Libertarno izobraževanje - Svobodna šola v Argentini

Oddaja
1. 2. 2018 - 12.00

Svobodno izobraževanje v Buenos Airesu - »Escuela Libre de Constitución«

Tokrat bomo v oddaji pogledali, kaj zanimivega se na področju izobraževanja dogaja v Latinski Ameriki. V današnjem Unikompleksu bomo obravnavali anarhistični izobraževalni eksperiment iz argentinskega Buenos Airesa, v kakšnem od naslednjih pa se morda dotaknemo študentskih bojev v Čilu ali militantnih učiteljev v Mehiki.

Preden začnemo s konkretno predstavitvijo svobodnjaške srednje šole »Escuela Libre de Constitución«, je morda na mestu kratka kontekstualizacija okoliščin njenega nastanka. Trenutno vlado v Argentini vodi neoliberalna desnica, pod diktirko katere so se računi za elektriko podražili za več kot petkrat, zemljo staroselskih »Mapuchev«, ki se jih je pri tem tudi pobijalo, so prodali Benettonu, izvajali pa so tudi številne finančne reze v socialni politiki. Argentina ima sicer bogato tradicijo radikalnih političnih bojev, izhajajočih tako iz priseljenih, delavskih disidentov Evrope na začetku devetnajstega stoletja kot tudi staroselskih ljudstev.

V Argentini sta bila po drugi svetovni vojni na oblasti zakonca Peron, ki sta uspela vzpostaviti nekakšen avtoritarni socializem, vendar ju je leta 1975 uspešno odstavila brutalna vojaška hunta v okviru zloglasne operacije Združenih držav v Latinski Ameriki, poimenovane »Kondor«. Ker so se med hunto socialne razmere hitro zaostrovale, je bila Latinska Amerika kmalu primorana razpisati demokratične volitve in se zaradi zunanjega dolga podrediti zahtevam neoliberalnega globalnega trga.

To je vlada naredila s takšno učinkovitostjo, da je leta 2001 država skoraj nehala obstajati, ljudje pa so se bili primorani znajti sami, kar je pripeljalo do eksplozije samoorganiziranih, avtonomnih gibanj in praks na vseh področjih, ki jih sicer tradicionalno obvladujeta država ali kapital. Iz razmaha teh gibanj je izšla tudi anarhistična srednja šola »Escuela Libre de Constitución«.

Kot že povedano, je Argentino leta 2001 zajela gospodarska in politična kriza, ki je za sabo potegnila vsesplošno spontano mobilizacijo na ulicah. Izbruh nezadovoljstva pa je bil tako silovit, da je v štirinajstih dneh zaporedoma odstopilo pet predsednikov, ljudi pa celo leto zadržal na ulicah. Država je čez noč skoraj nehala obstajati in ljudje so se spontano začeli organizirati. Velika brezposelnost in vsesplošna brezperspektivnost sta pripeljali do prvih delavskih prevzemov bankrotiranih tovarn, ki so se hitro razmahnili po vsej državi in vključevali tudi prevzeme hotelov, tiskarn in podobnega. Leta 2002 je bilo tako zasedenih okoli 140 tovarn, v katerih je delalo okoli 12.000 delavcev.

Ti so se kmalu soočili z dejstvom, da jih izobraževalni sistem, ki so ga bili deležni, ni opremil z znanji potrebnimi za upravljanje tovarn – ne s klasičnimi zakonitostmi poslovanja, niti z načini samoupravljanja. Zato so se bili delavci primorani soočiti tudi z vprašanji, povezanimi z organizacijo izobraževanja.

Skupščine pa niso potekale le v tovarnah, organizirale so se tudi soseske in začele vzpostavljati skupnostno infrastrukturo. Ljudje so na horizontalen in samoorganiziran način začeli vzpostavljati servise, ki so jih potrebovali, organizirali so pekarne, knjižnice, zdravstvene ordinacije ter seveda tudi vrtce in šole.

Tako se je iz potreb delavcev v tovarnah in soseskah velik del energije gibanja usmeril v vzpostavljanje alternativnih izobraževalnih institucij, iz česar je izšel tudi izobraževalni libertarni eksperiment »Escuela Libre de Constitución« - »Svobodna šola«, ki v Buenos Airesu že deseto let izvaja srednješolski izobraževalni program v revni četrti »Constitución«.

Po zlomu države je iz gibanja v Argentini vzniknilo okoli sto tako imenovanih »ljudskih srednjih šol«, ki naj bi zapolnile vrzeli v tedanjem javnem izobraževalnem sistemu in odgovorile na izobraževalne potrebe gibanja. Vzpostavitev šol in priznanje izobrazbe s strani države je bila pomembna zmaga gibanja, ki je za njo moralo na oblast pritiskati tako s pogajanji kakor tudi na ulicah. Morda je pri tem najpomembnejše dejstvo, da so si uspeli izboriti delovanje izven državne kontrole, a z javno priznano stopnjo izobrazbe, ki omogoča tudi vpis na fakultete, kar je še posebej pomembno za tiste iz revnih okolij.

Z leti pa je zagon gibanja začel popuščati, zato država sedaj ponovno poskuša vzpostaviti kontrolo nad izobraževanjem. Številne šole so se v zameno za denar odpovedale delu svoje avtonomije. Vendar ne vse. Trenutno je v Argentini še vedno okoli 15 od države avtonomnih, ali kakor pravijo sami, svobodnih šol.

Ena od njih je tudi »Escuela Libre de Constitución«, ki v državnem financiranju vidi poskuse vplivanja na njihovo delovanje. Šola je sicer z delovanjem začela leta 2007, po tem ko se je »Libertarna federacija Argentine« odločila podpreti širšo iniciativo za osnovanje šole, ki naj bi temeljila na anarhističnih principih in idejah ter stremela k emancipaciji posameznika, razvoju kritičnega mišljenja in gradnji sveta brez izkoriščanja in neenakosti. Kjer bi učenci in učitelji sodelovali na vseh ravneh organizacije, se skupaj udeleževali protestov in drugih družbeno angažiranih dogodkov, raziskovali zgodovino delavskega in anarhističnega gibanja ter na različne načine prispevali k skupnosti, v kateri delujejo.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

V univerzitetni redakciji smo minulo poletje imeli priložnost obiskati to anarhistično srednjo šolo v Buenes Airesu in narediti intervju z eno od njenih članic, ki nam je za začetek razložila odnos šole do anarhistične federacije. V nadaljevanju smo se pogovarjali o ozadju nastanka šole, njenem odnosu do države, splošnem kurikulumu in učencih. Če bi vrsto šole primerjali z našimi razmerami, bi verjetno govorili o večerni šoli. Sicer pa se pri takšnih nehierarhičnih izobraževalnih projektih velikokrat postavlja vprašanje vloge učitelja.

Glede na to, da gre za skupnostni projekt, smo se pogovarjali tudi o njihovi vlogi v kvartu, kjer živijo. Ker gre po eni strani za alternativo rigidnejšim državnim šolam in ker delujejo v revni delavski četrti, je pogovor nanesel tudi na vključevanje za šolski sitem problematičnih učencev. Zanimiva je tudi organizacija takšne šole, saj po eni strani stremi k anarhističnim principom organiziranja, medtem ko morajo po drugi izpolnjevati kriterije za uradno priznano šolo. Sicer imajo v šoli redne skupščine učiteljev, učencev in skupščino vseh. Ker so pred leti po spletu okoliščin izgubili hišo, s katero so upravljali, se morajo po novem ukvarjati tudi z zbiranjem denarja za najemnino. Tako med drugim na svojih skupščinah razpravljajo tudi o organiziranju benefit žurk.

Predmetnik srednje šole sestavljajo klasični predmeti, kot so jezik, zgodovina – kjer naprimer dajejo poudarek na zgodovini delavskega gibanja, geografija, angleščina, poleg tega pa imajo tudi glasbene in avdio-vizualne delavnice. Sicer večerna šola poteka med šestnajsto in dvajseto uro zvečer, svojo anarho naravo pa kaže tudi s splošno usmeritvijo programa v »razvoj skupnosti«, s katerim želijo sodelujoče spodbuditi k samoorganiziranju v svojih soseskah in jih naučiti zadružnega samoupravljanja. Izobraževanje poteka v študijskih skupinah in vključuje kar nekaj prakse, saj morajo v tretjem letniku sodelujoči vzpostaviti tudi kooperativo. Včasih se zgodi, da takšne kooperative nadaljujejo z delovanjem tudi po izteku šolskega programa. Med drugim je pomemben predmet tudi poznavanje delavskih pravic.

»Escuela Libre de Constitución« je zaradi umeščenosti v anarhistični socialni center živa institucija. Sodelujoči jo uporabljajo za organizacijo različnih dogodkov, si v njej kuhajo kosila in podobno. Aktivno so vključeni v svojo sosesko, kjer se na primer borijo za ohranitev parka, angažirajo pa se tudi pri splošnih političnih temah ter sodelujejo na protestih. Iz vsega povedanega izhaja, da gre pri šoli za relativno zahteven projekt, ki od vpletenih zahteva veliko časa in energije, predvsem pa zmožnost gradnje in vzdrževanja dobrih odnosov z velikim številom ljudi.

 

V prispevku smo slišali, kako je iz krize leta 2001 v Argentini izšlo masovno gibanje, ki je v odsotnosti državnih institucij uspelo zgraditi lastne organizacijske strukture na horizontalen in avtonomen način ter razviti izredno zanimive prakse tudi na področju izobraževanja. Te so v pogojih socialnega opustošenja še toliko pomembnejše, saj omogočajo dostop do izobraževanja tudi tistim, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti.

 

 

»Escuela Libre de Constitución« predstavlja pomembno izobraževalno prakso, saj jasno kaže, kako zelo drugačen je lahko izobraževalni sistem. Glavna točka kurikuluma svobodne šole je vzgojiti emancipiranega posameznika, sposobnega kritičnega mišljenja in delovanja s skupnostjo, kar poskuša doseči že s samo zasnovo šole, ki deluje kot skupnost. Verjetno drži, da učenci ne dobijo enake količine in stopnje znanja kot v običajnih šolah, vendar pa, če upoštevamo življenjski vidik, svobodna šola uči stvari, ki izhajajo iz potreb in želja posameznikov in skupnosti.

 

Vsekakor gre pri svobodni šoli za enega redkih eksperimentov na področju anarhističnega izobraževanja z dolgoletno prakso delovanja in takšno stopnjo razvitosti, zaradi česar smo ga vključili v današnji Unikompleks. V enem izmed naslednjih Unikompleksov pa morda poiščemo zanimive prakse še v kakšni drugi državi Latinske Amerike.

 

Spisal Kuki

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.