Izobraževanje pri sosedih

Izobraževanje pri sosedih

Oddaja
1. 12. 2016 - 12.00

V tokratnem Unikompleksu iz cikla o vključevanju begunčkov v šolske sisteme si bomo pobližje pogledali, kako se s tem problemom soočajo v državah, kjer je otrok beguncev največ, pri čemer se bomo osredotočili na tri: Turčijo, Libanon in Jordanijo. Veliko število sirskih beguncev je sicer pribežalo tudi v Irak in Egipt, a jih v tem prispevku ne bomo podrobneje obravnavali. Po podatkih Združenih narodov je bilo od začetka državljanske vojne v Siriji pred skoraj šestimi leti v begunstvo prisiljenih okoli 6 milijonov ljudi, ki so zapustili državo, 6,6 milijonov pa je razseljenih po Siriji. Število begunčkov ocenjujejo na več kot polovico vseh beguncev, to je 2,5 milijona izseljenih in 3,3 milijona razseljenih otrok. Izmed skoraj 5 milijonov beguncev, ki so zapustili Sirijo, jih je prošnjo za azil v Evropski uniji oddalo milijon. Da osmislimo to številko, povejmo, da se je v Libanon, ki je imel pred krizo 4 milijone prebivalcev, zatekel dober milijon beguncev. Šestmilijonska Jordanija jih je sprejela skoraj 700 000, medtem ko je v Turčijo z nekaj več kot 70 milijoni prebivalcev pribežalo skoraj tri milijone sirskih beguncev.

Prihod tako velikega števila šolo- (bolj ali manj) obveznih otrok v relativno kratkem času pa je povzročil kar nekaj problemov v vseh treh državah. Primarna, najbolj očitna težava, ki se je pojavila, je bila seveda logistične narave. Rešujejo jo s povečanjem števila razpisanih mest za tujce, hkrati ponekod pouk izvajajo v dveh izmenah. Več o tem nam pove Sonia el Khourypa z libanonskega ministrstva za šolstvo:

Izjava

Treba je izpostaviti, da je v Libanonu razmerje v številu privatnih in javnih šol v primerjavi z ostalimi bližnjevzhodnimi državami obrnjeno na glavo. Dve tretjini izobraževalnih institucij obvladuje privatni sektor, javne pa predstavljajo eno tretjino z zgolj eno javno univerzo. Situacijo razloži bivši večletni palestinski šolski nadzornik iz Libanona, Nabil Diab:

Izjava

Precej večji problem, kot je stiska s prostorom, pa so predstavljale formalno-birokratske omejitve, ki so se v vsaki od treh držav skozi čas spreminjale in postopoma odpravljale. V prvih letih so ponavadi od otrok zahtevali potrdila o že opravljeni stopnji izobrazbe, rojstni list in začasno dovoljenje za bivanje, a so oblasti vseh treh držav dokaj hitro poskušale sprejeti vrsto ukrepov, da bi te omejitve odpravile. El Khourypa nam pove, da v Libanonu sedaj ne zahtevajo tako rekoč ničesar:

Izjava

V Jordaniji so otroci do nedavnega za vpis v šolo potrebovali tako imenovane ‘service cards’, neke vrste začasne osebne izkaznice, ki jih je izdalo notranje ministrstvo. Zaplete se, saj do izkaznic niso bili upravičeni Sirci brez jordanskega sorodnika, starejšega od 35 let, ki bi jamčil zanje. Tak kriterij je malo da ne absurden, saj je poleg zahteve po sorodstvenih vezeh v Jordaniji temeljil na prelaganju bremena beguncev na pleča posameznikov. Za pridobitev karte je treba predložiti tudi rojstni list, ki pa ga po ocenah Združenih narodov kar 30 odstotkov beguncev ne poseduje. Problem izkaznic pa je tudi v tem, da so vezane na okraj, kjer so bile izdane, tako da je v primeru selitve v drugi okraj treba zanje ponovno zaprositi. Ta postopek lahko traja tudi do 8 mesecev, in otroci v tem času ne morejo obiskovati šole. Ker je bilo otrok brez služnostne kartice veliko, se je jordansko ministrstvo za šolstvo odločilo, da uvede prehodno obdobje, to je obdobje, ko se otroci brez služnostne karte lahko vpišejo v šolo, vendar jo morajo pridobiti tekom semestra, če želijo nadaljevati s šolanjem.

Mnogi begunčki so zavoljo varnosti izostali iz šole tudi po več let, kar otežuje ponovno vključevanje v izobraževalni sistem držav gostiteljic. Izpostavimo Libanon kot primer dobre prakse vključevanja najmlajših. Situacijo oriše El Khourypa:

Izjava

V primerjavi z Libanonom je v Jordaniji sistem ponovnega vpisovanja v šole veliko slabši, saj begunčke ne glede na predhodno izobrazbo vpišejo v razred z otroki enake starosti. Tako se lahko zgodi, da je desetletni otrok vpisan v tretji razred, čeprav ni naredil ne prvega ne drugega razreda. Njegovo predznanje je zato pomanjkljivo in verjetnost, da ne bodo izdelal razreda, veliko večja, kot če bi ga vpisali v njegovemu znanju primeren razred.

Naslednja v vrsti težav, s katero se soočajo sirski begunčki tako v Turčiji kot tudi v Libanonu, je jezik poučevanja. V Turčiji seveda pouk poteka v turščini, v Libanonu pa poučevanje približno polovice predmetov poteka v angleškem jeziku, ki se ga otroci v sirskem šolskem sistemu učijo le kot tuj jezik in to od šestega razreda dalje. V angleščini libanonski učitelji poučujejo naravoslovne predmete, v arabščini se otroci učijo zgolj družboslovne predmete. Kako poizkušajo jezikovne bariere premostiti v Libanonu, pove El Khourypa:

Izjava

Poleg drugačnega jezika, ki otežuje komunikacijo in posledično omejuje delovanje otrok znotraj šole, nemalo preprek predstavljajo tudi kulturne razlike. To je očitno predvsem v Turčiji, kjer starši sirskih otrok nasprotujejo spolno mešanim razredom. Dekleta v Turčiji prav tako ne smejo nositi naglavne rute, kar mnogim Sircem predstavlja omejevanje svobode veroizpovedi. Mnogi starši se odločajo za vpis svojih otrok v privatne šole, ki se normam, ki jih zahtevajo stranke, pardon starši, hitreje prilagajajo.

Sirski begunčki imajo zaradi vojnega stanja v Siriji, ki so mu bili izpostavljeni, pogosto tudi psihološke težave. Po podatkih raziskave Inštituta za migracijsko politiko je v 79 % sirskim otrokom umrl vsaj en družinski član, 60 % jih je bilo priča nasilju, 30 % otrok pa je samih doživelo neko vrsto nasilja. Skoraj polovica otrok posledično kaže simptome posttravmatske stresne motnje, zaradi česar sirski otroci še težje sledijo pouku. Ali so deležni kakršnekoli oblike pomoči? Govori El Khourypa:

Izjava

El Khourypa izpostavi tudi problem izostajanja od pouka:

Izjava

Ocenjuje se, da v begunskih taboriščih živi ena desetina sirskih beguncev, ostali pa so prepuščeni svoji iznajdljivosti in so nameščeni v urbanih naseljih ali potisnjeni v ruralne predele držav. Dostopnost do izobraževalnega sistema je tako precej odvisna domicila posameznika oziroma odvisna od njegove oddaljenosti od šol. V taboriščih imajo otroci tako praviloma manj problemov z obiskovanjem šol, saj so te relativno blizu, medtem ko otroci, živeči v mestih in vaseh, pogosto šole ne obiskujejo, saj družinam prevoz do šole predstavlja preveliko finančno breme.

V revščini, to je z manj kot 90 evri na mesec, živi približno 85 odstotkov beguncev, kar je tudi razlog, da veliko starejših otrok, namesto da bi hodili v šolo, pomaga staršem pri služenju denarja. Delavci potrebujejo posebna dovoljenja za delo, ki jih je relativno težko pridobiti in so številčno omejena, kazni za delo na črno pa visoke. Družine zato pogosto na delo raje pošiljajo otroke, saj naj bi bili inšpektorji do njih prizanesljivejši. V nekaterih primerih otroci tako delajo dva ali tri dni na teden, da lahko plačajo karto za avtobus, ki jih ostale dni pelje v šolo.

Starši otrok pogosto ne pošiljajo v šolo tudi zato, ker verjamejo, da so njihove trenutne življenjske razmere le kratkotrajne in se bodo slej ko prej vrnili v Sirijo, kjer bodo otroci s šolanjem nadaljevali. Pri dekletih je dostopnost do izobrazbe še dodatno otežena, saj se starši bojijo za njihovo varnost na poti v šolo, zato jih raje kar omožijo. Od leta 2011 so se v Jordaniji otroške poroke med Sirci iz 12 odstotkov povišale na kar 32 odstotkov.

Kot razloge za neobiskovanje šole so otroci našteli tudi verbalno in fizično nasilje med sošolci, telesno kaznovanje s strani učiteljev, ustrahovanje, nezmožnost nakupa šolskih potrebščin, strah zapustiti družino ter pomanjkanje primernih prostorov in sanitarij v šolah.

Poleg sistema formalnega izobraževanja pa je razširjen tudi sistem neformalnega izobraževanja, ki ga izvajajo razne nevladne in humanitarne organizacije, temelječe predvsem na delu različnih domačih in tujih prostovoljcev in prostovoljk. Med njimi je bila tudi Staša Benko, ki se je v okviru evropske prostovoljne službe odpravila v Jordanijo, kjer je sirske otroke in ženske poučevala angleški jezik. Benko nam natančneje razloži, kako je potekalo njeno delo:

Izjava

Delali so predvsem z otroki med 4 in 8 letom ter med 8 in 15 letom. Prostovoljci so v Jordanijo praviloma prihajali za pol leta. Četudi se organizacije ob nenehnem menjavanju kadra trudijo ohranjati kontinuiteto pri poučevanju in izvajanju delavnic, je jasno, da se tak sistem ne more primerjati z rednim izobraževanjem, kjer so učitelji stalni, predmeti, ki jih poučujejo, pa vsebinsko bolj povezani. Vprašanje, ki se poraja, je tudi, ali se pedagoška usposobljenost prostovoljcev preverja ali je zaradi vsesplošnega pomanjkanja kvaliteta drugotnega pomena.

Sirski vojni še ni videti konca. Sirske sosede, ki so vse od začetka sprejele največje število pribežnikov, pa ostajajo njihova glavna destinacija. To je predvsem posledica sporazuma med Evropsko unijo in Turčijo, ki slednjo zavezuje k strožjemu nadzoru nad izstopom beguncev iz države. Države se pri soočanju s težavami še vedno zanašajo predvsem na humanitarno pomoč, ki je v veliki meri odvisna od dobre volje posameznih držav in zasebnih donatorjev. Takšen način preprečuje kakršnokoli dolgoročno reševanje problemov in je usmerjen zgolj v blažitev sproti porajajočih se simptomov.

Izobraževanje predstavlja eno temeljnih sredstev za vključevanje beguncev v novo družbo, zato je nadvse pomembno, da humanitarne organizacije v taboriščih omogočajo zgolj lažji prehod v sistem državnih institucij. Integracijski proces se ne sme zaustaviti pri ad hoc delavnicah, ki stojijo na dobri volji in samoiniciativnosti posameznikov in nevladnih organizacij.

Pri sirskih sosedih sta se izobraževali Ana in Aicha.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness