Pozdravljeno, poslušalstvo, v nedeljski oddaji Frequenza della Scienza. Vroči dnevi sopejo v pozabo, komarji odlegajo poslednjo letno zalego v nepokrito vedro postane vode, ki sameva na vašem vrtu. Spregovorili bomo o tropski medicini, ki ji pogovorno pravimo tudi potovalna medicina, z ozirom na njene izvore v imperialnem upravljanju s kolonijami. Dediščina tovrstnih odnosov še danes predstavlja veliko prepreko, ko govorimo o naslavljanju zapostavljenih tropskih boleznih. Te so še danes veliko breme in javnozdravstvena nevarnost za države globalnega juga.

Tropska medicina je disciplina, ki se ukvarja s preučevanjem in zdravljenjem bolezni ter telesnih stanj, ki jih najpogosteje najdemo v podnebjih tropskih in subtropskih zemljepisnih širin. Vsem najbolj znane bolezni so zagotovo AIDS in malarija, tudi tuberkuloza, ebola, kolera in mnoge druge virusne, bakterijske in parazitske bolezni. Danes se bomo osredotočili predvsem na neslavne, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija uvršča med zapostavljene tropske bolezni. Tovrstna oznaka se nanaša na vztrajni manko znanstvenega raziskovanja o njihovem zdravljenju ter slabo dostopnost farmakoloških in drugih ukrepov, kot tudi preventivnih ukrepov za zajezitev njihovega širjenja. Pogosto so to bolezni revščine, pomanjkanja zdravstvene infrastrukture in osebja, pitja mikrobiološko oporečne vode, prenaseljenosti urbanih predmestij in drugih posledic stoletnega kolonialnega pustošenja.

Da bi lahko razumeli konotacije zapostavljenosti, ki so jih te bolezni deležne v sistemu globalnega zdravstva, se bomo zatorej najprej odpravili na krajšo pot skozi neslavno zgodovino kolonialne medicine. Skušali bomo orisati, kako so se nekdaj rasistični pogledi na trope prelevili v današnje stanje globokega tehnološkega razkoraka med severom in jugom.

Prve zdravstvene in znanstveno-raziskovalne inštitucije so kolonialne sile začele ustanavljati sredi 19. stoletja. Med glavnimi pomisleki, zaradi katerih so mnoge izmed njih uspele upravičiti finančno podporo, je bila skrbna kampanja za prikaz tropskih bolezni kot ogromnih stroškov. Bolezni so zavirale razvoj kolonij. 

Čeprav se mnoge nekdaj kolonialne zdravstvene institucije šele danes aktivno spoprijemajo s svojo preteklostjo, najdemo veliko popisov delovanja njihovih strokovnjakov v kolonijah. Takšen je bil tudi Patrick Manson, zdravnik škotskega rodu, ki je večino življenja preživel v službi Kitajske imperialne pomorske službe, ki je skrbela tudi za zdravstvo in saniteto v deželi. Med službovanjem v mestu Xiamen je imel malodane prost dostop do testnih osebkov, zaradi česar je lahko leta 1877 vzpostavil povezavo med komarji kot prenašalci parazitskih črvov in elefantiazo, zatekanjem limfnih vozlov, ki so jo dotedaj povezovali z malarijo. Poglejmo.

Manson je dal zgraditi neprepustno mrežasto kolibo, kamor je namestil Kitajca po imenu Hin-Lo, ki je imel v krvi nitaste strukture, značilne za parazitsko okužbo. Ponoči, ko je Hin-Lo spal, so ob posteljo položili svečo in mrežo odprli za komarje, da so se prišli hranit. Zjutraj so komarje onesposobili s tobačnim dimom in jih zaprli v epruvete. Manson je nato v laboratoriju komarje seciral in popisal razvojni cikel parazita v komarju. Tako je pokazal, da lahko komarji prenašajo človeškega zajedavca.

Odjadrajmo še na gradbišče Panamskega prekopa. Kolonialni imperiji so ameriško celino dvakrat poskušali prežagati na polovico, in sicer da bi si pridobili ekonomski primat nad ozkim celinskim mostom v Panami. Najprej so se leta 1881 inženirskega podviga lotili Francozi, ki jih je navdihoval bajni zaslužek desetletje prej dokončanega Sueškega prekopa. Težave pa so se kmalu nakopičile. Panama je predstavljala nepoznan teren, poraščen z gostim tropskim rastjem, v katerem so domovale strupene kače, pajki in roji nadležnega mrčesa. Teren je bil za gradnjo sovražen, z veliko verjetnostjo plazov ob obilni poletni namočenosti. Za povrh so morali na pot med oceanoma umestiti inženirsko kompleksen sistem prelivnih zapornic, da bi ladje lahko premagale nadmorsko višino okoli tridesetih metrov.

Že v prvih letih od začetka gradnje sta malarija in rumena mrzlica pobili na tisoče karibskih gradbenih delavcev in francoskih inženirjev. To je bilo v letih, ko so vzrok za obe bolezni najpogosteje pripisovali miazmi – slabem, ukletem zraku, ki prinaša bolezen. Ker vzroki za širjenje niso bili dobro poznani, je bilo zdravljenje omejeno na uporabo kinina in simptomatske ukrepe. Komar je bil kot prenašalec obeh patogenov dokazan šele v naslednjem desetletju, zato so bili zdravstveni ukrepi v kolonijskih bolnicah krivo usmerjeni, vse več delavcev pa je bežalo v Evropo. V osmih letih, po več kot 20.000 smrtih, je gradbeno podjetje razglasilo bankrot.

Ob koncu 19. stoletja je zunanja politika Združenih držav že prepoznavala pomen dokončanja projekta za osvojitev hegemonije nad trgovino na ameriški celini in v Karibih, a potrebovali so boljšo strategijo. Ameriški sanitetni inženirji so imeli na Kubi priložnost preizkušanja teorije o vlogi komarjev v prenosu malarije in rumene mrzlice. Leta 1901 je William Gorgas v Havani sprovedel uspešno strategijo upravljanja s populacijami komarjev v okolici mesta, ki je temeljila na znanju, da se komarji množijo v stoječi vodi. Zasipali so jarke in bazene, v hišne kontejnerje za vodo so nalili plast olja, zapečatili so sode in vodnjake, žive komarje v javnih zgradbah in domovih pa so pršili z insekticidi. Upoštevanje ukrepov in identifikacijo potencialnih težav je izvajala inšpekcijska služba, delo je spremljala kampanja za izobraževanje javnosti. Novi primeri rumene mrzlice so bili v treh mesecih od začetka izvajanja ukrepov zdesetkani. Gorgasu so zaradi uspehov zaupali, da bo pred ameriškim poskusom gradnje Panamskega kanala uvedel zdravstveni red.

Tropska medicina, ki ima svoje korenine v kolonialni medicini, ima svojo lastno zgodovino rasizma, ki se je bomo dotaknili na kratko. Izhajamo iz prevladujoče misli z začetka prejšnjega stoletja, da se tehnološko obvladovanje narave, ki si ga je belec pripisal z razvojem znanosti, izkaže kot najnatančnejša mera civiliziranosti naroda. Gorgas sam je razloge za širjenje tropskih bolezni izpeljal iz razlike med belo raso in raso črncev ter domorodcev. Slednjim sta bila pripisana manko higiene in lenoba, ki so jo zoperstavili belcu kot edinemu mogočemu prebivalcu tropov. Gorgas je denimo trdil, da se je belec, najbolj vrl, najbolj fizično in mentalno sposoben, opremljen z oblačili in z ognjem, že v pradavnini iz Afrike odpravil v bolj zmerna podnebja. Tam je razvil znanost in zdaj se vrača v svoj naravni dom, ki je neprimerljivo bolj produktiven in bogat.

Omenimo še kakšen paradoks belske nadvlade, ki se je pokazal skozi lečo tropske medicine. Veljalo je denimo prepričanje, da so nebelci že tisočletja v stiku z boleznimi tropov, zato so bili primernejši za delo na kolonijskih projektih, saj so se s povzročitelji skupaj razvijali in pridobili imunost. Hkrati pa je ravno njihova miselna manjvrednost kriva za nezmožnost, da bi razvili sanitetno medicino in postali gospodarji tropov. Evropejci so v tropih resda razvili preventivne ukrepe, kot so mreže proti komarjem, raziskali povezave med patogeni in boleznimi, a na kaj se potlej nanaša oznaka zapostavljene tropske bolezni? Kdo jih zapostavlja in kako?

Pozabljamo, da je pogoje za širjenje mnogih tropskih bolezni ustvaril kolonizator. Prisilno preseljevanje milijonov ljudi, vse bolj globalizirana trgovina, uničevanje habitatov in skupnosti. Ko so sredi 19. stoletja francoski kemiki izolirali kinin, stoletja staro zdravilno učinkovino iz skorje kininovca, je kolonialni svet zajelo mrzlično nasajanje plantaž tega drevesa, a škoda je bila storjena. Plantažni delavci so vzgajali kininovce, pri tem pa umirali za težjimi oblikami malarije, ki je stoletje prej ni bilo tam. 

Ko govorimo o zapostavljenih tropskih boleznih, se moramo vprašati: zakaj ima zgolj devet od 46 držav podsaharske Afrike tovarno zdravil? Čeprav je zgolj z brskanjem po spletu včasih težko razbrati pomenljivo statistiko za oris zapostaljenosti nekih bolezni, navedimo primer. Raziskava iz leta 2018 trdi, da je bilo v tistem letu za 20 zapostavljenih tropskih bolezni, ki jih definira Svetovna zdravstvena organizacija, namenjena zgolj milijarda evrov razvojnega denarja. Če ubesedimo drugače: od 336 novih zdravil, ki so bila na trg lansirana med letoma 2000 in 2011, jih je zgolj en odstotek indiciran za katero izmed zapostavljenih tropskih bolezni. Te bolezni predstavljajo v svetovnem merilu okoli desetino vsega bolezenskega bremena. 

V nadaljevanju oddaje se bomo posvetili tropski medicini, kot jo prakticiramo danes, po stoletnem razvoju farmacevtskih in sanitetnih znanosti. Ostanite na valovih Radia Študent.

Vmesni komad

Večina Evrope svojo severnejšo geografsko lego danes še vedno razume kot ščit pred širitvijo tropskih bolezni. Hladnejše podnebje je v večini Evrope zaviralo naselitev tujih vrst komarjev, ki za uspešno reprodukcijo potrebujejo toplejše podnebje. Gotovo vas je kdaj pičil tudi tigrasti komar, ali pa ste od starih staršev slišali, da tigrastih komarjev včasih v Sloveniji ni bilo, ali vsaj ne toliko kot danes. 

Anekdotična pričevanja pa podprimo še z dejstvi. Azijski tigrasti komar z latinskim poimenovanjem Aedes albopictus, ki je prisoten tudi v Sloveniji, je invazivna vrsta komarja, ki izvira iz tropskih in subtropskih območij jugovzhodne Azije. Je prenašalec oziroma vektor več bolezni, med njimi čikungunje, mrzlice denge, rumene mrzlice, virusa zika in virusa Zahodnega Nila. V Evropi so ga prvič zaznali leta 1979 v Albaniji, vnesli pa ga naj bi s tovorom s Kitajske. Na začetku devetdesetih let se je razširil po celotni Italiji. Leta 2005 smo ga prvič zaznali v Sloveniji. V letu 2023 je bil stalno naseljen že v trinajstih državah Evropskega gospodarskega območja. 

Drugi primer invazivnega komarja je komar rumene mrzlice, latinsko Aedes aegypti. Tako kot azijski tigrasti komar prenaša mnoge virusne bolezni, vendar preferenčno pika ljudi. Komar rumene mrzlice je povzročil prenos virusa zika v Južno Ameriko, kjer se je v Braziliji leta 2015 okužilo 1,5 milijona ljudi. Komar rumene mrzlice ni tako prilagodljiv na hladnejše podnebje, azijski tigrasti komar pa se hitro prilagaja. Med zimo pri nas hibernira, preživi pa lahko tudi sneg in temperature pod lediščem. Zaradi prilagoditev na hladnejša podnebja in hitrega širjenja ga je Svetovna zbirka podatkov o invazivnih vrstah uvrstila na četrto mesto najhujših invazivnih vrst. 

Vektorsko preneseni povzročitelji bolezni vsako leto povzročijo milijardo okužb in milijon smrti po vsem svetu. Vrste komarjev, ki prenašajo bolezni, se selijo proti severu, s tem pa se tudi pojavlja več primerov tropskih bolezni izven zgodovinsko najbolj prizadetih tropskih in subtropskih pasov. Poslušajmo izjavo docentke doktorice Nine Grasselli Kmet o vzrokih za širitev bolezni proti severu. 

Izjava

Globalni dvig temperatur je pomemben vzrok širjenja bolezni in njihovih prenašalcev proti severu. V študiji iz leta 2020 so znanstvenice in znanstveniki z modelom napovedali, na katera območja se lahko do leta 2050 razširi komar rumene mrzlice. Znanstvena skupina je za določeno območje preučevala število življenjskih ciklov, ki jih lahko v enem letu opravi populacija komarjev. Komar rumene mrzlice namreč potrebuje v povprečju od sedem do deset dni, da se iz jajčec preko ličinke in púpe razvije odrasla žuželka. Ugotovili so, da je v povprečju globalno podnebje med letoma 1950 in 2000 vsako desetletje postalo za 1,5 odstotka primernejše za razmnoževanje komarja rumene mrzlice. Model napoveduje, da se bo ta odstotek povečal na 4,4 odstotka do leta 2050. Prav tako se bodo proti severu pomaknile meje, kjer lahko populacija komarjev v enem letu opravi več kot 10 življenjskih ciklov. Do leta 2050 naj bi se ta meja pomaknila iz juga Floride do osrednjega dela ZDA, na Kitajskem pa od skrajnega juga do Pekinga. V Evropi je slika drugačna, napovedujejo bolj omejena območja na Iberskem polotoku, v Grčiji in v južnem delu Italije. Trenutno je ta vrsta komarja prisotna na Cipru, Nizozemskem in na portugalskem otoku Madeiri. Na Madeiri je med oktobrom 2012 in januarjem 2013 povzročil 2200 primerov denge. 

V opisani študiji opozarjajo tudi na nekatere napačne predpostavke glede širjenja bolezni. Temperaturni pogoji za obstoj populacije komarjev na nekem območju ne sovpadajo nujno z optimalnimi pogoji za prenos bolezni. Prav tako se zmožnost preživetja prenašalcev bolezni ne povečuje nujno premo sorazmerno z naraščajočo temperaturo. Ta se namreč povečuje le do neke kritične temperature, zelo visoke temperature pa znižajo pojavnost bolezni, saj prenašalci in povzročitelji bolezni na takšne pogoje niso odporni. Nekatere podnebne spremembe pa povzročajo upad pojavnosti bolezni na endemičnih območjih. V nekaterih predelih vzhodne Afrike ekstremno visoke temperature in manjša količina padavin povzročata upad populacije komarjev, ki prenašajo malarijo, in polžev, ki prenašajo shistosomozo. Po drugi strani pa se komarji v Afriki selijo na višje nadmorske višine, kjer so temperature zmernejše.

Tako kot se morajo prenašalci bolezni prilagoditi na novo okolje, pa se morajo prilagoditi tudi njihovi povzročitelji. V svetovnem merilu druga najpogostejša parazitska bolezen, shistosomoza, znana tudi kot polžja mrzlica, je primer prilagoditve povzročitelja. Povzročitelji so krvni metljaji iz rodu Shistosoma, njihove ličinke se sprostijo iz sladkovodnih polžev, v telo pa vstopijo preko kože ob stiku z okuženo vodo. Leta 2021 je bil na Korziki opisan hibrid metljaja. Analiza genoma je pokazala, da hibrid v 77 odstotkih izvira iz vrste, ki povzroča okužbe le pri ljudeh, in v 23 odstotkih iz metljaja, ki povzroča okužbe pri govedu. Tako bi lahko nov metljaj okužil tako ljudi kot govedo, posledično pa se lahko poveča možnost prenosa parazita z živali na ljudi. Ob odkritju hibrida se je pojavilo tudi vprašanje, ali lahko metljaj okuži nove vrste sladkovodnih polžev, ki so vmesni gostitelji parazita. V študiji so pokazali, da je hibridni metljaj kompatibilen z vrsto polžev na Korziki, vendar pa ni preživel v vrsti, ki gosti goveji metljaj. Takšne prilagoditve lahko služijo v korist parazitom in povzročijo hitrejše širjenje bolezni.

Podnebne spremembe, globalizacija in pogostejša potovanja s seboj prinašajo tudi pojav bolezni na novih območjih. Pred dvajsetimi leti je bila večina primerov denge, čikungunje in virusa Zahodnega Nila uvoženih v Evropo. Zboleli so ljudje, ki so nedavno potovali na endemična območja. V zadnjih desetih letih pa se je pojavilo čedalje več primerov lokalnega prenosa bolezni. Poslušajmo izjavo docentke Grasselli Kmet o tem, katere bolezni so najpogostejše v naši bližini.

Izjava

Pogosto omenjamo mrzlico denga, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija uvršča na seznam zapostavljenih tropskih bolezni. O značilnostih denge docentka Grasselli Kmet.

Izjava

Za mnoge izmed zapostavljenih tropskih bolezni poznamo zgolj preventivne nefarmakološke ukrepe in simptomatsko zdravljenje. Sogovornica izpostavi, da se dengo zdravi simptomatsko, pri čemer pa se odsvetuje lajšanje bolečin z Aspirinom. Pri dengi se namreč lahko pojavijo krvavitve, kar pa je tudi učinek acetilsalicilne kisline, aktivne učinkovine Aspirina.

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni je v lanskem letu zaznal 130 primerov lokalnega prenosa denge v Evropski uniji, kar je skoraj dvakrat toliko kot leto prej, ko so poročali o 71 primerih lokalnega prenosa. Svetovna zdravstvena organizacija je v lanskem letu zabeležila najvišje število primerov denge, več kot 6,5 milijona iz 80 držav. Kot razlog navajajo posledice El Niña, zaradi katerega je bilo leto 2023 bolj vroče in deževno, kar so ugodni pogoji za razmnoževanje komarjev. Način spremljanja in prepoznavanja bolezni pojasni doktorica Grasselli Kmet. 

Izjava

Nacionalni inštitut za javno zdravje priporoča preventivno vedenje pri nadzoru bolezni. Kot posamezniki lahko sami ukrepamo za zmanjševanje širjenja bolezni, ki jih prenašajo komarji. Zunaj ne puščajmo predmetov, v katerih bi se lahko zadrževala voda, na okna namestimo komarnike in nosimo dolga oblačila. Da pa si bomo lahko nanesli še malo repelenta, si privoščimo še en glasbeni odmor.

Vmesni komad

Poslušate oddajo Frequenza della scienza o zapostavljenih tropskih boleznih. V zadnjem delu oddaje se bomo preselili iz Evrope nazaj v tropska in subtropska območja, ki nosijo največje breme zapostavljenih tropskih bolezni, angleško neglected tropical diseases. Svetovna zdravstvena organizacija trenutno uvršča 20 bolezni med zapostavljene. Te skupno grozijo milijardi ljudi. Poslušajmo izjavo doktorice Graselli Kmet, kje se te bolezni najpogosteje pojavljajo. 

Izjava

Zapostavljene tropske bolezni so velika skupina bolezni, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti, glive in toksini. Večina bolezni je kroničnih, kar otežuje njihovo zdravljenje. Nekatere povzročajo slepoto, druge dolgotrajne razjede na koži, tretje grozljive deformacije telesa. 

Kroničnost tropskih bolezni soustvarja cikel revščine. Za primer vzemimo visceralno lišmeniazo, znano tudi pod imenom kala-azar. Lišmeniaza je huda parazitska bolezen, ki jo prenašajo muhe. Povzroča velike razjede na koži, ki dajejo prosto pot drugim okužbam. Brez zdravljenja okužena oseba hira tudi do dve leti, bolezen se v 95 odstotkih primerov konča s smrtjo. Kako je torej ta dolgotrajna bolezen povezana z revščino? Revščina povzroča slabe bivalne razmere, zato se prenašalske muhe hitro množijo. Na endemičnih področjih primanjkuje zaščitnih sredstev, kot so komarniki in repelenti. Možnost pika muhe in prenosa bolezni je zato visoka. Ko se pojavijo znaki bolezni pa lahko pomanjkanje zdravstvene oskrbe, finančnih sredstev in splošnega znanja o bolezni vodi v smrt. Če oseba bolezen preživi, ta na koži pusti velike razjede, zaradi česar je oseba deležna stigmatizacije, izostaja v šoli ali na delu, kar vodi v dodatno osiromašenje.

Izkoreninjenje zapostavljenih tropskih bolezni je pomembno za razvoj revnejših držav. Leta 2012 je bila v Londonu podpisana deklaracija o zapostavljenih tropskih boleznih z namenom izkoreninjenja desetih bolezni do leta 2020. Do danes je bila ta deklaracija največji enotni poskus eliminacije tropskih bolezni. Londonsko deklaracijo so podpisali Svetovna zdravstvena organizacija, Svetovna banka, Fundacija Billa in Melinde Gates, trinajst farmacevtskih multinacionalk in predstavniki ZDA, Velike Britanije, Združenih arabskih emiratov, Bangladeša, Brazilije, Mozambika in Tanzanije. Skupno so za razvoj in raziskave namenili dobrih 700 milijonov evrov. Čeprav zastavljenih ciljev niso dosegli v celoti, je 42 državam uspelo izkoreniniti vsaj eno bolezen. 

Največji uspeh mednarodnega odziva je izkoreninjenje bolezni gvinejskega črva oziroma drakunkuloze. Povzroča jo parazitska glista Dracunculus medinensis, njeno latinsko poimenovanje pomeni majhen zmaj iz Medine. Zapisi o bolezni segajo v čas starih Grkov, vendar je bolezen zahodnemu svetu nepoznana. Že samo ime drakunkuloza namiguje na neprijetno bolezen. Ličinke parazita se nahajajo v vodnih bolhah, ljudje in živali se okužijo s pitjem vode, v kateri se nahajajo bolhe s parazitom. Parazit je prebrisan, saj vsaj eno leto po okužbi ni nobenih znakov bolezni, medtem pa glista v telesu raste in se pari. Nekega dne se na nogi pojavi boleča razjeda, iz katere pogleda samica gliste. Ta je lahko v telesu dolga tudi do enega metra, odstranitev je mogoča le s počasnim navijanjem na palčko preko več tednov. Bolečino delno ublaži namakanje v vodi, kar pa sprosti ličinke in cikel se ponovno začne. Zdravila ali cepiva za drakunkulozo ne poznamo, enostavno pa se ji je izogniti, če vodo filtriramo ali prekuhavamo.

Že leta 1981 je Svetovna zdravstvena organizacija sprejela resolucijo o izkoreninjenju drakunkuloze in je druga bolezen po črnih kozah, ki je bila razglašena za načrtno izkoreninjenje. Po ocenah se je v sredini osemdesetih let letno okužilo 3,5 milijona ljudi, v letu 2023 pa je bilo teh okužb le 14. Bolezen so skoraj izkoreninili le s preventivnimi metodami, kot so ozaveščanje ljudi na endemičnih območjih, razdeljevanje filtrov za vodo in preprečevanje, da bi človek bolečine zaradi razjede lajšal v vodi. Popolno izkoreninjenje bolezni ovirajo okužbe pri živalih, saj je te težje nadzorovati.

Na tem mestu se pojavlja vprašanje: če lahko mednarodno sodelovanje dodobra zajezi bolezen, zakaj nismo izkoreninili še ostalih bolezni? Odgovor ni enoznačen. Mednarodna skupnost sicer izvaja nekatere raziskave, programe preventive in razdeljevanja zdravil. V nekaterih državah so uvedli dan razglistenja, ko učenci dobijo preventivno zdravilo proti parazitom. Za mnenje, ali v zahodnem svetu poteka dovolj raziskav na temo zapostavljenih tropskih bolezni, smo vprašali tudi sogovornico.

Izjava

Pa vendar, je analiza vlaganj v raziskave na področju zapostavljenih tropskih bolezni pokazala, da je bilo v povprečju med letoma 2008 in 2012 za zapostavljene tropske bolezni namenjeno le 1,34 odstotka svetovnih investicij v raziskave na področju bolezni, čeprav so skupaj predstavljale 13,8 odstotka vseh bolezni. Iskanje novih, varnejših zdravil za parazitske bolezni, z izjemo malarije, pogosto ni prioriteta. Veliko trenutnih zdravilnih učinkovin povzroča resne stranske učinke, vsebujejo arzen in antimon, nekatera pa tudi kažejo nizko učinkovitost.

Zakaj se toliko bolezni v splošnem bolj ali manj ignorira? Možen razlog je kolonialna preteklost območij, kjer se te bolezni pojavljajo. Zahodni svet je bolezni dojemal kot problem nerazvitega sveta, prve raziskave so potekale iz ekonomskih interesov in za zaščito belcev, ki potujejo v endemična območja. Danes je problem večplasten. V afriških državah primanjkuje zdravstvenih delavcev, zato spopadanje z zapostavljenimi boleznimi, ki večinoma prizadanejo težko dostopna ruralna in konfliktna območja, ni prioriteta. Politična nestabilnost skupaj z visoko ceno gradbenih materialov preprečuje gradnjo učinkovite sanitarno-higienske infrastrukture. 

Države se soočajo tudi z nujnejšimi težavami, kot so naravne nesreče in izbruhi drugih nalezljivih bolezni. Večina zapostavljenih tropskih bolezni je kroničnih z nižjo umrljivostjo, zapleti se lahko pokažejo šele leta po okužbi. Sredstva se zato preusmerjajo k boleznim z višjo smrtnostjo, kot je ebola. V večini držav programe za nadzor nad zapostavljenimi boleznimi izvajajo bivše kolonialne sile z malo sodelovanja s prizadetimi državami. Za eliminacijo bolezni je potreben odziv na nacionalni in lokalni ravni in zahteva znatne investicije.

Oddajo smo pričeli s kolonialnim vidikom tropske medicine, zato si za konec oglejmo še en primer. Afriška tripanosomoza, pogovorno poznana kot spalna bolezen, je zgodovinsko zapostavljena bolezen. Njen socialno-ekonomski vpliv je velik, saj lahko zdravljenje bolezni enega družinskega člana stane tudi do deset mesecev družinskega prihodka. Obširni izbruhi bolezni so bili pogosti ob kolonialnem pregonu ljudi zaradi slabšanja življenjskih pogojev. Kolonialne sile so investirale v programe zajezitve teh bolezni, ko so ugotovile, da bolezen zavira ekonomski razvoj kolonij. Spalna bolezen je zaradi ukrepov do leta 1960 skoraj izginila iz osrednje Afrike. Načini nadzora bolezni se od takrat niso bistveno spremenili, le da smo leta 2018 dobili novo zdravilo, ki je nadomestilo tistega iz leta 1937 in ne potrebuje vzorca možgansko-hrbtenjačne tekočine. 

Vendar pa tropske bolezni niso več težava le ruralnih območij Afrike, globalizacija in podnebne spremembe spreminjajo tudi življenjsko okolje povzročiteljev bolezni in njihovih prenašalcev, ki jih sili tudi v naš, razviti svet. V zadnjih desetih letih pa je v akademski skupnosti zaznati nekoliko povečan interes za raziskave na področju zapostavljenih tropskih bolezni, saj se število znanstvenih člankov pospešeno povečuje. 

Oddajo sva pripravila Luka S in Luka J.

Urednikoval je Luka S.

Lektorirala je Žana. 

Brala sva Čeh in Sara.

Tehniciral je Oli.