V sredo se je s stavko javnega sektorja začelo novo poglavje obdobja zaostrenih odnosov med vlado in velikim številom sindikatov, 16 od 42, na čelu z Jakobom Počivalškom. Sredini stavki, ki je bila hkrati množično zborovanje in protest proti vladi, jih bo sledilo še kar nekaj, med drugim bo več različnih delov javnega sektorja stavkalo v tednu med 12. in 16. februarjem, seveda pa ne vsi vse dneve. Tako bodo 12. februarja stavkali policisti, 13. februarja delavci sindikata v zdravstveni negi, na valentinovo pa bo protestiral SVIZ, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, akcije pa se napovedujejo tudi za kasnejše mesece, v kolikor vlada in sindikati ne dosežejo dogovora. Vlada sicer vztraja, da stavke niso upravičene.

Problematika tokratnih protestov in stavk je mnogotera. Moramo se zavedati, da sindikati predvsem zahtevajo odpravo “začasnih kriznih ukrepov”, ki so bili sprejeti med zadnjim obdobjem negativne gospodarske rasti med leti 2011 in 2013 - predvsem ciljajo na uredbe zloglasnega ZUJF-a, Zakona za uravnoteženje javnih financ. Ti v veliki meri veljajo še vedno, na primer 8% krizno zmanjšanje plač, čeprav se je Slovenija po gospodarskih kazalcih že nekaj let nazaj izvlekla iz krize in beleži pozitivno gospodarsko rast.

Dalje je pomembna okoliščina tokratnih zahtev dejstvo, da so bile v bližnji preteklosti zahteve že ugodene pri najbolje plačanih kadrih javnega sektorja: denimo pri zdravnikih in pri vodstvenem kadru SDH-ja, Slovenskega državnega holdinga, ki si že spet izplačujejo izredno visoke plače, v nekaterih primerih 20-krat večje od minimalne plače, medtem ko ljudje z najnižjimi plačami ne dobijo niti tistega, kar so že imeli pred krizo.

Nenazadnje pa ne smemo pozabiti na politične okoliščine tokratnih uporov. Mandat sedanje vlade se izteka, kar pomeni, da bodo protesti nedvomno močno vplivali na prihajajoče julijske parlamentarne volitve, kar pomeni, da bo vlada sploh pod pritiskom, da ali po hitrem postopku umiri situacijo, ali pa problem prevali na zmagovalce volitev in na novo koalicijo. Po drugi strani je predvolilni čas tudi čas velikih in nemogočih obljub, tako da smo že priča agitaciji političnih strank, ki obljubljajo nemogoče in s tem pridobivajo bodoče glasove. Hkrati pa je velik politični uspeh na strani vlade dosežek, da so se delavci frakcionirali po sindikatih, ki se med seboj vedno ne podpirajo, ne nujno strinjajo in niso koordinirani, kot bi morda lahko bili, kar pomeni, da je efekt protestov in stavk zmanjšan, kar posledično zmanjša tudi pogajalsko pozicijo delavcev.

Če si pobližje pogledamo dve sferi javnega sektorja, o katerih je bilo praktično največ izrečenega in ki tudi obsegata najbrž največ zaposlenih - zdravstvo in šolstvo. Začnimo z zdravstvom: v sredo je bilo na protestu veliko delavcev naših zdravstvenih ustanov, delavcev s praktično vseh pozicij razen vodstvenih in zdravniških kadrov. Zdravstveni delavci imajo dva problema: plače določenih kadrov, tu izpostavljamo medicinske sestre - njihove plače so glede na delovno obremenjenost, razmere in odgovornost dela mizerne -, hkrati pa je skoraj vsem zdravstvenim delavcem zaradi efektov ZUJF-a močno oteženo napredovanje, tako po nazivih kot tudi po plačilnih razredih.

Drugi problem je nejevolja zaradi pridobljenih ugodnosti za zdravnike. Če so medicinski fiziki v preteklosti prejemali isto plačo kot zdravniki na podobni stopnji, so zdaj na slabšem. Pomnimo, jedrski fizik na onkološkem inštitutu je tista oseba, ki na podlagi izvidov napiše načrt obsevanja in ki hkrati skrbi za varno in zanesljivo uporabo obsevalnih naprav, torej govorimo o visoko usposobljenem kadru z ogromno mero odgovornosti. Problem na tej točki pri tako specializiranih kadrih sploh ni omejen samo na delavske pravice in načela poštenega plačila za pošteno delo: ogromno naših strokovnjakov si zato kruh raje služi v tujini, kjer so za isto delo plačani desetkrat ali dvajsetkrat več.

Kaj pa univerza? Kaj si o temu mislijo študentje? Vprašali smo naključnega študenta prava, ki je bil med stavko v centru na pivu.

IZJAVA

Če potegnemo neko črto - problem je razpršenost in premnožičnost sindikatov v posameznih sferah. V visokošolski sferi imamo tako kar 4 sindikate. Do česa je to pripeljalo, smo videli v odnosu med Visokošolskim sindikatom Slovenije, krajše VSS, in Sindikatom vzgoje, izobraževanja, kulture in znanosti, krajše SVIZ. Šolniki so se praktično postavili v dva tabora oziroma v dva sindikata in postavili drugačne zahteve ter sklicali stavko na različne datume.

V javnosti je to povzročilo nemalo zmede in s tem tudi bolj razpršeno in s tem manjšo podporo. A o razliki med stavko, ki je potekala to sredo, in tisto, ki bo potekala 14. februarja, smo že poročali. S tem da so stavko, ki je potekala v sredo, podprla vsa vodstva vseh treh javnih univerz in večina zaposlenih, predvsem je potrebno tu izpostaviti podporo nižjih akademskih kadrov, ki jim zahteve omogočajo kolikor toliko normalne delovne, torej raziskovalne in pedagoške pogoje. Kot omenjeno prej pri zdravstvenih delavcih, je podobno v visokem šolstvu - problemi z napredovanjem in vzpenjanjem po plačilnih razredih.

Izvirni problem ostaja.  Ali je možno poenotenje sindikatov in s tem enoten dogovor z vlado?  Problemi se bodo v vsakem primeru prevalili na drugo vlado in na nekega drugega Koprivnikarja in Cerarja. Vprašanje pa je, če bodo razdrobljeni sindikati v drugo ali tretje kaj bolj uspešni.