Prejšnji teden je v javnost prišla novica, da na letošnjih razpisih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport največje in najbolj - če se tako izrazimo - tradicionalne organizacije niso prejele sredstev. Svojo začudenost in ogorčenost sta izrazili predvsem Zveza za tehnično kulturo Slovenije, krajše ZOTKS, ki med drugim organizira tekmovanja iz logike za osnovnošolce, srednješolce in študente, ter Društvo matematikov, fizikov in astronomov, kratko DMFA, ki organizira tekmovanja iz znanja matematike in fizike.

Sam način zavrnitve je po mnenju ZOTKS in DMFA sporen. V pismu ministrici, ki je javno dostopno na spletu, dotični organizaciji navajata, citiramo, “da je komisija sestavljena v nasprotju s pravili, da ni zapisnika pritožbene komisije, da ni nobenega sklepa o višini dodeljenih sredstev za posamezno tekmovanje, da je komisija različno obravnavala različne prosilce, da je nekatere pozvala k dopolnitvam vlog, drugih pa ne, da je nekaterim priznavala določene stroške, medtem ko jih drugim taistih ni itd.” Poleg pisma organizaciji ZOTKS in DMFA v prilogah naštete trditve tudi podkrepita s podatki - a ker je dokument obsežen, ga ne bomo navajali, bomo pa na spletni strani delili povezavo do dokumenta.

Poleg ogorčenja nad pomanjkanjem sredstev se je v javnosti sprožila tudi debata o Zoisovih štipendijah - slednje, pomnimo, kot pogoj zahtevajo izjemen dosežek, kar pomeni v večini primerov nagrado s kakšnega tekmovanja znanja. Toda pozor, ne šteje kar vsako tekmovanje znanja, ministrstvo namreč zahteva, da je bilo vsaj enkrat v zadnjih treh letih tekmovanje sofinancirano iz javnih sredstev. Zaenkrat pri ZOTKS in DMFA problema z izpolnjevanjem tega pogoja še nimajo, če pa se letošnja situacija začne ponavljati, lahko tekmovanja v njuni organizaciji izgubijo veljavnost pri Zoisovih štipendijah.

Ministrstvo je prejšnji teden v odgovor na polemiko podalo sporočilo za javnost, v katerem poudarjajo tri stvari. Prvič trdijo, da osnovnošolci, dijaki in študentje, ki so prejemniki nagrad tekmovanj ZOTKS ali DMFA, niso oškodovani, ker omenjena tekmovanja še vedno zadoščajo pogojem štipendiranja. Drugič pravijo, da ni njihova krivda, če prijavitelj ne ustreza razpisnim pogojem, tretjič pa, da je večino zavrnjenih vlog takšna usoda doletela, ker naj bi prijavitelji že bili prejemniki drugih javnih sredstev, dvojno javno financiranje pa je prepovedano.

V povezavi z zadnjima dvema trditvama, torej da ni krivo ministrstvo in da vloge niso bile ustrezajoče, nas preseneča, da so na spletni strani ZOTKS zapisali, da je bila njihova prijava praktično enaka kot prejšnja leta, pa tudi pogoji se - vsaj uradno, navaja organizacija - niso drastično spreminjali. Ker pa nimamo podrobnejšega vpogleda v dejansko razpisno dokumentacijo, bomo ustvarjanje mnenja na tej točki pustili poslušalstvu in se raje lotili dveh dolgoročnih premislekov o tekmovanjih in štipendijah.

Kar se štipendij tiče, je absolutno nesmiselno, da dosežek na nekem tekmovanju znanja ne šteje kot izjemen dosežek zgolj na podlagi dejstva, da tekmovanje v zadnjih treh letih ni bilo sofinancirano iz javnih sredstev. Seveda je jasno, da ne more šteti prav vsako tekmovanje, vendar pravi kriterij nikoli ne bi smela biti finančna konstrukcija tekmovanja, pač pa kvaliteta izvedbe in težavnost tekmovanja. Vir finančnih sredstev ni vzročno zvezan z ne prvim in ne drugim kriterijem - rečeno drugače, tekmovanje, ki je stoodstotno financirano iz javnih sredstev, je lahko kljub temu podpovprečno ali neprimerno, tekmovanje, ki dobi denar od drugod, pa najboljše in najzahtevnejše.

Primer tekmovanj, ki se za Zoisovo štipendijo ne upoštevajo, sta Državno tekmovanje v pisanju filozofskega eseja in Mednarodna filozofska olimpijada. Obe tekmovanji sta izvedeni redno in kvalitetno z zadostnim številom tekmujočih dijakov, ki se na obe tekmovanji uvrstijo prek predhodnega tekmovanja. Po zdravem razumu ni razloga, da dosežek na enem izmed njiju ne bi štel za štipendijo, vendar ne ustrezata pogojem za Zoisovo štipendijo.

Paradoksalnost navedenega primera se je izkazala pri specifičnih primerih, ko so določeni tekmovalci na Filozofski olimpijadi od ministrice Makovec Brenčič prejeli celo osebno pismo čestitk za izjemen uspeh, pa so jim prošnje za štipendijo kasneje vseeno zavrnili. Problem, ki ga izpostavljamo, ni nujno dejstvo, da nadebudni fiziki prejmejo štipendijo, filozofi pa ne - problematično je, da se veljavnost tekmovanja določa po izvoru sredstev, in ne kvaliteti ali zahtevnosti tekmovanja. Tako bi lahko - v teoriji - tekmovanje iz znanja kemije, ki ima, kot navaja ZOTKS, 50-letno tradicijo, v nekaj letih izgubilo veljavnost, ko pride do štipendij, čeprav gre v tem primeru za nedvomno zelo dobro izvedeno tekmovanje.

Še bolj problematičen od štipendiranja ali neštipendiranja je odnos ministrstva do določenih tekmovanj, ki so s sredstvi zelo slabo podprta, vendar kljub temu obstajajo in obstanejo, ponavadi zaradi izredne predanosti ljudi, ki jih ustvarjajo in pogosto naredijo ogromno za zelo majhno plačilo - ali pa sploh niso plačani in za organizacijo tekmovanj porabljajo svoj prosti čas.

Tako mačehovski odnos ministrstva je slab predvsem iz dveh razlogov. Na eni strani gre v takih primerih za izkoriščanje dobre volje in požrtvovalnosti ljudi, ki so dejansko pripravljeni organizirati tekmovanja - kar je na koncu opravljanje dela, ki bi ga načeloma tako ali tako moralo prevzemati ministrstvo: tekmovanja znanja in različne priprave in vaje, ki vodijo do tekmovalnih uspehov, so ene izmed bolj pomembnih obšolskih oziroma obštudijskih dejavnosti - in trenutno v veliko primerih slonijo na ramenih ljudi, ki jih organizirajo oziroma pomagajo organizirati za zelo male zneske ali pa zastonj oziroma prostovoljno. Po drugi strani pa govorimo o slabši izvedbi, kot bi bila ob boljšem financiranju - kar na koncu najbolj prizadene ravno tekmovalce in zmanjša pedagoško korist, ki jo imajo od tekmovanja.

Če potegnemo črto, je jasno, da je dogajanje prejšnjega tedna le še en simptom slabega upravljanja in ravnanja ministrstva glede tekmovanj znanja, ki so finančno v veliko primerih podhranjena, po drugi strani pa zaradi nenavadnih razlogov tekmovalci za svoje težko prislužene uspehe velikokrat niso nagrajeni. Verjetno bi bilo treba celotno polje tekmovanj znanja urediti na novo, na bolj sorazmeren, sploh pa na bolj transparenten način. Na žalost o kakšni veliki spremembi že tako ne bi upali sanjati, možnosti pa so dodatno zmanjšane zaradi bližajočih se volitev - očitno bodo tekmovalci morali počakati na novo vlado in se pustiti presenetiti glede prihodnosti takšnih tekmovanj.