Sem učitelj na waldorfski osnovni šoli in počutim se fajn. Hkrati sem kot učitelj v sistemu, v katerem je šolanje obvezno, za marsikoga nujno zlo.

Sem učitelj. Ker učim slovenščino, zgodovino, geografijo, biologijo, etiko, likovni pouk in lesorestvo. Pišem, rišem, režem, sekam, govorim, pojem. Igram, predavam, plešem, se smejem, se jezim, obupujem, navdihujem. Težim, navdušujem, kregam, ukazujem, mirim, tolažim. Usmerjam, vodim, premišljujem, ravnam intuitivno, se mučim, zmagujem, pokleknem in se poberem, vztrajam in pozabljam. Oproščam, tolažim, sem nepremičen, sem razumevajoč, delam napake, popravljam teste. Spoštujem in sem spoštovan, iščem stik, najdem sebe.

Sem učitelj. Poučujem zato, ker lahko osvobajam, ker lahko tlakujem pot, po kateri stopa svoboden, izobražen in razgledan človek. Izobrazba je pot do lastne in kolektivne svobode. Včasih tlakujem pot, včasih postanem tlakovec, po katerem učenci hodijo. V vsakem trenutku sem tam, odgovarjam na vprašanja, krepim željo po znanju, razkrivam mogočnost in magičnost obstoja. Sem učitelj. Zrem v oči mladih in zbeganih duš, zaupam v njihovo moč odločanja, verjamem v njihovo veličino. Sem ogledalo, v katerem se zrcalijo, sem vrč iz katerega pijejo, sem drevo, ki ga posekajo, da si zgradijo hišo. Sem sejalec, ki leta in leta potrpežljivo čaka na sadež, sem burja, ki odpihne meglo, sem nekdo, ki bo v njihovem življenju nekoč postal spomin na najpomembnejše obdobje življenja: obdobje rasti in razvoja. Sem učitelj. Vstajam zgodaj in grem spat pozno, nosim podočnjake in bijem bitko z neprestano utrujenostjo. Tečem 10 kilometrov v popoldanskih urah, meditiram in delam jogo, sledim lokalni in svetovni družbi, spremljam novosti in gledam dobre filme. Sem oče dveh hčera, mož čudoviti ženi, brat in sin, kolega in prijatelj, član aktivistične skupine in zagovornik človekovih pravic. Verjamem v moč družbe in v skupno dobro.   

Sem učitelj. In prav zato, ker sem učitelj, nosim breme, ki ni moje, ki bi ga najraje ne imel. Sem nujno zlo. Sem nujno zlo za vsakega starša šolskih otrok, ki v meni vidi črno senco svojega starševanja. Sem nujno zlo za vsakogar, ki se v starševski vlogi ne počuti dobro in v mojih besedah sliši in vidi očitke, čeprav jih tam ni. Vsakič, ko starše nagovorim, da bi otrok potreboval jasno zastavljene meje, da bi se lahko bolj varno gibal znotraj polja odraščanja, da bi se lažje srečal z izzivi šolanja, je v večini primerov odgovor isti: “Krivi so vrstniki, ki ga ne razumejo. Krivi ste vi, ker se mu ne posvetite dovolj. Doma se veliko pogovarjamo o tem in mislimo, da smo našo nalogo dobro opravili, na vrsti ste vi, gospod učitelj.” Sem učitelj. Moje polje delovanja je trikotnik: učenec, starši in jaz. Vsaka moja gesta vpliva v vse smeri trikotnika. A to ni enostaven trikotnik, saj je prežet s strahom. Rabindranath Tagore je šolski sistem opisal kot trikotnik strahu. Nas učitelje je strah, da nismo dovolj dobri učitelji, da ne znamo dovolj dobro poučevati in se v razredih, ki presegajo dvajset otrok, ne zmoremo posvetiti vsakemu posebej.

Starše je strah, da niso dovolj dobri starši, da svojih otrok niso dovolj dobro vzgojili in jih naučili osnov spoštovanja in delavnosti. Starše je strah, da njihovi otroci ne bodo uspešni, če jim v življenju ne nudijo najboljših pogojev odraščanja. Od učitelja pričakujejo, da bo naredil za njihovega otroka vse in še več in mu tako omogočil pot do uspeha. In ker je v zahodnem svetu uspešnost pomotoma merilo za srečo, je motivacija pri starših neomajna, ko na učitelja pritiskajo z vsemogočimi zahtevami. Učence je strah, da niso dovolj dobri učenci, da bodo razočarali starše in tudi učitelje. Učence je strah, da bodo brez končane šole ničvredni, da jih bodo starši imeli zato manj radi, jih kritizirali in zasipali z očitki. Učence je strah, da jih bodo vrstniki zato izločili, jih ozmerjali z nesposobneži, na njih gledali zviška in jim vzeli pravico do medsebojnega druženja. Učitelje je strah, starše je strah in učence je strah. In taki se srečujemo v šoli vsakodnevno in vsi potihoma upamo, da bo vse v redu.       

Sem učitelj. Nujen sem zato, ker je osnovna šola obvezna – starši so v naši državi dolžni šolati otroke. Redki si lahko privoščijo šolanje na domu, ki bi zagotovilo bolj uravnotežen in poglobljen učni proces. Ob skokovitem napredku na številnih področjih človekovega razvoja imam občutek, da smo pri šoloobveznih vsebinah in sistemu izobraževanja ostali v 18. stoletju. Primerjamo se lahko samo še z zastarelo energetsko politiko sveta, ki z uporabo neobnovljivih virov, kot so nafta, plin in premog, uničuje naravo. Kaj pa mi učitelji uničujemo, ko brez kritičnega mišljenja sodelujemo pri praksah izobraževalnega sistema?

Izobraževalni sistem, kot ga poznamo danes, je konstrukt industrijske revolucije 18. stoletja v severnem predelu Evrope. Natančneje, naš izobraževalni sistem izvira iz tedanje Prusije, ki se od današnje Nemčije bistveno ne razlikuje v slogu razmišljanja in delovanja. Izobraževalni sistem je nastal v duhu ideje “Ordnung und Disziplin”, prežet s prepričanjem, da bodo ljudje, ko se bodo izučili v poklic, bistveno bolj pripomogli h gospodarski moči države. Danes ta ideja še vedno živi pri lastnikih izobraževalnega sistema, ki odločajo in spreminjajo sistem po enakih merilih. Srečujejo se pod kratico OECD- Organisation for Economic Co-operation and Development. Izobraževalni sistem je v službi gospodarstva in neposredno omogoča, da 1 % prebivalstva obvladuje, izkorišča in uničuje 99 % preostale populacije na svetu. Sem učitelj. Sit sem že vsega tega zastrupljenega okolja, prežetega s strahom, pričakovanji, uspehom in preverjanji. Sposobnost za učenje je moč, naravna danost vsakega človeka, ki lahko zaradi zunanjih in notranjih stisk in pritiskov izgubi svoj naboj in izgine. Učenje je pot do samega sebe. Postani odgovoren in ne pusti, da ti kdorkoli to vzame.  Sit sem svojih omejitev, ko ne zmorem zaupati sebi, staršem in učencem in ustvariti takšnega polja varnosti, kjer bi lahko vsi skupaj odstirali zastore, za katerimi so skriti naši potenciali. Sit sem sistema, ki mi ne dovoljuje, da bi lahko učil količinsko manj, a bolj poglobljeno. Sit sem prakse, ko učencem jemljemo otroštvo s tem, ko jih zasipamo z domačimi nalogami. Na Finskem so v šolah prepovedali domače naloge, z letom 2020 pa bodo ukinili učne predmete. Hkrati so finski učenci najuspešnejši na mednarodnih šolskih lestvicah.   

Želim si doživeti dan, ko bomo tudi mi zmogli stopiti iz okvirjev in bomo zgradili ves izobraževalni sistem na novo z zdravimi temelji. Učitelji, zavedajte se svoje moči in uporabite svoj glas.

Za Radio Študent    Gregor Kovačič Bajt