Univerza je srce Kosova
Na Kosovem je več kot polovica ljudi mlajših od 25 let in več kot polovica teh je globoko v svojem šolanju. Rektor Univerze v Prištini je bojda peti najpomembnejši član kosovske družbe, po pripovedi sogovornikov Rrona Gjinovcija in Venere Cocaj iz Društva za višanje kakovosti izobraževanja – ORCA pa je na Kosovem na desetine univerz, saj se v to kategorijo zakonsko stlačijo vsakovrstni kolidži in višje šole. Vse te organizacije potem zadovoljno podeljujejo častne doktorate – Janez Janša ima enega s poslovne šole Universum College iz Prištine, Erdogan pa svojega z Univerze v Prištini.
Če so študentski protesti leta ‘69 Ljubljani izborili Radio Študent, so si takrat kosovski mladci izborili univerzo. Kosovo je bilo najmanj razvit del Jugoslavije in univerza se je osredotočala na bolj humanistične predmete, predvsem albanologijo, in nezaposlenost ter s tem nezadovoljstvo izobraženih Kosovcev sta se le še poglobila. Priština je leta 1981 imela 20.000 študentov, se pravi da je bil študent vsak deseti prebivalec prestolnice, in to v pokrajini, kjer je bila pismenost prebivalstva le okoli 70-odstotna. Tistega leta se na univerzi zgodi protest, sprva s čisto praktičnimi zahtevami – da ne bi bilo treba čakati več ur v vrsti za hrano in podobno –, a hitro preraste v vsepokrajinski upor z zahtevami po enakopravni republiki. Kosovski študentski protesti se postavljajo na prvo mesto v dolgem sosledju razpada Jugoslavije; razpada, ki se začne in konča na Kosovu.
Univerza v Prištini je od ustanovitve center kosovskih nacionalnih trenj in aspiracij. Na začetku devetdesetih začno Srbi sistematično izrivati Albance iz kosovskih institucij in univerza postane izključno srbska. Kosovska civilna družba je tako začela formirati vzporedne institucije in paralelna albanska univerza v Prištini je tako v devetdesetih delovala v ilegali, po privatnih stanovanjih, financirana iz donacij.
Po Natovi intervenciji leta 1999 se srbsko univerzitetno osebje skupaj z dokumentacijo preseli na univerzo v Kosovsko Mitrovico, medtem ko osebje gverilske albanske univerze zasede poslopja izpraznjene univerze. Od tedaj obstajata dve univerzi z istim imenom. Ena v Prištini, druga v Kosovski Mitrovici.
Pravnoformalno univerza v prestolnici obstaja komaj osemnajst let, a je zgrajena na petdesetih letih študentskega boja. Izobrazba kot pot do družbene emancipacije je tu nedavno realizirana praksa. Po ustanovitvi matične univerze je visokošolska mrzlica zajela celotno državo, regulacija pa je poleg očitnih razlogov otežena še spričo dejstva, da kosovski Albanci nimajo veliko uradnikov z več kot z osemnajstimi leti izkušenj.
O vzdušju akademskega okolja, v katerem je aktivizem njegova najmočnejša tradicija, država pa je prežeta z optimizmom in problemi svežega začetka, smo se pogovarjali z Rronom Gjinovci in Venero Cocaj, študentoma filozofije in sociologije. Študenta s precej razgibanim aktivističnim ozadjem tako pri svojih srednjih dvajsetih letih upravljata Društvo za višanje kakovosti izobraževanja – ORCA, eno izmed redkih nevladnih organizacij, ki se ukvarja z »monitoringom« visokega šolstva. Najprej smo ju vprašali o kosovskem univerzitetnem bumu:
Univerze so torej komajda regulirane, poleg tega pa vpis skokovito narašča iz leta v leto – med letoma 2005 in 2008 za 40 odstotkov, med 2008 in 2013 pa še za trikrat. Povečan vpis pa ni pospremljen z ustreznim financiranjem – kosovske univerze na vpisanega študenta letno porabijo petnajstkrat manj od povprečja OECD. V luči popularizacije univerze vedno več glasov opozarja na upad kvalitete programov, danes diplomira že manj kot polovica vpisanih študentov.
O izobraževanju je precej popularno imeti mnenje, večinoma se momlja o korupciji, netransparentnosti, nenavadno podeljenih profesurah. Veliko se stavi na svetlo prihodnost zavoljo izobraževalnih reform, te v senci sumljivih poslov na univerzi pridobivajo skoraj odrešilno konotacijo. Mnenje Evropske komisije je v dokumentih lahko berljivo – vsesplošna modernizacija! Modernizacija kurikuluma, kadra, šol, tehnologije. Družba se mora pač najprej stlačiti skozi moderno, da si zasluži postmoderno.
Evropska unija je sicer v kosovsko izobraževanje v zadnjih letih zalučala 3,6 milijona. A zanimivo, najbogatejši odstavek v dokumentih je tisti, ki predvideva izobraževanje bodočih kosovskih funkcionarjev na zahodu. Univerza v Prištini meni, da je rešitev v financiranju. Headline univerzitetne spletne strani poroča o ustanovitvi finančnega svetovalnega komiteja iz kosovskih in ameriških menedžerjev in podjetnikov, ki verjamejo, da »kosovska prihodnost sloni na prihodnosti univerze«. In ne nazadnje, mnenje imata Soros in ORCA. Vse skupaj pa se je začelo s prejšnjim rektorjem, njegovim indijskim člankom in protesti leta 2014.
Komunistični manifest, ponižan v samoupravljanje s človeškimi viri, da se le razkrinka rektor. Potem je bil storjen korak od aktivizma k formalizmu in ustanovljeno je bilo društvo. Sedaj sogovorniki nimajo le mnenja, ampak tudi podatke.
V društvu so se pogosto srečevali s profesorsko solidarnostjo, ki spleta mreže dobičkarstva, napredovanja po nazivih in ustvarja neugoden teren za kvalitetno visoko šolstvo.
Potem pa so napisali poročilo, to je zadnji uspeh iz februarja 2017. Sicer niso dobili formalnih odzivov, vendar njihov pregled dela in referenc 61 profesorjev tiho odmeva v javnosti. Skupina mladih študentov jezno obdela slabo delo akademikov in na tem polju tako vsaj za zdaj predstavlja edino resno referenco.
Takšna agilnost in tudi merodajnost mladih aktivistov sta presenetljivi, sploh za države zahodnega Balkana, kjer je javno poseganje že samo na simbolni ravni lahko nevarno. A Kosovo je mlada država, njene institucije pa še mlajše. Razglasitev neodvisnosti pa ne pomeni tudi njene suverenosti. Omenjeno poročilo so poslali kosovski vladi in predvsem tujim ambasadam, ki so verjetno pomembnejši faktor v tej enačbi. Za konec nas je še zanimalo, kako na njihovo delovanje vpliva še vedno močno prisotna mednarodna skupnost:
Mednarodna skupnost ima tako na Kosovu dvoumno vlogo: zagotavlja varnost, a za določeno ceno, česar se Kosovarji seveda zavedajo. Mlado prebivalstvo – najmlajše v Evropi – z brezposelnostjo okoli tridesetih procentov pa precej spominja na demografsko sliko arabskih držav tik pred njihovo pomladjo. Seveda so tu še drugi faktorji, a brezposelnost je tako visoka kljub ogromnemu številu študentov. Kaj se bo dogajalo v prihodnjih letih, si ne upamo špekulirati. A če kaj uči zgodovina Univerze v Prištini, je začasni socialni mir, kupljen na račun študentskega statusa, lahko za oblast zelo dvorezen.
Dodaj komentar
Komentiraj