Da t.i. demokratizacija šolstva kot eden ključnih splošnih ciljev in deklarativnih smernic pedagoških in šolsko-političnih prizadevanj našega časa ne poteka povsem gladko ali brez kakršnih koli neželenih preostankov, je, če le malce bolje pogledamo, precej očitno. Kakorkoli se obrnemo, kakorkoli se trudimo oblikovati visokoleteče pedagoške smotre in kakorkoli že vtepamo učiteljem, ravnateljem ali staršem zdaj to zdaj ono strokovno novost, ki naj bi šolstvu in vzgoji pomagala do popolnosti, – v šolah in pri vzgoji kljub vsemu vztrajno vznikajo problemi, ki jih reformni poskusi bodisi niso uspeli odpraviti bodisi so jih celo sami proizvedli. Ena takšnih zagonetnih vztrajnosti vsekakor in precej očitno napaja sodobno šolsko birokracijo.

Glede na ostale, precej odmevno in široko obravnavane trende sodobnega šolstva, kot so npr. t.i. permisivizacija, demokratizacija odnosov, terapevtizacija ipd., je ostala sodobna šolska birokratizacija povsem neupravičeno prezrta. Kot pri vseh ostali trendih in pri obravnavi šolskega polja ter vzgoje nasploh tudi tu velja, da je primer šolstva le najočitnejši izraz širšega družbenega pravila – šolstvo je privilegiran simptom splošnega družbeno-ideološkega imaginarija in v tem smislu »šolski primer« brez primere.