KRATEK VODIČ PO ZGODOVINI ŠTUDENTSKEGA ORGANIZIRANJA

KRATEK VODIČ PO ZGODOVINI ŠTUDENTSKEGA ORGANIZIRANJA

Oddaja
30. 4. 2020 - 12.00

*avtor fotografije: Luka Cjuha

V današnjem Unikompleksu bomo načeli temo vzpostavitve študentskega subjekta, s čimer bomo nadaljevali tudi v naslednjih edicijah oddaje. Skozi zgodovinski pregled študentskega organiziranja pri nas bomo analizirali interese in cilje, ki so oblikovali nastanek študentov kot družbene skupine. V drugem delu oddaje pa bomo pogledali, kaj se s to skupino dogaja danes, natančneje, kako so študentje kot aktivna in povezana družbena skupina vpeti v današnjo družbo, in skozi to premislili sam koncept študentskega subjekta. 

Zgodovinski pregled začenjamo v času marčne revolucije, leta 1848, ko so se skupaj z narodi prebudili tudi študentje. Takrat so slovenski študentje na Dunaju sodelovali pri oblikovanju političnega programa Zedinjena Slovenija. V njem so bile izražene tri glavne točke: zahteva po združitvi slovenskih dežel v enotno zedinjeno Slovenijo, zahteva po uvedbi slovenskega jezika v javnih ustanovah in nasprotovanje priključitvi takratne Habsburške monarhije k združeni Nemčiji. Slovenski študentje, ki so takrat študirali na Dunaju, v Pragi, Gradcu in Zagrebu, so poudarjali zahtevo po ustanovitvi avtonomne slovenske univerze. 

Kljub zatrtju študentskih prizadevanj zaradi strahu pred izbruhom novih revolucij v obdobju Bachovega absolutizma so se gibanja nadaljevala. V 90. letih 19. stoletja pride do stopnjevanja kulturnega boja, pri katerem gre, če karseda posplošimo, za konflikt med posvetno in sakralno oblastjo. S tem pride do razhajanja med katoliško in napredno mladino. Na tej točki je torej opazna izrazita polarizacija študentskega gibanja in posledična vzpostavitev opozicije med liberalci in klerikalci. Pri tem pa je bil liberalni tabor bolj revolucionaren od klerikalnega. To se kaže v tem, da si je tabor napredne mladine prizadeval za politično emancipacijo, klerikalni tabor pa za klerikalizacijo narodne politike. 

Na nadaljnje dogajanje so vplivali obe balkanski vojni in nastanek preporodovske ideje. Pripadniki te ideje, jugoslovansko usmerjeni študentje z odkrito protiavstrijskim stališčem, so rešitev jugoslovanskega in slovenskega vprašanja videli v revolucionarni smeri. Težnje po socialnem revoltu nekaterih delov prebivalstva zoper avstroogrsko monarhijo pa so se krepile tudi v drugih študentskih krogih. To je bila posledica slabih materialnih pogojev študentov iz manj privilegiranih okolij, ki si niso mogli privoščiti študija v tujini. Dogajanje pa je prekinil atentat Gavrila Principa, pripadnika organizacije Mlada Bosna, na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je privedel do začetka prve svetovne vojne.

Letu 1919, ki je prineslo prvo slovensko univerzo, je sledilo obdobje študentskih protestov za izboljšanje socialnih razmer. Študentje so si prizadevali za rešitev stanovanjske problematike, izboljšanje štipendijske politike ter rešitev pomanjkanja prostora na fakultetah - na kratko: za kakovostno in vsem dostopno visoko šolstvo. Zaradi pomanjkanja prostora, na kar je opozarjal univerzitetni svet, je ljubljanski univerzi grozila ukinitev medicinske, teološke in tehnične fakultete. 

Pregled visokega šolstva na območju Slovenije ob stoti obletnici UL
 / 3. 12. 2019

 

 

Iz želje po ohranitvi in razširitvi študijskih programov so se odvili številni protestni shodi, resolucije ter manifestni shodi. V tem času pa še ne moremo govoriti o enotnem študentskem boju. Znotraj prve študentske organizacije oziroma Podpornega društva jugoslovanskih akademikov v Ljubljani, ki je skrbelo za študentsko infrastrukturo, je delovalo več društev: liberalni društvi Jadran in Triglav, klerikalni društvi Zarja in Danica ter Društvo študentov komunistov. Ta heterogena sestava pa je zaradi raznolikosti stališč društev leta 1922 privedla do razpada organizacije. 

Povezovanje različnih polov se začne obnavljati v času šestojanuarske diktature, ki je nastopila 6. januarja 1929 kot posledica politične krize v Kraljevini Jugoslaviji. Kot odgovor nanjo je kralj Aleksander razpustil parlament in prepovedal delovanje političnih strank ter sindikatov. Leta 1931 je kralj izdal novo oktroirano oziroma vsiljeno ustavo Kraljevine Jugoslavije, z njo pa je bila ustanovljena nova politična stranka, sestavljena iz članov prejšnjih strank.

Vodilno vlogo študentskega gibanja je prevzelo liberalno študentsko društvo Triglav. Ljubljanski študentje so se povezali v Slovensko fronto in protestirali proti obstoječemu represivnemu sistemu, saj so bili večkrat osumljeni levičarstva in zato postali tarča policijske represije. Borili so se predvsem za politične pravice, odpravo diktature in avtonomijo univerze. Društvo Triglav pa je bilo prepoznano kot marksistično in zato ga je banovinska uprava leta 1934 ukinila. 

Združevanje študentov je pred drugo svetovno vojno zaviral predvsem klerikalni tabor, ki si je prizadeval za katoliško prenovo družbe in univerze, med drugim pa se je udeležil tudi protistavkovnega zborovanja in pozval rektorja, naj naredi red. Heterogenost študentskega gibanja, ki se je kazala v ustanavljanju različno usmerjenih društev, se vleče skozi celotno obdobje do 2. svetovne vojne in do slovitega leta 1968, ki se mu bomo posvetili kasneje. 

Dve izmed pomembnejših stičišč sicer heterogenega študentskega gibanja sta bili borba proti nacizmu in fašizmu ter boj za narodno solidarnost. Visoka organiziranost se je kazala v ustanavljanju univerzitetnih odborov Osvobodilne fronte na vseh oddelkih fakultet, širitvi ilegalnega tiska v drugih sabotažnih akcijah. Revolucionarna organizacija mladih tistega časa je bila Zveza komunistične mladine Jugoslavije, ki je v času okupacije delovala kot jedro Mladinske osvobodilne fronte. V času nemške okupacije sta pomembno vlogo odigrali medicinska in tehniška fakulteta. Prva je skrbela za partizansko zdravstvo, druga pa za krepitev osvobodilnega gibanja, denimo z radiem Kričač. 

Preden nadaljujemo, si vzemite pavzo ob komadu Zvestoba benda O!kult.

Po glasbenem premoru se vračamo k zgodovinskemu pregledu študentskega gibanja v oddaji Unikompleks na 89,3 MHz.

Po vojni so bili študentje večinoma prepoznani kot politični konformisti. Povojno obdobje je bilo obdobje povezovanja in le redko je prihajalo do razhajanj med študentsko organizacijo in vladajočo komunistično partijo. Očitno je, da je partija študente in mladino nasploh prepoznala kot pomembno družbeno skupino z bistveno vlogo tako pri gospodarskem kot pri intelektualnem razvoju družbe. Sistematično se je lotila socializacije mladih v socialistično ureditev države, s čimer je želela preprečiti kakršne koli dvome v svoje vodenje. Študentje so se pod okriljem partije leta 1946 povezali v Ljudsko študentsko mladino, ki je nadaljevala delovne akcije za obnovo povojne države. 

To povezovanje in sodelovanje pri obnovi družbe pa je študente zaviralo pri reševanju drugih pomembnih vprašanj tistega časa, na primer vprašanja avtonomije univerze v odnosu do vladajoče partije. Pomembna prelomnica je začetek izhajanja Tribune leta 1951, ki je že v prvi številki opozorila na ekonomske probleme študentov. S tem se je začela problematizacija socialne sestave študentov, saj so na univerzah še vedno prevladovali študentje iz višjih meščanskih slojev družbe. Te probleme so študentje še naprej reševali znotraj socialističnega družbenega okvira. Na to kaže tudi prevlada marksističnega dogmatizma, ki je bil takrat predstavljen kot obča sociologija. 

Prihajamo v šestdeseta leta 20. stoletja in v čas vse bolj množičnega študija. Franček Drenovec  zapiše, da se je razvojni val Slovenije zgodil v letu 1965, ko se je komunistična oblast lotila najšibkejše točke dotedanjega razvoja, izobrazbene strukture državljanov, in jo radikalno spremenila. Država je vlagala v inštitute, šole, fakultete, prostore za raziskovalne dejavnosti in izobraževalni kader. Širitev izobraževalnega prostora je vodila v tehnološki preboj. Sunkovito povečanje števila študentov je razširilo vednost peščice na vednost množice. 

Na dogodke leta 1968 sta vplivali visokošolska reforma leta 1960 in ekonomska, liberalna reforma leta 1965. Z visokošolsko reformo so poskusno uvedli stopenjski študij, razdeljen na tri stopnje. Prva stopnja je bila namenjena čimprejšnji zaposlitvi študentov. Nudila je predvsem praktične predmete in je trajala dve leti. Nadgrajevali sta jo druga teoretična in tretja stopnja, pri čemer je bila zadnja primerljiva z današnjim podiplomskim študijem. 

Ekonomska reforma pet let kasneje je bila odziv na konec hitre gospodarske rasti, ki jo je po vojni beležila Jugoslavija. Prihajalo je do poglabljanja družbenih neenakosti in do stopnjevanja socialnih napetosti. Te so vodile do delavskih stavk, štrajkov in študentskega gibanja. Študentje so začeli pod vprašaj postavljati navidezno egalitarnost v tedanji socialistični družbi. Na odpor je naletela tudi težnja po podrejanju izobraževanja potrebam gospodarstva. Konkretno je do tega prišlo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ko so študentje glasno nastopili proti specializaciji fakultete in njenem preoblikovanju v visoko šolo ter s tem njeni degradaciji.

Študentska gibanja so v tem času potekala povsod po svetu, vendar ne moremo reči, da so si bila med seboj enaka. Stična točka večine protestov je bila vietnamska vojna, proti kateri so protestirali tudi jugoslovanski študentje. Svoja stališča proti imperializmu so izražali s protesti pred ameriškim konzulatom. Jugoslovanska oblast teh protestov ni zatirala, z izjemo protesta, ki je potekal decembra 1966, ko je zaradi morebitnega večjega izgreda vmes posegla policija in s silo razgnala študente. O razlogih in vzrokih za študentsko gibanja v Jugoslaviji smo podrobneje govorili v oddaji Jugoslavija - enfant terrible ‘68

 

 

Vrnemo se po glasbenem premoru.

Na frekvenci 89,3 Mhz ste pravkar poslušali komad Boiling Point benda The Soundcarriers. Vračamo se k oddaji o vzpostavitvi študentov kot družbene skupine, nazadnje smo ostali pri letu 1968.

Zdaj pa se osredotočimo na študentsko gibanje tega leta v slovenskem prostoru, natančneje v Ljubljani. Nekateri ga danes interpretirajo kot gibanje za bolj liberalne cilje, kot sta svoboda govora in človekove pravice. Poudarjamo, da je bilo študentsko gibanje v slovenskem prostoru izrazito prosocialistično. Njegova osnovna zahteva je bila, kot že rečeno, vrnitev k egalitarizmu, ki se je začel krhati. Ljubljanski študentje niso delovali neposredno proti slovenskemu partijskemu vodstvu, zato so bila gibanja od začetka dovoljena. Študentje so imeli močno intelektualno zaledje, na kar nakazuje sprva močna literarna produkcija revij: Tribuna, Besede, Revija 57 in Perspektiva. Študentje so protestirali nenasilno, v obliki manjših zborovanj na fakultetah in v študentskih klubih.

Junija ‘68 je tako predvsem kot odziv na proteste v Beogradu potekalo znano zborovanje v študentskem naselju v Rožni dolini, na katerem se je po ocenah zbralo 3000 študentk in študentov, da bi izpostavili problem socialnih razlik. Ciril Baškovič, tedanji predsednik upravnega odbora skupnosti študentov ljubljanske univerze, pove, da so začeli s sindikalističnimi zahtevami za študentsko populacijo, teh pa se ni dalo ločiti od širše situacije. Zavzemali so se za nižje, deprivilegirane sloje in v okviru tega zahtevali prerazporeditev narodnega dohodka najbolj potrošnih centralnih ustanov tako slovenske kot jugoslovanske države, recimo Jugoslovanske ljudske armade. Prav to pa kaže, da slovenski študentje niso bili proti socialistični ureditvi kot taki. Nasprotno - v njej so zahtevali več socializma. 

Študentje so poleg večje socialne enakopravnosti želeli tudi večjo vlogo pri upravljanju univerze, protestirali pa so tudi proti čisto konkretnim odločitvam države. Ena izmed teh je bila, da bi finančne težave študentskih domov rešili tako, da bi jih med poletnimi počitnicami uporabili v turistične namene, študentje, ki bi ostali v domovih, pa bi plačevali višjo stanarino. Četudi slovenski študentje niso bili deležni podpore profesorjev, kot na primer študentje v Beogradu, se je gibanje uspešno nadaljevalo. Med drugim so se ločili od Zveze študentov Jugoslavije, v nadaljevaju ZSJ, in ustanovili samoupravno študentsko organizacijo oziroma Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov.

S tem pa niso želeli ukiniti ZSJ, temveč jo le preoblikovati in odpreti za vse nastajajoče študentske iniciative. Vstopamo v leto 1969, natančneje v mesec maj, ko je s svojim oddajanjem začel Radio Študent. Kot smo v oddajah redakcije že poročali, slovensko študentsko gibanje ni prineslo tako velikih reform, kot se zdi na prvi pogled, kljub temu pa je pomembno vplivalo na kontinuiteto študentskega organiziranja. 

Leta 1970 sta zaradi obsodbe študenta Vladimirja Mijanovića, ki je bila posledica pamfleta, napisanega v podporo Kambodži, na Filozofski fakulteti sledila teach-in in kulturni maraton z izrecno politično obarvano vsebino. V naslednjem letu je bilo več zborovanj, med njimi na primer zborovanje v Rožni dolini, ko se je proti neustreznemu delovanju študentskih servisov postavilo okrog 700 študentov. Bolj znan protest, ki se je odvijal pomladi leta ‘71 na Aškerčevi cesti in ki se ga je udeležilo okrog 2000 študentov in dijakov, je bil protest proti hrupu. 

Želeli so prepovedati vožnjo tovornih vozil po Aškerčevi cesti, saj naj bi ta onemogočala kvaliteten študij na tamkajšnjih fakultetah. Jaša Zlobec [zlÔbec], eden izmed organizatorjev tega protesta, je kasneje pojasnil, da je bil hrup le povod za to, da študentje pokažejo, da gre za širši boj in ne le za boj peščice skrajnežev, kar jim je očitala vladajoča partija. Pomembno pri tem protestu pa je to, da so se kljub začetnemu omahovanju odločili za shod proti sedežu skupščine, parlamentarnega telesa takratne Socialistične republike Slovenije, kjer so v miru prebrali svoje zahteve.

Odnosi med študenti in oblastjo so se v tem letu zaostrovali. Proti več študentom je bila zaradi plakatov in pamfletov sprožena kazenska obravnava. Posledica tega je bila radikalizacija študentskega gibanja, ki je z zasedbo Filozofske fakultete v tem času doseglo svoj vrh. Povod zanjo je bila policijska represija proti študentskima aktivistoma Franetu Adamu in Milanu Jesihu. Zasedba se je začela 26. maja 1971 in trajala do 2. junija istega leta. 

Iztok Osojnik, eden izmed udeleženih v zasedbi fakultete, opozarja, da zasedba ni bila naperjena proti samemu režimu, ampak proti pomanjkanju svobode in enakosti v njem. Študentje so tekom zasedbe spisali Manifest zasedene Filozofske fakultete, v njem pa zahtevali aktivnejšo vlogo študentov pri odločanju o procesih izobraževanja, izpustitev zaprtih študentov in večjo politično svobodo. Na to kaže napis na enem od mnogih plakatov zasedene Filozofske fakultete: »KDOR SI SVOBODE NE VZAME, JE NI VREDEN!«

Dogajanje v času zasedbe opiše odlomek iz omenjenega manifesta, citiramo: »Ena naših temeljnih zahtev je eksteritorialnost in avtonomnost univerze, ki v osnovi omogoča svobodo znanosti. Na zasedeni fakulteti smo skušali postaviti temelje nove univerze /.../. Preizkusili smo mnoge nove oblike študijskega dela, ki so omogočale večji interes in aktivnost študentov ter spremenjene odnose med predavatelji in študenti, ki niso temeljili na principu avtoritete.« Ali je že čas za totalno revolucijo? Nadaljujemo po glasbenem premoru. 

Spet ste z nami na frekvenci 89,3 Mhz v oddaji Unikompelks. Nadaljujemo z zgodovinskim pregledom študentskega organiziranja. Osemdeseta leta ob odmevanju punkovske glasbe prinašajo nova družbena gibanja za spremembo delovanja socialističnega sistema, predvsem proti etatizaciji in birokratizaciji. Njihov cilj je bil neposredno ustvarjanje alternativnih prostorov družbenosti. 

Prehajamo v devetdeseta leta, ko se je na 14. kongresu Zveze socialistične mladine Slovenije leta 1990 ta zveza preobrazila v Liberalno demokratsko stranko. To je povezano z nastankom famozne Študentske organizacije Slovenije, ŠOS. V devetdesetih letih so študente pestili problemi, povezani s prehrano in študentskim delom. Sofinanciranje študentske prehrane je bilo po mnenju študentov prenizko, zato so pod okriljem ŠOULJ in ŠOUMB, izvedli mirne proteste v obliki enournega bojkotiranja predavanj. 

Problematizirali so tudi primanjkovanje prostora v študentskih domovih, slab sistem štipendiranja in obdavčenje študentskega dela. Začetni mirni protesti pa so leta 1996 v času izredne seje parlamenta, na kateri so se pogajali predstavniki študentov, koalicija in ministrica za delo, družino in socialne zadeve, spreobrnili v tako imenovano »jogurtno revolucijo«. V parlament so začeli leteti jogurti, paradižniki in še marsikaj. 

Napočilo je novo tisočletje in s tem nove grožnje visokemu šolstvu. Skočimo v leto 2007, v čas predloga novele zakona o visokem šolstvu, ki je, poenostavljeno rečeno, napovedoval privatizacijo in komercializacijo visokega šolstva ter vpeljavo šolnin. Študentje so bili nezadovoljni tudi z bolonjsko reformo. To je sprožilo organiziranje študentov v gibanje Avtonomna tribuna, znotraj katerega so organizirali razne okrogle mize, srečanja, zasedanja Fakultete za družbene vede in podobno. Želeli so odstop Jureta Zupana, takratnega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, odpravo zakona in ustanovitev avtonomnega študentskega prostora, s čimer bi omogočili avtonomijo misli znotraj univerze.

Avtonomna tribuna se je - kot avtonomna - udeleževala več splošnih socialnih protestov in gibanj. S sindikati in številnimi drugimi iniciativami se je povezovala v Avtonomni blok. 7. novembra tega leta se je Avtonomni blok udeležil velikih delavskih demonstracij, na katerih se je zbralo okrog 70.000 ljudi z zahtevo po zvišanju osnovnih plač. Dve leti po predlogu spornega zakona se je pojavilo podobno usmerjeno Plenumsko gibanje, ki je nasprotovalo predvsem bolonjski reformi in takratni ureditvi študentskega dela. Še istega leta se je znotraj Plenumskega gibanja oblikovala Delovna skupina proti delu. Vključevala je brezposelne, študente, prekarce in migrante. Šlo je torej za širši boj, ki pa je bil osrediščen okrog vseh oblik prekarnega dela. 

Z akcijo izterjave od spodaj je opozorila tudi na problematiko neplačevanja študentskega dela in nezmožnosti izterjave plačil - kar ostaja problem tudi 10 let kasneje. Z vprašanjem bolonjske reforme se ukvarjajo številna društva, kot so Študentsko sociološko društvo Sociopatija, študentsko politološko društvo Polituss, Federacija za anarhistično organiziranje in druga. V aprilu in maju leta 2010 se je ta skupina formirala v Fronto prekercev, ki se je 19. maja tega leta odpravila na demonstracije z motom: »Ne malo delo, ne študentsko delo - manj dela!« Opozarjamo, da teh demonstracij ne smemo enačiti z metanjem kock v parlament - teorije, kdo stoji za tem, bomo pustili ob strani. 

Prihajamo do leta 2011 in nove iniciative Mi smo univerza in gibanja 15o. Nastala sta kot odgovor na elitistično delovanje univerze, ki se kaže v nedemokratičnosti, bolonjski reformi, šolninah ter nezadostnem financiranju infrastrukture in kadra. V iniciativo Mi smo univerza so se združili študentje, profesorji in univerzitetni delavci, vrh pa je dosegla z zasedbo Filozofske fakultete 23. novembra leta 2011. 

Naslednjega leta, natančneje jeseni 2012, so se progresivni študentje povezali v študentsko društvo Iskra. Za začetek so si zadali cilj priti v ŠOU v Ljubljani, kar jim je na študentskih volitvah istega leta tudi uspelo, in tako je ŠOU dobila opozicijo, ki jo je predstavljala Iskra. Dve večji Iskrini kampanji sta bili usmerjeni ravno proti spornemu dogajanju v ŠOU. 

Prva kampanja spomladi 2013 je bila usmerjena proti sporni investiciji v hotel K4. Druga, bolj obširna, pa je bila usmerjena v celostno reformo ŠOU. Pomlad 2014 je bila za Iskro najtežja, saj so organizirali protest proti ZViS - Zakonu o visokem šolstvu, ki ga je napovedala takratna vlada pod taktirko premierja Janeza Janše in Žige Turka kot pristojnega ministra za šolstvo. Takratna različica zakona je napovedovala jasne smernice vse večje komercializacije in manjšanja obsega javnega šolstva, hkrati pa je omogočala uvedbo šolnin.

S tem smo zaključili današnji del oddaje o vzpostavljanju študentskega subjekta. Skozi zgodovinski pregled študentskega organiziranja smo dobili vpogled v interese in cilje, ki so oblikovali nastanek študentov kot družbene skupine. Naslednjič se bomo posvetili vprašanju, kdaj lahko govorimo o študentskemu subjektu in kaj ta pravzaprav pomeni. 

Vodič po zgodovini študentskega organiziranja je pisala Eva, pri tem pa jo je v študentski boj uvajal Tine. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.