Sneg, veter, zmrzal na nosu. Pogled utone v zamolkli beli pokrajini, nihče ne vidi dlje od svojega iztegnjenega palca, dlje od svoje armaturne plošče. A štiriindvajset satelitov se ne meni za vremensko sliko, zanesljivo meri, neumorno kroži, precizno locira in prešteva zemeljske otroke.

Danes si bomo delili nazore o nadzoru - s tem ciljamo na pametno otroško uro MyKi Touch, ki je na slovenskem tržišču prisotna že dobrih šest mesecev, v drugih izvedbah pa so pametne ure za otroke na voljo že daljši časovni raztežaj. Tega zadnjega pol leta jo je pač razmeroma preprosto kupiti, za štiri evre na mesec jo dobiš z enim izmed tistih paketov, ki zavežejo tvojo dušo in denarnico nekemu operaterju. V teh šestih mesecih je ura postala stvar, o kateri se govori, razpravlja in piše, niti ne polemično, ampak predvsem tehnično-operativno. Ura je v resnici dokaj dolgočasna, na zaslonu so prikazani čas in dve ikoni, v slednjih dveh pa provizorična slika atija in mame, torej slika krogca z dolgimi lasmi in krogca s kratkimi. Zaenkrat opcije istospolnega dvojca ali samohranilnega osamelca ali plešastega atija še ni, ampak prej ali slej bo podjetje gotovo zašlo v besno neurje zahtev po korektnem dizajnu in to primerno uredilo.

Ura otroku ne nudi skoraj ničesar, torej nobenih iger in samoupravljanja s plastičnim obročkom na roki - starši otroku prek aplikacije določajo nastavitve, celo budilko, glasnost naprave in tako dalje. Srž urne fascinacije pa je v tem, da ura otroka natančno locira in njegovo nahajališče posodablja na pet sekund. Ima pa tudi SOS gumb, če se slučajno pojavi predator, ki otroka sune v zle namene. SOS gumb in GPS funkcija sta primarni paradni kvalifikaciji te ure. Potem se izkaže tudi, da napravi dokaj impresivno biometrično analizo otroškega bivanja - meri porabljene kalorije, prehojene korake, ure spanja, hitrost premikanja itd. Poleg tega ima ura tudi sistem nagrad: v kotu je tak mali srček, ki ga otroku lahko pošlješ, če ima lepe manire in dobi petko, kar tudi takoj izveš, saj imaš e-redovalnico. Nima sicer sistema kazni, ampak kdo rabi palico ob korenčku, če ima pa na roki itak sledilec. Otroku lahko določiš kvadraturo zaželjenega habitata, aplikacija pa tako tebi kot njemu pošlje opomnik, kadar otrok zapusti začrtano cono. “Bzzzzzp” in otrok odkoraka nazaj v matično območje. Priden. Poleg tega te aplikacija opozori, če si uro sname.

Napravili smo ekspedicijo v starševske bloge, kjer se je o uri precej pisalo in razpravljalo. Polemično urjenje. Linija argumentov je nekako taka: starš zapiše, da so uro otroku kupili; drugi starši tagajo svoje soproge in znance, češ “to je pa za našega”, potem se pojavi nekdo in reče: “Kako smo pa včasih preživeli, ko smo se podili naokrog,” in potem je toča, nevihta, puščavski vihar mnenj, da ne gre za nezaupanje otroku, ampak svetu, da otroku “ni treba vedeti, kaj ima na roki”, da so “časi drugačni”. Zadnja točka diskvalifikacije je, ko nekdo v komentar napiše: “ti sigurno nisi mama”, kar človeka, torej komentatorko, spravi v brezupen položaj - če je mama, občestvo meni, da je povsem zanič, če ni mama, pa je itak v temelju diskvalificirana, ker ne pozna božanske materinske skrbi.

Da ne bomo arbitrarno snovali sveta, ki ni naš, starši pravijo takole, sledi nekaj citatov iz družbenih omrežij: “Ura je potrebna, ker živimo v Ljubljani, ker samo poslušamo, kakšni idioti prežijo na naše otroke, ker je še premajhen, da bi lahko komu zaupal.”;  “Sin ve, kaj je namen te ure, da ga lahko sledim. In s tem nima težav, pravi, da se počuti super, ker ve, da sva stalno poleg.”;  “Seveda bomo imeli, saj danes je povsod polno psihopatov, ne pa zato, ker otroku ne zaupam.”;  “Starše skrbi zaradi vsega, kar se dogaja. Vedno več je ugrabitev, sumljivih ljudi v okolici šol.” In še: “Saj otrok ne rabi vedeti, da je to nek big brother nadzor. Jaz svojemu otroku zaupam, drugim pa ne, žal.”

Prav ta epistemološki preskok je napravil Reginald Whitaker v svojem delu The End of Privacy, v letu 1999, ko je Orwellovo krilatico “Big brother is watching you!” posodobil v “Big brother is watching out for you!” Ta aforizem je dovolj dobra podstat razlogov, s katerimi starši utemeljujejo sledenje in trajno dosegljivost svojih otrok: varnost, možnost samostojnosti brez samostojnosti, občutek neprekinjene povezanosti, obramba pred zunanjim svetom. Edini varni zalezovalci so domači zalezovalci. In pravico do zasebnosti se brani z zasebnim nadzorom.

“Če se je tradicionalni nadzor razumel kot nekaj negativnega, kar prisiljuje, pa je nadzorovanje danes dobilo bolj prijazen, pastoralen in celo hinavski obraz. S pomočjo sodobne tehnologije je nadzorovanje postalo skoraj neopazno, vendar povsod navzoče, prijazno, prostovoljno,” ugotavlja Matej Kovačič v tekstu  Nadzor in zasebnost v informacijski družbi.

Matjaž Drev pa nadaljuje, da se za razlago takega nadzora pogosteje pojavljajo novi teoretični koncepti in sheme »postpanoptičnega nadzora«, med katerimi je še posebej obetaven tako imenovani omrežni nadzor, ki deluje s pomočjo razpršenih, vendar medsebojno povezanih nadzornih točk. In še dlje našo misel potisne Janez Pečar, citiramo: “Neformalni nadzor je mnogo bolj spontan, poteka brez vpletanja države in ni neposredno utemeljen v pozitivnem pravnem redu. Izvaja se predvsem v okviru primarnih in sekundarnih družbenih skupin: v družini, med sorodniki, prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci.”

Panoptikon se je pomnožil - je prehod iz nevidnega očesa, ki vidi vse, v mnogotera očesa, ki gledajo iz različnih zornih kotov. In oko ni več oko vladarja, monarha, odrejevalca, ampak je razmerje med videti in biti viden hierarhično bolj sploščeno. Oko sorodnika, mame, očeta ne predvideva delikvence nadzorovanega subjekta, temveč korake “neproblematičnega” otroka skozi svet anomalij. Deviacija ni otrok, ampak vse ostalo, problem je otrok v svetu, otrok, prestopajoč domači prag.

Družbeni nadzor, ki se je prej kot sluzasta lovka pripenjal na območje zasebnega s prisluškovanjem in nadzornimi kamerami ter vzbudil nekaj paničnega kritiziranja in napovedi “družbe totalnega nadzora”, je dobil svojo pokvečeno zrcalno sestro: zasebni nadzor, ki se širi na območje družbenega. Otrok, ki stopa v družbeni svet, je obdan z oklepom intime, odet v dobronamerni plašč zasebnega čuvajstva, ki ga zmeraj vidi, pazi, mu je na voljo. Ki vedno poseduje vednost, meri utrip, kalorije, prehojene kilometre, če pa se pojavi diskrepanca, intervenira.

Moč nevidne oblasti je v tem, zapiše Matjaž Drev v magistrskem delu Množični nadzor v sodobni družbi, da se izvršuje spontano in potiho, njeni učinki se pripenjajo drug na drugega kakor členi verige, ki oklepa ujeta telesa. Vzpostavlja se s pomočjo arhitekture in geometrije, v našem primeru mapiranja pozicij, ne pa fizične prisile, zato daje duhu oblast nad duhom. Učinkovitost tovrstnega nadzora je predvsem v tem, da vzpostavi samonadzor oziroma prostovoljno podrejanje posameznikov s pomočjo produkcije negotovosti.

»Bedast despot lahko prisiljuje sužnje z železnimi verigami, toda pravi politik jih precej krepkeje zveže z verigo njihovih lastnih idej; na trdno raven razuma pripne prvi konec; ta vez je toliko bolj trdna, ker ne poznamo njene teksture in ker mislimo, da je naše delo ... na mehkih vlaknih možganov pa stoji neomajen temelj najtrdnejših cesarstev,« Foucault povzame Josepha Servana v Nadzorovanju in kaznovanju.

Prav to je srž te ure slednice. Je lepa in otrokom je všeč. Malo je tudi zabavna. In zelo smiselna, večinoma se uporablja kot nadomestek telefonov, ker za otroke predstavlja manjšo motnjo, opravlja pa osnovno funkcijo klicanja. A obenem s seboj prinese plaz argumentacije o “nevarnem svetu”, s katerim so otroci izpostavljeni hudi negotovosti v zvezi z družbo, javnostjo. V zgodnji mladosti uro sprejmejo kot nekaj, kar jih ščiti, obenem pa sprejmejo predpostavko, da so zaščite v družbi potrebni. Javni prostor je predstavljen kot zbirališče zlikovcev, pedofilov, psihopatov in čudakarjev, SOS gumb pa otrok nosi v bran na zapestju.

Ob tem so dejstva kriminalitete drugačna kot družbena klima prestrašenosti: vsaj desetkrat je večja možnost, da otroci storijo samomor, kot da umrejo nasilne smrti, možnost ugrabitve pa je skoraj nična, saj jih je v Sloveniji le nekaj na leto, tudi te pa so v večini med odraslimi, zaradi dolgov ali drugih, večinoma poslovnih konfliktov. Kadar je v ugrabitvi vpleten otrok, pa ga praviloma ugrabi eden od staršev v bitki za skrbništvo. Po drugi strani se večina zlorab otrok, spolnih, fizičnih in psihičnih, zgodi prav v njihovem najbolj intimnem krogu, doma in pa v sorodniškem ali prijateljskem krogu njihovih staršev. Otrok, ki kot pika na zaslonu varno čepi na domačem naslovu, je bolj verjetno v nevarnosti zlorabe kot na poti iz šole ali pri igri na dvorišču.

Faktor pri občutenju varnosti  pa ni kriminaliteta, temveč strah pred kriminalom. Ponotranjeni strah okrepi samonadzor, pravi Zoran Kanduč, avtor knjige Onkraj zločina in kazni, na družbeni ravni pa se to izrazi v »mentaliteti tabujev«, ki povzroča negativno magično pogojevanje. Kakorkoli, ura je resnično funkcionalna, skoraj preveč.