Memento Mori

Memento Mori

Oddaja
10. 10. 2020 - 16.00

Študentska avtonomija, utelešena v praksi samoorganizacije, umira. Elan in zanos, ki je odlikoval slovenska študentska gibanja v šestdesetih, sedemdesetih — tudi osemdesetih, je že zdavnaj nadomestila gniloba. Toda, kot kaže, bo kmalu umrl tudi institucionalni okvir, prežitek neke bolj glamurozne dobe. Pôzna je ura namreč, pôzna — za študentske organizacije. Letošnji izpad prihodkov z računa študentskega dela bo po veljavni zakonodaji naslednje leto nadomeščala država — nekdo se bo verjetno zopet vprašal, čemu je ta denar namenjen. Zadnjo veliko spremembo zakonodaje, famozno novelo Zakona o študentski skupnosti, ki je organizacijam naložila javnopravno subjektiviteto in jih podvrgla državnemu nadzoru, je sprožila ena sama oddaja Tarče. 

Analiza ŠOULJ volitev 2018. O nizki udeležbi, kršitvah volilnega protokola in še več
 / 30. 10. 2018

Bodo študentje branili študentske organizacije? Malo verjetno. Večina študentov bore malo ve o študentskih organizacijah, kaj šele, da bi se borili za njihov obstoj. Udeležba na študentskih volitvah v Ljubljani dve leti nazaj je celokupno znašala 8 odstotkov — kar mi služi kot dokaz, če ga sploh potrebujete — da sta povprečen študent in študentska organizacija mimobežnici, ki se srečata vsak oktober obsorej pri podaljšanju študentskih bonov. 

Po ljubljanskih protestih 1968 so se začeli študentski domovi graditi po celi Ljubljani, da ne bi bili vsi študentje združeni v Rožni dolini. Kako bizarna skrb, bi rekli, če bi potentnost študentske samoorganizacije v splošnem sodili po Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani. Pogosto slišimo, da so krivi študentje, ignorantski v svoji dekadentni apatiji. Arogantni študentski funkcionarji se dostikrat vedejo, kot da so študentje neintelektualna drhal, ki kot živina po ovsu hlastajo po alkoholu. Toda kultura je utemeljena v materialnih pogojih svoje eksistence. Kulturo participacije, politične aktivacije — študentski Aufklarüng, če hočete sanjariti, je treba vzgojiti. In nato braniti pred uzurpacijo parcialnih interesov.

V pričakovanju letošnje volilne udeležbe
 / 14. 9. 2020

Letos je Študentska organizacija Univerze v Ljubljani razpis volitev objavila zgolj na svoji spletni strani in nikjer drugje — čeravno so bili v vmesnem času zelo aktivni na družbenih omrežjih in drugih kanalih. V znaku neizmernega cinizma so velika imena študentske politike video, s katerim je Radio Študent obveščal o možnosti kandidature, objavila takoj po koncu roka za oddajo kandidatur. Lani je Študentska organizacija Univerze na Primorskem razveljavila opozicijsko kandidaturo — kot smo poročali, so bili pravni temelji razveljavitve v najboljšem primeru sporni. 

Večina študentov ni nikoli povabljena k aktivni participaciji. Seveda tehnično gledano to možnost vedno imajo, ampak merilo, ki ga tu uporabljam, nikakor ni pravno. Politična participacija in aktivacija v študentski politiki nista posledica nekega notranjega gibala — Zoon Politikon ni rojen, marveč je ustvarjen. Politična apatija ni krivda študentov, temveč je zanjo v prvi vrsti odgovorna študentska organizacija. Če so pri tej nalogi spodleteli po napaki ali lastni volji, lahko presojate sami. Očitno pa je, da ni bilo storjeno dovolj, da bi se izgradila — in ohranila — kultura politične participacije.

Kaj bi morala početi študentska organizacija, da bi upravičila na prvi pogled sanjaške in utopične zahteve, ki jih tu navajam? V glavnem je bila vloga študentskih organizacij v preteklosti dvojna. Po eni strani so študentske organizacije bojevale sindikalni boj za pravice študentov, po drugi pa so bile v preteklosti nosilke političnih gibanj in momentov s širšimi družbenimi posledicami. 

Takoj moramo ugotoviti, da gre v tem primeru za eno nalogo in ne dve. Kakršno koli splošno politično gibanje, ki se je kadar koli rodilo na Univerzi, se je tam rodilo, ker ravno Univerza ponuja materialne pogoje misliti radikalno. Možnost študija, neobremenjenega z delom, možnost univerzitetnega študija, ki ni podrejen nikakršni tržni logiki, pač pa zgolj zakonom uma, in tako naprej — vse to so pogoji vznika politične misli. Hkrati je borba za študentske pravice že sama po sebi politično radikalna, ker v svoji osnovi zahteva pogoje za svobodno misel.

Študentje in Univerza so ves čas pod pritiskom — in ves čas terjajo aktivno obrambo. Na njih pritiska trg, ki Univerzo sili v privatizacijo znanja, pa v prioritiziranje aplikacije znanja pred razvojem temeljne znanosti, študente sili v iskanje zaposlitve že med študijem, nabiranje delovnih izkušenj in tako naprej. Na njih pritiska državna politika, ki — ne glede na opredelitev — vnovič in znova želi zajeti platformo Univerze, ter jo ukalupiti, izkoristiti za svoj politični uspeh.

Ravno zato je študentsko samoorganiziranje tako ključno — in ravno zato bom jaz, ko bo država študentske organizacije ukinila, prvi, ki jih bodem objokoval in jim pel pesmi elegije. Toda, da lahko študentska organizacija ohranja osnovne pretenzije o resnem boju za študentsko in univerzitetno avtonomijo, mora biti legitimna — uživati mora aktivno podporo študentske populacije. Ustvarjati mora prostore in platforme, kjer študentje ustvarjajo nek avtonomen diskurz - s tem ne mislim nič posebej abstraktnega, dobesedno je naloga organizacije, da poskrbi, da se študentje pogovarjajo o svojih problemih v širšem kontekstu študentske zavesti. 

Da se zgodi nek moment sociološke imaginacije, da posamezni študentje pričnejo svoje osebne probleme in ovire misliti v skupnem kontekstu študentske problematike in visokega šolstva, mora organizacija poskrbeti, da so izpolnjeni njegovi materialni pogoji. Spet - ne želim vas zavajati s težko teorijo: organizacija mora odpirati mesta, platforme, kar koli pač, kjer se lahko počasi gradi skupna zavest o skupnih, sistemskih problemih.

V praksi to pomeni več reči. Pomeni recimo, da bi volitve že zdavnaj morale preiti na splet — kjer bi študentje lahko udobno volili, pa tudi nevarnost, da bruca nekdo pelje na volišče za roko, bi bila manj verjetna. Pomeni, da bi študentje bili vabljeni k udeležbi v odločevalskem procesu organizacije. Pomeni, da bi namesto podlih političnih kampanj, polnih spletk, pritožb in zavajanj, kandidati prihajali na soočenja. Pomeni, da bi med organizacijo in študenti obstajal tok informacij in transparentnost, posledično pa tudi medsebojno zaupanje. Pomeni tudi, da bi bila sredstva porabljena drugače in da bi sami odločevalski postopki potekali drugače. 

Toda realnost je pač drugačna. Študentje večinoma ne vedo prav dobro, kaj študentske organizacijo počnejo, kdo so - ali pa jim je vseeno, kar nam nazorno pokažejo nizke stopnje politične udeležbe. Posledično je tudi pri tistem boju za študentske pravice, ki ga študentske organizacije bijejo, uspešnost relativno majhna. Funkcionarji se sami zavedajo problema: težko žugaš predsedniku vlade, če imaš podporo manj kot 10 % volivcev. Pred leti so podaljšali veljavnost bonov do devete, pa veljavnost statusa do konca študijskega leta ob zaključku študija, a vendar - to nikdar niso bili ključni pereči problemi. Kar se tiče vprašanj študentskega dela, bivanjske politike - problemi že več let ostajajo odprti. 

Zato je - vsaj kar se mene tiče - jasno, da študentje ne bodo šli v boj za ohranitev in obrambo študentskih organizacij. In to pomeni, da je nabor zaveznikov študentskih organizacij bore majhen. Neuradno smo izvedeli, da je prišlo do spora med vodstvom Študentske organizacije Slovenije in stranko SD, kar bi, če gre informaciji verjeti, pomenilo, da tudi v Državnem zboru ni več pretirane volje za ohranjanje in preživetje organizacij. Sploh ker trenutno vladajoča SDS nikoli ni bila entuziastičen zagovornik študentskega organiziranja

Kandidati za študentski zbor in ŠOVZ-je
 / 25. 9. 2020

Naslednji teden naj bi se v Ljubljani zgodile volitve - letos kandidira kar nekaj opozicijskih strank, vendar so volitve zaradi epidemije Covid-19 pod vprašajem. Tudi letos prihaja do sumljivih situacij, denimo na Filozofski fakulteti, kjer sumimo, da je nekdo vložil listo s ponarejenimi imeni. Pa tudi sicer se izkazuje nizka raven politične kulture; Nova24 na relativno bizaren način preiskuje opozicijo na Fakulteti za računalništvo in informatiko - Skupina Povezani pa vse zaključke, češ da opozicijo sestavljajo radikalni levičarji in podobno, veselo plasira na družbena omrežja - celo kot sponzorirano objavo. Ne vem, kako verjetno je, da se bodo razmerja moči v organizaciji kakor koli spremenila, še manj verjetno pa je, da bodo po volitvah študentje kaj bolj zaupali študentskim organizacijam.

Zanima me le, če se vrhovni poveljniki - in njih oprode - študentske politike zavedajo prihajajočih negotovosti, ali pa so morda že v nizkem štartu, da organizacijo izčrpajo v pričakovanju njenega prezgodnjega konca. Odgovor na to vprašanje nam bo prinesel le čas. 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.