Univerza je na poletnem oddihu, v skoraj 1000 slovenskih vrtcih pa mrgoli čebljajočih majhnih bitij, ki jim strukturirano preživljanje dneva zagotavljajo javno veljavni programi - Kurikulum za vrtce ali programi, ki delujejo po posebnih pedagoških načelih, ki jih je na podlagi priznavanja ustreznega mednarodnega združenja odobril Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje. A vsebina programov ni pereča tema vrteških debat zadnjih mesecev - občine, starše in državo skrbi denar. 

Maja je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport oziroma MIZŠ objavilo predlog sprememb Zakona o vrtcih, v katerega je vključena pomembna sprememba financiranja zasebnih vrtcev. Druga večja novost pa je obvezen vpis v register varuhov predšolskih otrok za vse pravne in fizične osebe, ki bodo izvajale pridobitno dejavnost varovanja predšolskih otrok, večina pozdravlja. Afera Kengurujčki iz oktobra 2018, o kateri smo na radiu že večkrat poročali, je namreč pokazala, da je zasebno varstvo ali vrtec mogoče ustanoviti precej enostavno, o dogajanju za štirimi stenami zasebnih vrtcev pa nihče ne ve veliko.

MIZŠ na svoji spletni strani predstavi predšolsko vzgojo v Sloveniji. Otroci se v vrtce, tako javne kot zasebne, lahko vključijo pri dopolnjenih 11 mesecih starosti, predšolska vzgoja pa sicer ni obvezna. Nadalje je na strani zapisano, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog občine, ki vrtce ustanavljajo in financirajo. Starši pa imajo pravico do izbire med javnim in zasebnim vrtcem ter različnimi programi, kar pomeni, da je občina, v kateri imajo starši in otroci prijavljeno stalno ali začasno prebivališče, dolžna zagotavljati subvencijo iz svojega proračuna, četudi starši izberejo javni ali zasebni vrtec v drugi občini. 

Zasebni vrtci v Sloveniji predstavljajo približno četrtino vseh vrtcev. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih navaja, da “podatki o številu vrtcev v Republiki Sloveniji kažejo, da v šolskem letu 2018/19 deluje 108 javnih vrtcev, ki so samostojni javni zavodi in 203 javnih vrtcev, ki delujejo kot enote v sestavi osnovnih šol. Deluje tudi 97 zasebnih vrtcev. Število vključenih otrok v javne vrtce na dan 15. 5. 2019 je bilo 91.494, kar predstavlja približno 98 odstotkov vseh vključenih otrok v vrtce”. Visokemu številu zasebnih vrtcev navkljub število vključenih otrok v te vrtce ostaja nizko. Vsekakor pa je zanimivo razmerje zasebnih in javnih vrtcev v MOL-u, na katerega spletni strani najdemo seznam vrtcev; javnih vrtcev je v občini 23, zasebnih pa 24. 

Zasebnike in podpornike zasebnih vrtcev ob potencialnem sprejetju sprememb najbolj skrbi zmanjšanje financiranja s strani občin, saj novela navaja, da se “financiranje zasebnih vrtcev v večji meri, kot do sedaj, prepušča v odločanje občinam, ki financiranje z vrtcem uredijo s pogodbo, ki vsebuje elemente, kot jih določa zakon. Občina lahko glede na stanje prostih kapacitet v javnem vrtcu določi nižji obseg sredstev, ki jih zagotavlja zasebnemu vrtcu”. 

Občine bodo s spremembo dobile finančni nadzor nad delovanjem zasebnih vrtcev, še naprej pa jih bodo ustanavljale domače in tuje pravne ali fizične osebe, kot je navedeno na spletni strani MIZŠ-ja. Javni vrtec mora ustanoviti občina in podati predlog za vpis v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, ki ga vodi ministrstvo, enak predlog pa v primeru zasebnikov poda zasebni vrtec sam. 

Druga točka o avtonomiji občin na področju financiranja zasebnih vrtcev določa, da se “novoustanovljeni zasebni vrtec lahko financira iz javnih sredstev šele z začetkom šolskega leta, ki sledi šolskemu letu, ko je bil vpisan v razvid, enako pa velja tudi za zasebni vrtec, ki je povečal število oddelkov ali odprl nove enote”. Zasebnikom se na tej točki poraja vprašanje, kako več mesecev financirati svoje zaposlene.

Občine so sicer do zdaj javno veljavne programe zasebnih vrtcev financirale 85-odstotno. Zmanjšanje financiranja zasebnih vrtcev se predvideva, kot je navedeno v noveli, predvsem v primeru, ko javni vrtci ne bodo polno zasedeni, saj se občine v zadnjih letih soočajo s problemom dvojnega financiranja. 

Z letom 2008 je v javnih vrtcih namreč začelo primanjkovati prostih mest. Ustanavljati so se začeli zasebni vrtci, ki so v tistem času prenekatero družino rešili pred situacijo starši-v-službo-otrok-pa-nima-kam. Nato so se s koncem krize začeli pospešeno graditi javni vrtci, naraščalo pa je tudi ustanavljanje zasebnih vrtcev. Trenutno javni vrtci zaradi zasebnikov ne uspejo zapolniti vseh prostih mest in občine tako financirajo prazna mesta javnih vrtcev ter zasedena mesta zasebnih.

Če bo novela sprejeta, zasebniki predvidevajo, da bodo njihovi vrtci dostopni le otrokom iz družin z višjim socialno-ekonomskih statusom, torej otrokom iz privilegiranih družin, na kar opozarjajo tudi nasprotniki novele zakona o financiranju izobraževanja, navezujoč se na zasebne osnovne in srednje šole. A zasebni vrtci so ponekod dragi že zdaj. 

Na spletni strani zasebnega vrtca Pingvin najdemo dve razpredelnici cen vrtcev za prvo in drugo starostno obdobje. Cena javnega vrtca za prvo starostno obdobje je 485 evrov, cena vrtca Pingvin pa 742 evrov. Otroci staršev, ki spadajo v prvi dohodkovni razred, imajo javni vrtec v celoti financiran, otroci staršev devetega dohodkovnega pa plačujejo 77 odstotkov cene, torej približno 373 evrov. Mestna občina Ljubljana otrokom iz vrtca Pingvin, ki spadajo v prvi dohodkovni razred, financira približno 412 evrov, kar pomeni, da starši plačujejo približno 350 evrov, za otroke staršev iz devetega dohodkovnega razreda pa MOL prispeva približno 95 evrov, tako da starši plačujejo okoli 667 evrov. Za igranje, prehranjevanje in spanje v omenjenem vrtcu straši torej odštejejo skoraj dvakratno ceno storitev javnega vrtca.

Predšolsko vzgojo v vrtcih sicer urejata dva zakona - Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa upravljanje in financiranje vseh vzgojno-izobraževalnih institucij, in Zakon o vrtcih, ki ureja predšolsko vzgojo tako v javnih kot v zasebnih vrtcih, osredotoča pa se predvsem na naloge vrtcev, cilje in načela, vrste možnih programov ter na pogoje za izobrazbo strokovnih delavcev, delovno obveznost vzgojiteljice ali vzgojitelja ter pomočnic in pomočnikov. Kot omenjeno, zasebni vrtci ne potrebujejo posebnega pedagoškega programa in lahko delujejo na podlagi državnega Kurikuluma za vrtce, ki je bil sprejet pred 20 leti. 

Tako le 30 zasebnih vrtcev izvaja poseben pedagoški program, od tega 25 vrtcev programe po posebnih pedagoških načelih, na primer montessori in waldorf, pet vrtcev pa ima sprejet lasten program. V času dopustov smo do zaključka redakcije uspeli dobiti le izjavo Pavla Demšarja, ki z ženo Melito Kordeš Demšar vodi Inštitut Montessori. Demšar nam opiše določene specifike montessori pedagogike.

Izjava

Demšar, prav tako kot mi, še vedno ne ve, kakšno je trenutno stanje predlaganih sprememb.

Izjava

Čakanju zaključka in pomanjkanju informacij o položaju novele se pridružuje tudi Taja Steblovnik, direktorica zasebnega vrtca Bambi, ki ima, kot je navedeno na spletni strani vrtca, enako ceno kot javni vrtec občine Šmartno ob Paki in je predsednica Združenja zasebnih vrtcev Slovenije. Povprašali smo jo o izjavi s posveta o javnem in zasebnem šolstvu, ki se je odvil 19. junija v državnem zboru, organizatorji pa so bili deležni določene kritike, saj so na dogodek povabili zgolj zasebnike. 

Steblovnikova je na omenjenem posvetu namreč dejala, da zasebne vrtce obiskujejo otroci staršev vseh dohodkovnih razredov, povprečje pa naj bi se gibalo okoli slovenskega povprečja. Na vprašanje o viru teh informacij je odgovorila, da je do posveta naredila skop pregled cenikov nekaterih zasebnih vrtcev, ki so se vključili v združenje. Vseh pridruženih vrtcev je sicer 60, na podlagi cen teh vrtcev pa namerava združenje v avgustu objaviti primerjalno analizo z javnimi vrtci. 

Zaenkrat naj bi podatki kazali, da zasebni vrtci niso veliko dražji od javnih, a pregled cenikov zgolj 60 zasebnih vrtcev od skupno 97 nikakor ne bo pokazal dovolj relevantnega in natančnega stanja za enoznačen zaključek, ki bi dokazal vsesplošno cenovno dostopnost zasebnih vrtcev. Steblovnik vztraja, da zasebni vrtci niso veliko dražji od javnih, čeprav je sama povedala, da starši iz prvega dohodkovnega razreda za otrokovo vzgojo v zasebnem vrtcu plačujejo med 50 in 100 evri. 

Zasebni vrtec Pingvin ni del Združenja, s svojimi cenami pa zagotovo ni dostopen družinam iz nižjih plačilnih razredov. Zelo dragi predšolski programi s svojimi cenami očitno kažejo, da vanj ne morejo vstopiti otroci družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, kar pomeni, da se v posameznih zasebnih vrtcih zgoščajo podmladki premožne elite, ki v “monotonosti” bogastva nimajo stika z vsebinami in vzdušjem, ki jih prinaša razpon ekonomskega socialnega in kulturnega kapitala drugih otročičev in njihovih družin.