Spolno nadlegovanje je pojav, ki je v družbi postal viden šele, ko je dobil svoje mesto v javnem diskurzu. Iztočnico za današnji komentar smo si sposodili od zaslužne profesorice doktorice Mace Jogan, ki je v našem prostoru ena izmed vodilnih raziskovalk na področju sociologije spola.

Konec 70. let preteklega stoletja se je spolno nadlegovanje začelo aktivneje problematizirati predvsem v okviru zaposlovanja – žensk. Eden največjih dosežkov tako imenovanega drugega feminističnega vala je vzpostavitev zakonske definicije, ki je spolno nadlegovanje prestavila iz polja nevidnega, ga opredelila kot družbeni problem in ponudila mehanizme ter orodja za njegovo preprečevanje.

V slovenskem prostoru se je področje spolnega nadlegovanja začelo naslavljati šele v devetdesetih letih 20. stoletja. Zakonsko podlago pa smo dobili kasneje, šele leta 2003 v okviru Zakona o delovnih razmerjih. Spolno nadlegovanje je torej v okviru slovenske ter tudi evropske zakonodaje še vedno v večji meri vezano na sfero dela, opredeljeno v okviru delovnopravne zakonodaje, kot kršitev človekovega dostojanstva in kot tako zajema ravnanja, ki škodujejo posameznici oziroma posamezniku.

Zakon o delovnih razmerjih, ki povzema definicijo, sprejeto v okviru Uradnega lista Evropske unije, v 7. členu spolno nadlegovanje opredeljuje kot: »kakršno koli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega vedenja spolne narave z namenom ali posledico prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.« Definicija spolnega nadlegovanja je torej precej široka in se nikakor ne navezuje samo na ravnanja fizične narave.

Da je spolno nadlegovanje splošno razširjen in pogost pojav, kateremu so v večji meri izpostavljene ženske, so pokazali rezultati raziskave o nasilju nad ženskami, ki jo je leta 2014 opravila Agencija Evropske unije za temeljne pravice. Ugotovili so, da se je s spolnim nadlegovanjem srečala vsaka peta ženska do petnajstega leta starosti.

Večina dosedanjih raziskav v slovenskem prostoru se je osredotočila predvsem na sfero dela. Vprašanje spolnega nadlegovanja v akademski sferi pa je zaenkrat, navkljub njegovi pomembnosti, še vedno zelo slabo raziskano.

V akademskem prostoru se oblikujejo in reproducirajo norme, ki odražajo organizacijo spolnega reda, strukture razporejanja družbene moči in načine socializacije spolov. V tem oziru je akademski prostor pomemben tudi z vidika oblikovanja odnosa širše družbe do spolnega nadlegovanja. Razumevanje, prepoznavanje in preprečevanje le-tega je namreč pogojeno z uvedenimi praksami in politiko, ki posamezna dejanja označujejo za družbeno nedopustna in nezaželena. Percepcija institucionalne pomoči pa je odvisna tudi od tega, na kakšen način je povzročiteljica oziroma povzročitelj discipliniran.

Na področju visokošolskega izobraževanja v Sloveniji problematiko spolnega nadlegovanja urejajo različni pravilniki. Vsaka od treh javnih univerz, to so ljubljanska, mariborska in primorska, ima za to področje sprejet svoj pravilnik. Medtem ko univerzi v Novi Gorici in Novem mestu nimata sprejetega posebnega dokumenta.

Pravilnik ljubljanske univerze načine odpravljanja posledic spolnega nadlegovanja v akademskem prostoru določa le za zaposlene, čeprav je že iz imena dokumenta »Pravilnik o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih na Univerzi v Ljubljani in študentov Univerze v Ljubljani (2012)« razvidno, da naj bi dokument urejal to problematiko tudi za vse študentke in študente. Pravilnika mariborske in primorske univerze to področje prav tako urejata le za njihove zaposlene. Kaj se torej zgodi, če do spolnega nadlegovanja pride v odnosu med predavateljskim kadrom in študentsko populacijo oziroma na relaciji med samo študentsko populacijo, ni jasno.

Na vseh treh javnih univerzah se od žrtve spolnega nadlegovanja pričakuje, da pred formalno in uradno prijavo poskuša sama najprej neformalno rešiti situacijo; Univerza na Primorskem celo določa, da je to žrtvina dolžnost. Sociologinja in poznavalka tega področja Jasna Podreka pa nas opozarja, da se osebe, ki imajo izkušnjo spolnega nasilja, torej znotraj tega tudi spolnega nadlegovanja, praviloma soočajo z občutki sramu pred odzivom okolice in bližnjih, ki jih lahko pogojuje tudi strah, da jim nihče ne bo verjel. Pogosto se pojavijo tudi občutki krivde, da so same izzvale neko nasilno vedenje. Zato se velikokrat zgodi, da potrebujejo osebe z izkušnjo spolnega nadlegovanja veliko časa, da o izkušnji spregovorijo, in še več, da povzročiteljico oziroma povzročitelja prijavijo, nekatere pa molčijo vse življenje.

Pričakovanje, da se mora oseba, ki je imela izkušnjo spolnega nadlegovanja, z doživetim dejanjem in njegovo nosilko oziroma nosilcem spoprijemati sama, je torej popolnoma nesprejemljivo. Univerza v Ljubljani sicer »vsem vpletenim dopušča zunanjo strokovno pomoč«. Vendar menimo, da ni dovolj, da vodstvo to zgolj dopušča; ko gre za nadlegovanje ali trpinčenje na delovnem mestu oziroma v našem primeru v akademskem prostoru, bi morala institucija kot delodajalka žrtvi zagotoviti ustrezno strokovno pomoč in jo tudi financirati. Poleg tega je pomembno poudariti, da omenjeni univerzitetni pravilniki ne vzpostavljajo protokola reševanja primerov spolnega nadlegovanja.

Poleg dobre pravno-formalne urejenosti spolnega nadlegovanja bi v slovenskem akademskem prostoru potrebovali tudi študijo, ki bi odgovorila vsaj na nekaj ključnih vprašanj, kot so na primer: katera dejanja študentke in študenti sploh prepoznavajo kot spolno nadlegovanje; ali so jim bile oziroma bili izpostavljeni,  in če, kako pogosto se jim je to dogajalo; ter nenazadnje, kako so se na spolno nadlegovanje odzvale oziroma odzvali.

Ta in nekatera druga vprašanja so bila vodilo pilotne raziskave, ki jo je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru predmeta Spol in telo opravila skupina študentk; to so bile Tina Bizjak, Neža Jagodic, Mojca Suhovršnik, Urška Turk in Sara Ugrin pod vodstvom profesorice Milice Antić Gaber. Rezultati raziskave bodo jeseni predstavljeni zainteresirani javnosti.

Današnji komentar sta spisali Tina Bizjak in Mojca Suhovršnik.