»Mene ne bo nihče cepo«

Oddaja
3. 1. 2021 - 16.00

V soboto, 26. decembra, zdaj že lanskega leta, je prispela prva pošiljka cepiva za covid-19, in v Sloveniji se pričenja cepljenje. Dan zatem je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec napovedala, da bo med prvimi za cepljenje na vrsti pedagoški kader. Seveda šele za četo zdravnikov, zdravstvenih delavcev v DSO-jih in ranljivih skupin. 

O predlogu novega Zakona o nalezljivih boleznih
 / 11. 9. 2020

Mnenja o nujnosti in učinkovitosti cepiva so razdeljena. Predvsem na družbenih omrežjih; tudi znotraj skupin, v katerih se združujejo učitelji in učiteljice, zasledimo teoretiziranje zarot. To je na primer skupina Kakšno šolo hočemo, ki šteje dobrih štiri tisoč tristo članov in članic. V njih do cepljenja zasledimo odklonilne komentarje. Na primer, citiramo: »Zaradi mene se lahko cepite vsi v NIJZ, jaz se ne bom, tudi moji otroci ne, ker vem, da cepivo ni varno.« Konec citata. Podobnih objav in mnenj je mnogo. Zdi se, da tudi med pedagoškim kadrom veliko posameznikov nasprotuje cepljenju, nekateri pa nasploh nasprotujejo tudi koronaukrepom.

Henrietta Fore, izvršna direktorica UNICEF-a, je sredi decembra lani pozvala države, naj imajo učitelji in vzgojitelji prednost pri cepljenju proti novemu koronavirusu. Ob tem je poudarila, da šole niso glavni vir množičnih okužb, in pozvala k čimprejšnji varni vrnitvi vseh učencev v šole ob upoštevanju zaščitnih ukrepov. Zaprtje šol ima namreč negativne dolgoročne posledice za otroke po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Na hitro ponovimo: težave z duševnim zdravjem, zmanjšana motivacija za izobraževanje, večje tveganje za zlorabe ter porast nasilja, neenak dostop do digitalnih učnih virov in različna podpora staršev. Vse to krepi razkorak in neenakosti med mladimi. K temu bi lahko dodali tudi ugotovitev Fakultete za šport septembra lani, in sicer da je izobraževanje na daljavo precej vplivalo tudi na slabo telesno pripravljenost. Meritve telesnega in gibalnega razvoja otrok v sklopu športno-vzgojnega kartona po preklicu epidemije covida-19 uradno kažejo na največji upad gibalne učinkovitosti otrok in največji porast otrok z debelostjo v celotni zgodovini spremljanja v Sloveniji. Analiza podatkov kaže, da so otroci od 1. do 9. razreda osnovne šole v najhujši krizi telesnega in gibalnega razvoja. Omejevanje gibanja pa prinaša slab obet za razvoj otrok tudi na drugih področjih. Več kot nujno se zdi čimprejšnje vračanje otrok v šole. Cepivo je na voljo, možnost prekinitve izobraževanja na daljavo se realno prikazuje, a trenutno se poraja vprašanje, ali se bo pedagoški kader pripravljen cepiti.

Na začetku omenjen komentar, ki izraža odklonilen odnos do cepljenja, je eden od mnogih, čeravno ga ne moremo posplošiti na celotno populacijo ali celoten pedagoški kader. O njem bomo spregovorili iz dveh razlogov. Prvič, ker tovrstne izjave nimajo resne podlage v argumentaciji in se gibljejo na ravni otroške trme, »ne, nočem!«. Drugič, ker ljudje, o katerih govorimo, niso samo posamezniki, katerih znanost je zadnja briga, ampak so učiteljice in učitelji, ki prenašajo znanstvena dognanja, s katerimi izobražujejo in vzgajajo. Skepticizem je do neke mere upravičen in celo zaželen znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa. Verjamemo, da mora izobraževalna institucija prevpraševati družbeno realnost, in pomembno je, da pri obravnavi učnih vsebin na to navaja tudi učence in učenke. Zagata pa je posebej izrazita, kadar je pogovor med učiteljicami in učitelji popolnoma nereflektiran in neargumentiran. Zdi se, da v tem trenutku vse znanstvene organizacije tulijo v en rog o legitimnosti in pomenu cepiva, medtem ko si velik del javnosti pred tem zakriva ušesa.

Podvrženost neresničnim informacijam, ki jih v kratkih komentarjih, pogosto z nepodprtimi informacijami, zasledimo na socialnih omrežjih, izhaja iz širšega pojmovanja znanja in znanosti. V delu O pogojih vzgoje iz leta 2011 avtorji Marie-Claude Blais, Marcel Gauchet in Dominique Ottawi ugotavljajo, kako se spreminjata status in vloga znanja, vednosti in omike v življenju naših družb. Avtorji opisujejo premik od pojmovanja znanja in vednosti, ki utelešata emancipacijo človeškega duha, k pojmovanju, da je znanje orodje v službi kapitalizma. Razvrednotenje znanja je tesno povezano z našimi pričakovanji do Znanosti, ki je okoli leta 1900 začela doživljati krizo. Tisti, ki so se ukvarjali z znanostjo, so začeli tvoriti tehno-znanost kot obliko znanosti, ki je tesno povezana s tehnično-industrijskim svetom in ekonomskimi interesi. Tekmovalnost na trgu dela se tako razrašča tudi na področje znanosti.

Znanost ni več dojeta kot alternativa religioznim razlagam, ki bi v prvi vrsti služila razlagi sveta in premikanju meja človeškega razumevanja. Vse prej je orodje, s katerim posameznik tekmuje na trgu dela. Tako ne le znanost, temveč tudi znanje samo na sebi izgubljata potencial, da bi človeku omogočila osebno rast ali možnost za spoprijem z intelektualno zahtevnimi vprašanji. Ob vsem tem imamo opravka s sodobnim samovzpostavljenim subjektom, ki ga zaznamuje narcisistična osebnostna struktura in ki zase zahteva moč izbire. Znanstveno celoto dojema bolj ali manj kot eno od možnih pristopov k razlagi sveta. Na nek način se zdi, da mu racionalna razlaga odvzema možnost svobodne izbire.

Kakšen sklep sledi?

V tem trenutku so vplivi epidemije vidni v vseh segmentih družbe – v gospodarstvu, v kulturi, v družinskih odnosih ... Vzgojno-izobraževalni sistemi iz tega niso izvzeti, tvorijo pa institut, ki naj bi v družbi predstavljal mehanizem za kritično presojo dogajanja. Bolj kot racionalno soočanje z lažnimi novicami pa trenutno deluje, da kot družba – in kot šola – ne zaupamo znanosti in njenim spoznanjem.

Zadnji meseci morda predstavljajo simptom širšega gibanja nasprotnikov cepljenja, new age staršev, skrbnikov, učiteljev, učiteljic in drugih, ki se v prostem času ali pa kar poklicno ukvarjajo s psevdoznanostjo. Iz tega po eni strani izhaja pričakovanje, da bodo učitelji v momentu krize pripomogli k njenemu reševanju. To je s temeljito in kritično analizo tega, kar prinašajo cepiva in cepljenje proti novemu koronavirusu, ter tudi s cepljenjem, s katerim bi se čim prej prekinilo izobraževanje na daljavo z vsemi negativnimi učinki in posledicami. Po drugi strani nas koronasituacija uči, zakaj je pomembno kakovostno splošno izobraževanje in ob tem ostro zavračanje teženj po vnašanju neposredno uporabnih, za trg zaželenih vsebin. Izobraževanje mora graditi na predpostavki, da z usvajanjem znanja, ki nujno vključuje napor ter soočanje različnih pozicij, ustvarjamo posameznika, ki se zna – vsaj približno – znajti v kaosu informacij in na njihovi podlagi sprejemati odločitve.

V bran znanosti in znanju je stopila vajenka Katja ob mentorstvu Matije.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.