Ogenj in Gnev

V začetku meseca januarja je izšla knjiga Fire and Fury, ki jo je napisal ameriški novinar Michael Wolff. Knjiga govori o prvem letu Trumpovega predsedništva. Sprva je bilo načrtovano, da bo izšla 9. januarja, ker pa je Guardianovemu razkritju sledilo ogromno povpraševanje, so datum izdaje premaknili na 5. januar, prestavljenemu datumu pa so botrovale tudi pravne grožnje Trumpove administracije.

Od takrat pa do danes - minila sta približno dva tedna - je že ogromno medijev napisalo cele traktate o vsebini knjige, etiki razkrivanja modusa operandi predsednika države in tako dalje. Kaj pa univerza? Leto 2018 je pomembno med drugim tudi zato, ker bo letos minilo 50 let od znamenitih študentskih protestov in uporov 1968. Bi lahko združili prijetno s koristnim in poskusili ustvariti novo analizo knjige, analizo, ki se ustvarja skozi oči študentarije in sočasno skozi uči teorij, spletenih okoli študentskega uporništva?

Fire and Fury je kljub obsežnosti v prvi vrsti knjiga z malo vsebine. Začne z opisom Trumpove kampanje v letu 2016. Predstavi nam kandidata, ki ne more zmagati; tako mislijo vsi okoli njega in tudi Trump sam. V bistvu ne želi zmagati. Oktobra 2017 so si prav vsi glavni akterji Trumpove kampanje obetali odlično prihodnost, ki bo sledila izgubljeni kampanji. Njegovo osebje naj bi bilo izstreljeno v sam vrh konzervativnih medijev in organizacij, Trump sam pa bi postal mučenik v boju proti demokratom - najboljši možni brand building, kar bi bilo zelo dobro za njegov posel.

Wolff se na kratko dotakne tudi odnosa med Trumpom in Melanijo. Očitno je, da si zakonca nista preveč blizu. Melaniji naj bi se ideja Trumpa kot predsednika gabila - v newyorškem Trump Towerju je lahko živela oddaljena od svojega moža in skrbi vsakdanjika. Počutila se je lagodno v senci moža in svojo pozornost usmerjala v vzgojo svojega sina Barrona, kar je nedvomno veliko težje sedaj, ko je prva dama. Ivanka - hčerka, poročena z Jaredom Kushnerjem - je drugačnega mnenja. Tudi sama naj bi imela politične ambicije, zato sta z Jaredom zelo prisotna v Beli hiši in aktivno sodelujeta pri političnih procesih. In morda še najbolj pomembno: kar se vmešavanja Rusije v ameriške volitve in notranje politike tiče, nam Wolff ne pove ničesar novega ali škandaloznega, čeprav bi od tako odmevnega dela kaj takega pričakovali.

Prav to je ta manko vsebine. Za knjigo, ki dviga toliko prahu, je Fire and Fury vsebinsko popolnoma prazna: ne pove nam ničesar specifičnega in predsedniku eklatantno škodljivega. To pa ne pomeni, da nam ne pove čisto ničesar. Po branju knjige lahko zelo dobro razumemo, da Trumpu ni mar. Da mu je vseeno. Ne pozanima se po specifikah politik, ki jih sprejema, ne prebere dokumentov, ki mu jih svetovalci dajo v podpis - do vsega je popolnoma brezbrižen. V bistvu ta knjiga sploh ne govori o Trumpu. Ta knjiga je reality show Trumpovih pribočnikov, ki bezljajo levo in desno in ga hočejo povleči zdaj na to, zdaj v tisto stran. Cesarjeva nova oblačila v moderni preobleki.

Če zdaj z zaprašene police povlečemo situacioniste - specifično Guya Deborda, ustanovitelja situacionističnega gibanja, ki se je v zgodovino zapisal kot avtor kultne knjige Družba spektakla - si poskusimo zamisliti novo interpretacijo  knjige Fire and Fury. Seveda ji ne moremo peti hvale. Realnega političnega efekta nima: Trumpovi podporniki so jo oklicali za fake news, njegovi nasprotniki pa bi bili nasprotniki v vsakem primeru. Kaj pa, če je ta knjiga simptom nečesa veliko hujšega, kot pa je en ubogi Trump?

Debord v svojo pojmovno mrežo vpelje koncept spektakla. Naj poskusimo opredeliti pojem z naslednjim citatom iz knjige: “Spektakel ni skupek podob, ampak je medosebni družbeni odnos, katerega posrednik so podobe.” Poskusimo še enkrat, tu Debord parafrazira Marxa: “V družbah, kjer vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Vse, kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo.”

Morda lahko tukaj povežemo vzporednico med Debordovim spektaklom in med Levi-Straussovo opozicijo Avtentičnosti in Neavtentičnosti: Avtentična je majhna zaprta skupnost, kjer vsakdo vsakogar pozna, Neavtentično je veliko mesto, kjer vladajo, bi rekel Debord, osamljene množice. V današnjem globaliziranem svetu, svetu družbenih omrežij, je naša družba definitivno neavtentična: dejanski materialni odnosi se nam zakrivajo - ideologija torej deluje! Morda bi slednje lahko povezali z Marxom: ko delavec v postfordizmu dejansko predstavlja le en člen v tovarniški proizvodnji, postane de facto alieniran od produkta svojega dela. Ta problem je še bolj radikaliziran v 21. stoletju, ko proizvodnja ni več razbita zgolj na različne stopnje v tovarni, pač pa po celem svetu.

V taki družbi torej, pravi Debord, se nam celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Morda je najlepša definicija spektakla sledeč citat: “V vseh svojih specifičnih oblikah, naj bo informacija ali propaganda, reklama ali neposredna potrošnja razvedrilnih proizvodov, je spektakel pričujoči model prevladujočega družbenega življenja. Je vseprisotna potrditev že izbrane izbire v produkciji in posledično tudi njena potrošnja.”

V tej Neavtentični družbi spektakla se torej dokončno izvrši degradacija biti, ekonomska prevlada nad družbenim življenjem: biti je bilo svoj čas degradirano v imeti, dandanes - in to je morda danes še bolj res kot leta 1967, ko je o tem pisal Debord -, dandanes celo imeti ni več cilj, zgodil se je splošni prehod od imeti k dajati videz, da se ima. In videz, ki ga želimo dajati, je ravno podoba spektakla - biti pomeni imeti pomeni dajati videz in obnašati se moramo točno tako, kot to od nas želi Lacanov drugi, njegove želje morajo biti naše želje.

Pa če se vrnemo nazaj na temo. Če je primer medija, ki prenaša spektakel, reklama, ki ne prodaja več produkta, pač pa življenjski stil - ki je brez produkta nedosegljiv -, in če hkrati politična realizacija Debordove kritike cilja na komercializacijo, potem nam je jasno, kaj je pravi problem s knjigo Fire and Fury, ki je hkraten, a vseeno ločen od Trumpa: Fire and Fury komodificira politiko samo. Družbena realnost, družbeno življenje postane zgolj in izključno dobrina na trgu. Sporočilo je jasno. Če hočeš biti kul demokrat, ki se zgraža nad Trumpom, to knjigo pač moraš kupiti ali pa vsaj dajati videz, da si jo kupil in prebral.

Fire and Fury dejansko politično spremembo onemogoča, ker njena pojavnost v srčiki svoje produkcije opraviči način potrošnje: kopico jeznih twittov in Facebook objav liberalcev, ki se zgražajo, in konzervativcev, ki kričijo “fake news”. Že Hillary Clinton je storila nekaj podobnega s svojo monografijo What Happened, ki je prav tako prodajni hit. Še en Debordov vse bolj aktualen citat: “V invaziji produktov spektakla postaja stvarnost vedno bolj kontemplacija in vedno manj živa, nazadnje ponotranji zakone spektakla in mu da prosto pot.” Spektakel ne želi spremembe, želi pa jezne twitte. Namesto revolucionarne note politične spremembe postane politična ozaveščenost del modernega življenskega sloga. Zjutraj liberalec poje zajtrk, jezno twitta o Trumpu in nadaljuje z dnevom.

Živimo v svetu estradnikov in njihovih resničnostnih šovov - Keeping up with Kardashians, denimo. Debord zapiše: “Občudovanja vredni ljudje, ki poosebljajo sistem, so dobro znani po tem, da niso takšni, kot so videti; veličino so dosegli tako, da so se spustili pod raven najbolj minorne individualne realnosti - in to vemo vsi.” Trump v resnici ni tak, kot izgleda, to nam je bilo jasno tudi pred knjigo Fire and Fury, pa jo vseeno beremo, ker je resničnostni šov. Še en citat: “Zvezde, ki so spektakelska reprezentacija živih ljudi, esenco spektakelske banalnosti skoncentrirajo v podobe možnih vlog.” Trump je postal še ena zvezda, o kateri beremo v rumenem tisku, še en brand, ne bo pa to spremenilo dejstva, da je predstavnik alt-righta in konzervativizma. Levica, ki raje bere knjige in twitta, bo še manj motivirana za politični boj.

A kam v to shemo spada Trump? V knjigi sami ga ni. V resnici je tudi Trump spektator. Baje ob večerih sedi v spalnici, je cheeseburgerje in gleda tri televizorje hkrati. Trump je pravi človek 21. stoletja, ujet v svojo banalnost in v krog neskončne potrošnje. Živi za spektakel in ga hkrati kreira. To ubogo bitje, ki ne ve, kaj se dogaja okoli njega, svojo vrednost razbere zgolj iz vrednosti, ki mu jo nadane družba: danes je ta vrednost izključno ekonomska. Zato se vedno potrka po prsih in pove, koliko je vreden in kakšni so njegovi “rejtingi”, karkoli že razume pod to oznako.

Zato Trumpu knjiga ni preveč všeč. Posebej nevarna politično ni, ga pa naslika kot nesposobnega, celo mentalno neustreznega položaju, ki ga zaseda. Zato smo z ubogim revežem lahko vsaj malo solidarni in naslednjič twittnemo #JesuisTrump. Kdo ve, mogoče bo zaleglo. Ali pa tudi ne. Kakorkoli že, ne bo dolgo pomagalo. Bori se proti pošasti, ki jo sam tako rad spusti s povodca, pošasti, ki ne mara politike in sprememb, pošasti, ki ima rada potrošnjo, še raje pa produkcijo. Pošasti, katere edini namen je, da sama sebe oplemeniti. Pošasti, ki se imenuje kapital.