataj je cenzuro opravičil s tem, da »to ni politični shod, temveč proslava kulturnega praznika, proslava pesnika.« Tudi žica, ni žica, temveč brada Kralja Matjaža – ko bo 7x ovila deželo, bo stari Madžar vstal in nas rešil. Ali kot bi rekel mož večera: »Kako pri Sisku Kolpe so pijani, omagali pred Kranjci Otomani!« Pustimo ob strani to, da je Prešeren, v čast kateremu proslavljamo, pisal tudi pesmi s politično tematiko in si raje zastavimo pregovorno vprašanje »Ali se zgodovina ponavlja?«

Štelo se je leto 1816, ko je mladi France Prešeren obiskoval zadnja leta gimnazije, tako kot glas, ki vam pripoveduje to zgodbo 200 let kasneje. V kronike se je to leto zapisalo kot leto brez sončnih žarkov – pomračitev in z njo kulminacijo že več let trajajoče male ledene dobe naj bi povzročil izbruh vulkana na območju Indonezije. Poletnemu snegu in suhi megli, ki je zastirala nebo, je sledilo pomanjkanje in širom Evrope je prihajalo do neredov. Nezadostne količine krme za konje naj bi privedle do iznajdbe kolesa, temačno vreme pa do nastanka dveh izmed najbolj znanih grozljivk: Frankesteina in Vampirja. V tem času in okoliščinah je Prešeren zaključeval svoje dijaške dni in z bratom Jožefom trpel pomanjkanje, ki je stiskalo deželo.

Zato se je lotil poučevanja. Najprej pri trgovcu v Cekinovem gradu, vendar je, ko mu je umrl učenec, šel stanovat in učit na Mestni trg 19 k družini Jožefa Lavrina, ki je bil svetnik deželnega sodišča. Njegova žena Jožefa pa je bila sestra Julijane Hartel, poročene Primic. Da, to je bla mtka Primičeve Julije. Prešeren je torej leta 1816, ko se je rodila njegova muza, učil in stanoval pri njeni teti – Jožefi. Kasneje je pripovedoval, da je bila Jožefa možu nezvesta, zato je dvomil, da je bil Lavrin oče njegovih takratnih učencev. Kako je sodil o njeni sestri Julijani, Julijini materi, ni znano. Toda v sonetu »Dve sestri videle so zmoti vdane«, se morda oglašajo neki davni doživljaji in spomini na stare, še nezaceljene rane. Tako vsaj bere pesniška znamenja pisec Prešernove biografije, Anton Slodnjak. Materino odločno nasprotovanje Prešernovemu kasnejšemu opevanju njene hčere Julije, naj bi kazalo, da je Primičevka imela do pesnika stare predsodke, ki so morda izvirali iz nepozabljene užaljenosti.

Sonet o dveh sestrah je bil prvič objavljen leta 1832 v 3. zvezku Kranjske čbelice pod naslovom Strah. V njem pesnik izraža strah oziroma kar paniko pred ljubeznijo dveh sester: »dekle nizke postave ena, druga nju visoka žena«. In tu se začne problem, kdo naj bi bili ti dve. Srečanje z njima je bilo očitno zelo travmatično. Ali sta to sestri Jožefa in Julijana, mati Julije Primic. Ali pa sta to »sestri le po Evi, materi vseh žensk«, v resnici pa mati in hči enakega imena: Julijana stasita in Julija, svetlolasa, modrooka, majhna in drobna. In najpomembnejše, kaj je ta zmota, ki sta ji vdani. Z njima se očitno Prešeren ni srečal prvič, saj mu je srečanje, kot pravi »odprlo stare rane«.

Primičevo Julijo naj bi Prešeren prvič srečal leta 1833. V sonetu »Je od vesel'ga časa teklo leto« sporoča, da se je srečanje zgodilo, ko se je pisalo: »dvakrat devetsto triintrideseto«, na veliko soboto, 6. aprila, ob 10 uri zjutraj, v trnovski cerkvi Gospodovi. Julije naj torej pred tem ne bi videl. Kako brati datum, podan v sonetu? Kot petrarkizem, torej kot literarni datum? Petrarka je svojo Lauro namreč srečal 6. aprila. Ali kot dan obujanja spominov na prvo srečanje, ki se je zgodilo že dve leti pred tem – 1831?

Neodgovorljivost tega vprašanja je pogoj za nastanek Julijinega mita. Možno je, da je že od samega začetka šlo zgolj za pesniško ljubezen. Po drugi strani pa je imel Prešeren z družino Primic očitno precej mutne posle. Navsezadnje je imel tri otroke s posvojenko Primičeve vdove, torej z Julijino krušno sestro Ano Jelovšek. Torej bi dve sestri lahko bili Julija, anemična, neusmiljena devica in Ana, ognjevita nezakonska mati.

A kaj je s starimi ranami, pred katerimi pesnik v sonetu beži, a jim ne more ubežati. Je imel Prešeren v dijaških letih razmerje z Julijano? Gospa je ovdovela dva meseca po Julijinem rojstvu. Prešeren je bil v tistem času v hiši njene sestre Jožefe in bil prepričan o njeni zakonski nezvestobi. Je treba zmoto sester, opisano v sonetu, razumeti kot moralno zmoto? Potemtakem sta v zmoti živeli obe sestri. Vendar je bila ena že vdova, odvezana zvestobe, a vseeno po tedanjih pričevanjih – brhko dekle. Ali pa jo je Prešeren poznal že prej? Je mogoče, da je bila Julija Prešernova hči? Je mogoče, da bi on tega ne vedel in da je bil zaradi te nevednosti sam vdan zmoti?

Morda so zmotne sestre vse tri – Julija in Ana, ki  skupaj tvorita ime Julijana, kar je tudi ime Julijine mame. Naključje? Ali pa pesnikov neuresničljiv ljubezenski ideal pomeni, da je bil pri družini Primic še preveč dobrodošel, ne pa zavrnjen, kot se je to interpretiralo do sedaj.
Vendar pa so bile zmoti vdane tudi pesnikove oči in ne zgolj sestri. Kako je Prešeren opisoval te svoje optične prevare in druge zmote skozi meglico let brez poletja, je bolj ali manj znano in dobro zakoreninjeno v učnem načrtu. Ampak vseeno je Prešeren skril še en namig, ki nas pripelje nazaj do sester. Njegov Sonetni venec je spleten tako, da je magistrala peta trikrat in tako veže vse ostale sonete skupaj. Točno trikrat. Bi bilo treba torej še enkrat preveriti, če »mokrocvetoče rožce poezije«, morda ne govorijo ravno o skrivnosti treh parov sester, ki jih je Prešeren povezal tako, da izhajajo ena iz druge, kot mati in hči. Torej je domovinsko sporočilo, ki ga nosi Sonetni venec, pravzaprav kulturno zasnovo slovenskega naroda, Prešeren ustvaril na podlagi incestuoznega ljubezenskega ideala.

In zakaj porabljam vaš dragoceni čas z interpretacijami Prešernovih spolnih interakcij z družino Primic? Če nadomestimo odnose med Julijo, Ano in Julijano z odnosi med zgodovinski dogajanjem, preteklo naracijo oziroma spominom tega dogajanja in znanstveno opredelitvijo teh naracij, dobimo osnovni princip tako imenovane Nove zgodovine. Zgodovina kulture, ki jo praznujemo, ni nič drugega kot naracija naracij – znanstveno ustvarjena kontinuiteta. Da bi lahko dobili bolj realistično podobo preteklosti, moramo kontinuiteto razdreti z izkopavanjem in vključevanjem diskontinuitet – dokumentov, virov in interpretacij, izločenih iz zgodovinskega diskurza o preteklosti. In podobno kot smo danes z arheologijo prešernoslovcev proučili znanstveni konstrukt našega največjega pesnika, lahko - drage dijakinje in dijaki - kopljete po temeljih vaše celotne šolske snovi. Ali, kot lahko z dijaškim sloganom prikladno izrazimo sporočilo današnje oddaje – Prešerno tja, kamor ne posije luč sonca!

AVDICIJA
https://www.facebook.com/events/1560761150910537/

https://www.facebook.com/jak.dijak

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness