Današnji komentar, ki ga je prispevala Marilia Keatinge, študentka biologije, članica grškega kolektiva ARAN in mreže študentskih kolektivov pod kratico E.A.A.K., je priletel iz Grčije. Komentira trenutno dogajanje glede predlaganih reform izobraževalnega sistema v Grčiji. Komentar je preveden iz angleščine.

////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

V Grčiji je med finančno krizo takratna vlada uveljavljala fiskalna pravila in direktive Evropske unije. Uveljavljene spremembe so spremenile sfero produkcije in s tem še bolj pritisnile na delavski razred. Priča smo bili reformam, kot so nadaljnja fleksibilizacija delovnih razmer in uzakonjenje plače, ki je nižja od minimalne, kakor tudi zakonu, ki je kaznoval sindikalno organiziranje in s tem otežil poskuse kolektivnih načinov organiziranja delavcev, ki bi si želeli izboriti boljše pogoje. Po teh začetnih spremembah je bil naslednji logični korak vlade, da reformira izobraževanje. Trg delovne sile postaja vse manjši, zaposlitvene priložnosti pa so redke. Hkrati je število vpisanih v terciarno izobraževanje vse večje - in ena izmed nalog izobraževalnega mehanizma, da prerazporeja diplomate v sferi produkcije, je s tem otežena oziroma ne more opravljati svojega namena. Vlada poskuša ta problem zmanjšati z naslednjo taktiko: diplomantom želijo odvzeti poklicne pravice, kot je na primer pravica do poučevanja v šolah, in jih prenesti na podiplomsko raven, s tem pa poskušajo razbiti univerzitetne oddelke in ustvariti »diplome« na še bolj specializiranih področjih. Takšna taktika ustvarja še daljše časovno obdobje, v katerem bo študent primoran ostati v področju reprodukcije in se trudil izdelati osebni

portfelj certificiranih spretnosti in kvalifikacij, da bi bil čim bolj konkurenčen na trgu delovne sile. Konkurenčnost in kako biti boljši kot vsi drugi je nekaj, kar profesorji vsak dan s svojo retoriko skušajo vcepiti v glavo študentom. Ideja, da ti bo z vstopom na univerzo omogočeno najti zaposlitev, se podira, pričakovanja, s katerimi je nekdo vstopil v terciarno raven izobraževanja, pa so glede na končni izid zelo nizka. Ta situacija ustvarja bodočega delavca, ki je discipliniran, zelo specifično specializiran in znova in znova pripravljen na spremembo specializacije.

Na ta način se oblikuje realnost, v kateri se morajo diplomanti prebiti skozi zelo ozek in že tako težek trg delovne sile, in to z diplomo brez poklicnih pravic, z diplomo, ki praktično ne pomeni ničesar. To samo spodbuja njihove delodajalce, da jih postavljajo v težke delovne pogoje in jim namenijo plače, ki ne zadostujejo niti za dostojno življenje. Seveda tukaj govorimo o delu, ki ni nikakor povezano z njihovimi diplomami, je brez morebitnih možnosti kolektivne pogodbe, brez zavarovanja in hkrati brez načina, kako vedeti, ali bodo naslednji dan sploh še lahko delali. Študentski sindikati, ki so se odločili, da se bodo za svoje diplome borili, so se naposled le premaknili iz pasivnega stanja, v katerem so bili predhodno, in s tem premikom ustanovili generalne skupščine ter zasedli univerzitetno infrastrukturo. Obenem lahko določeno zaskrbljenost opazimo tudi pri učiteljih. V šolah se je že pred časom ustavilo imenovanje novih učiteljev, kar je posledično pustilo veliko ljudi brezposelnih. Študenti, posebej tisti, ki se borijo za ponovno pridobitev pravice do poučevanja, vidijo svoje probleme v isti luči kot stavkajoči učitelji in jih pri stavkah za dosego istih ciljev podpirajo.

Vendar pa bi, če povemo po pravici - glede na to, da gre za napad na naše pravice in našo prihodnost, in glede na številčna gibanja, ki jih je v preteklosti uspelo ustvariti študentskim sindikatom - lahko odziv na predlagane spremembe označili kot blag in nezmožen nasprotovati večini vidikov te izobraževalne reforme, saj se le-ta udejanja glede na specifike posameznih fakultet in nato še oddelkov terciarnega izobraževanja. Majhne zmage, kot je na primer ponovna pridobitev strokovnega priznanja za poučevanje na fakultetah za naravoslovje in matematiko, so bile sicer dosežene. Vendar se zdi, da se v večini primerov delitev in združevanj fakultet ne da ustaviti, še posebej zato, ker je trenutno v parlamentu na glasovanju nov zakon, ki bo, v kolikor bo potrjen, potrdil vse odločitve, ki so jih v preteklosti sprejele uprave fakultet. Glede na to, da je v trenutne spremembe vpeta naša prihodnost, je dolžnost levice na univerzi, da premakne študentske sindikate ter počasi in molekularno rekonstruira razpravo v študentskih sindikatih, da lahko sploh odgovori na osnovna vprašanja študentov tako, da se bo počasi in z gotovostjo lahko študentsko gibanje ponovno pojavilo kot precej znatna sila. Vendar takšna prizadevanja potrebujejo potrpljenje in globlje razumevanje težav študentskih teles, izogniti pa se morajo prenagljenim potezam.