Akademski prekariat
O prekarno zaposlenih v visokem šolstvu smo pisali že večkrat. Če na hitro ponovimo - univerza je razklana na več različnih, med seboj antagonističnih interesnih skupin. To področje obvladuje univerzitetna elita, o kateri, sploh zadnje leto, veliko poslušamo v medijih, predvsem o takšnih in drugačnih aferah. Peščica rednih profesorjev in vodilnih kadrov na fakultetah si poleg konkretne osnovne plače izplačuje še razne dodatke. Brani jih še en član te iste univerzitetne elite, ki pa je slučajno še na čelu države - Miro Cerar. Akademskim mandarinom pa nasproti stoji na tisoče podplačanih, nadobremenjenih nižjih akademskih kadrov, ki delajo v negotovih, prekarnih oblikah zaposlitev. To so predvsem raziskovalci in asistenti, o ostalih zaposlenih na univerzi, kot so snežilke, hišniki in podobno, ki delajo v bizarnih delovnih pogojih, pa sploh ne bomo izgubljali besed. Raziskovalcev, ki delajo na Univerzi v Ljubljani, naj bi bilo okoli 4000, od tega jih je dobrih 1000 brez kakršnekoli pedagoške obveznosti, kar pomeni, da se ukvarjajo izključno z raziskovalno dejavnostjo. Koliko od njih jih dela prekarno, v negotovih oblikah zaposlitve, ni nikjer jasno razvidno, saj na tem področju vlada popolna netransparentnost. Problematika je še toliko bolj aktualna ob zadnji aferi z astronomskimi dodatki za pripravljenost rednih profesorjev, saj iz ust teh istih preplačanih profesorjev, ki so obenem tudi vodilni kadri, prihajajo tisočkrat slišane mantre “ni denarja”, “moramo zategniti pas” in podobno.
Ob tej priložnosti so v Gibanju za dostojno delo in socialno družbo v torek 9. februarja v ljubljanskem Pritličju organizirali okroglo mizo na temo prekariata v visokem šolstvu. Sogovorci moderatorja Boruta Brezarja iz Gibanja so bili še Pika Založnik, ki jo najbolj poznamo kot koordinatorko Svobodne univerze, Sašo Slaček, predavatelj na Fakulteti za družbene vede in član Visokošolskega sindikata Slovenije, ter Jernej Zupanc, pobudnik ustanovitve Mlade akademije. Vsem trem gostom je skupna izkušnja prekarnega dela na univerzi in tudi nasploh aktivno ukvarjanje z visokim šolstvom.
Prekarno zaposlenih v visokem šolstvu je sicer več kategorij, katerih skupni imenovalec naj bi bila pogodba za določen čas. Govori se o več stopnjah prekarnosti - od raziskovalcev, ki naj bi bili relativno zaščiteni z daljšim delovnim stažem, a njihova usoda vseeno zavisi odvisno od milosti in nemilosti vodilnih kadrov na univerzi. Potem so tu raziskovalci, ki so morali odpreti lastne s.p.-je, ter razni predavatelji, ki delajo na avtorske pogodbe, fakultete pa nimajo do njih poleg plačila nobenih obveznosti. Pika Založnik izpostavi še nekatere druge oblike delovnih razmerij:
Negotovost je tako prisotna tudi pri zaposlenih za nedoločen čas. Odločanje se koncetrira v rokah peščice, nižji akademski kadri so iz centrov odločanja odrinjeni in nimajo besede pri odločitvah fakultete, na kateri raziskujejo oziroma predavajo. Splošen trend je zmanjševanje števila zaposlenih in povečevanje tako imenovanih zunanjih sodelovcev, ki predavanja opravljajo prek avtorskih pogodb.
Splošna dikcija univerze je, da je denarja preprosto premalo in zato so nujna odpuščanja in prekarne oblike zaposlitve. Jernej Zupanc pa opozori, da financiranje univerze že več let raste, medtem ko število študentov močno pada. Pada pa tudi število zaposlenih na univerzi, katerih več kategorij našteje Jernej:
Posebej pa še izpostavi B kategorijo - vodstvene delavce oziroma dekane. Opozori, da je zaposlenih na delovnem mestu dekana samo za peščico, saj nimajo določenih ugodnosti, ki jih imajo profesorji. Kaj je osnovna plača in kakšne so te ugodnosti, nazorno razloži Jernej:
V nadaljevanju se osredotoči na raziskavo, ki jo je opravil na eni izmed fakultet Univerze v Ljubljani, kjer je ugotovil, da imajo vsi redno zaposleni priznano dodatno 20 odstotno raziskovalno nadobremenitev. Tu vidi eno izmed možnih rešitev za mlade prekarce:
Prekarci živijo predvsem od projektov. Na pastí projektov opozori Sašo Slaček:
Na podrejeno pozicijo prekarcev opozori tudi Pika:
Univerza tako zavestno reproducira družbo in s tem obstoječe odnose moči in izkoriščanja. To je zapisano v sam DNK univerze, saj je njena struktura, kot izpostavi Slaček, močno hierarhična, moč in finance se koncetrirajo na vrhu, medtem ko so nižji akademski kadri prepuščeni negotovi usodi, na katero ne morejo vplivati:
Če zaključimo - univerzi močno primanjkuje dejanske notranje demokracije, vsa moč odločanja je v rokah klike rednih profesorjev, medtem ko nižji akademski kadri in ostali zaposleni na univerzi nimajo dostopa do vzvodov odločanja. Velik problem je tudi manko transparentnosti, kjer bi se pokazala dejanska številka prekarno zaposlenih, zaradi katerih bi najbrž dobili novo univerzitetno afero. Problem pa je tudi nepovezovanje prekarnih delavcev. Vsi govorci vidijo rešitev v večjem povezovanju in organizaciji prekarcev, vendar se tu soočajo z mnogimi problemi, veliko prekarno zaposlenih se namreč noče izpostavljati, ker so, kot smo rekli, v stanju osebne odvisnosti od delodajalca.
Glavno vprašanje ostaja, če je v obstoječi strukturi univerze sploh možna sistemska rešitev za prekarne oblike zaposlitve. Kasta rednih profesorjev, ki hkrati opravlja vodstvene, menedžerske funkcije obladuje vse vzvode moči. V strukturno podrejenem položaju so tako tudi redni profesorji, ki opravljajo osnovno poslanstvo - pedagoško ali raziskovalno dejavnost, pod njimi se pa šele nahaja morje prekercev in ostalih zaposlenih na univerzi. A zakaj bi karkoli spreminjali, če je naš univerzitetni sistem med stotimi najbolšimi na svetu!
O prekariatu je pisal prekarec Tine.
Dodaj komentar
Komentiraj