Ena kitolovska, dve
Poslušate oddajo Frequenza della Scienza, v kateri bomo na valovih Radia Študent zaplavali med kite. So si populacije kitov že opomogle od kitolova? Kako človek nanje vpliva danes? Se kiti uspešno spopadajo z antropogenim vplivom in podnebnimi spremembami? Bolje se bomo spoznali z negativnimi človeškimi vplivi nanje. Govorili bomo o kitolovu, podvodnem hrupu in drugih motilcih njihovega vajba.
Kite delimo v dva podreda, ki se pomembno razlikujeta po načinu prehranjevanja. Zobati kiti, med katere uvrščamo tudi delfine, si pri lovljenju plena pomagajo z zobmi. Vosati kiti pa za ta namen uporabljajo vose – poroženele kožne gube, ki visijo z njihovega trdega neba. Vosi delujejo kot sito in jim omogočajo presajanje hrane – denimo planktona in manjših rib – iz morske vode.
Za začetek se spoznajmo z največjimi predstavniki zobatih kitov – kiti glavači. Ti veliki morski sesalci lahko tehtajo več kot 45 ton, samci pa lahko segajo do dvajset metrov v dolžino. Gre za vrsto morskih sesalcev, ki je po svetu najbolj razširjena. Najdemo jih v vseh globokih oceanih od ekvatorja vse do roba ledene plošče na Arktiki in Antarktiki. Skozi celo leto se lahko s kiti glavači srečamo v bližini Azorov. Več o kitih glavačih, angleško sperm whales, smo vprašali Ano Fagundes iz muzeja kitolova v azorskem mestu Lajes do Pico.
Slišali smo, da mladiči kitov glavačev prvih nekaj let niso pripravljeni na samostojno življenje. Naučiti se morajo potapljanja in lovljenja plena. Samice skupaj z mladiči živijo v skupinah, ki obsegajo do dvajset živali, samci pa se sčasoma odcepijo od skupine in živijo samostojno, v parih ali manjših skupinah z ostalimi samci. Na področja toplejše vode, kjer živijo skupine samic, se občasno vračajo z namenom parjenja.
Azori so v severnem Atlantiku z vseh strani obdani z globoko vodo, ki kitom glavačem omogoča potope več tisoč metrov v globino. Tamkajšnje podvodne gore omogočajo izmenjavo vodnih mas vzdolž strmih pobočij, s tem pa vračanje hranilnih snovi, ki jih s seboj prinašajo morski tokovi, proti površju. Hranila so tako dostopna za celotno prehranjevalno verigo, na vrhu katere kiti glavači uživajo pestro ponudbo hrane, zlasti lignjev in rib.
Idilo tega vulkanskega otočja je za kite glavače nekoliko pokvaril razvoj komercialnega kitolova, začetki katerega na tem področju segajo v 18. stoletje. Sprva je otočje privabilo ameriške kitolovce, sledil pa je razvoj domače kitolovske industrije. Komercialni kitolov se je sicer že od 17. stoletja dalje odvijal na Islandiji, Grenlandiji in v Severni Ameriki. V 18. stoletju so se odprave evropskih kitolovcev v iskanju kitov glavačev podale proti južnemu Pacifiku in Antarktiki. Na teh področjih je potekal kitolov na odprtem morju. V severnem Atlantiku se je kitolov razvil zlasti v okolici otoka Nantucket, kjer so ameriški kitolovci med drugim lovili kite grbavce. Globina morja in prisotnost kitov v bližini obale sta jim omogočala obalni kitolov. Zmanjšanje populacij v Atlantiku jih je vodilo proti Pacifiku in Arktiki.
Tudi ameriške kitolovce je zamikal lov za kiti glavači, ki jih je privabil do Azorov – otočja, ki je prav tako omogočalo obalni kitolov. V morje so se kitolovci podali v čolnih do dvajset vesel – polovico manjših od odraslih kitov glavačev, ki so jim veslali nasproti. Pomembno vlogo pri usmerjanju čolnov so imeli izvidniki. Ti so iz opazovalnic, strateško postavljenih na strmih pobočjih obale, z daljnogledi več ur prečesavali obzorje za vsakim gibanjem, ki bi lahko pomenilo prisotnost kitov. S signalnimi raketami so nato kitolovcem naznanili primeren čas za odpravo v morje. Posadka se je opremila s harpunami in kopji ter se podala na zahteven boj, s katerega se pogosto niso vrnili v polni zasedbi – marsikateri izmed njih namreč ni znal niti plavati. Izvidniki so jih vseskozi usmerjali s pomočjo zastavic ali dimnih signalov in tako pomembno prispevali k uspešnosti lova.
Takšna oblika kitolova je bila izjemno nevarna, kitolovci pa so vsakič znova tvegali življenja v upanju po plačilu, ki jim je omogočalo preživetje. Več o kitolovu na Azorih pove Ana Fagundes.
Eden izmed glavnih razlogov za porast kitolova v štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo torej kitovo olje. Še posebej zaželeno je bilo spermacetsko olje – voskasta tekočina, prisotna znotraj posebnega organa v glavi kita glavača. Spermacetsko olje naj bi kitom omogočalo potapljanje do velikih globin, po mnenju nekaterih pa ima vlogo tudi pri prostorskem zaznavanju zvoka. Njegove fizikalno-kemijske značilnosti so za uporabo v industriji ugodnejše kot pri kitovem olju, pridobljenem iz podkožnega maščevja. Uporabno je bilo v kozmetični industriji ali kot mazivo za stroje v industrijskih obratih, v gospodinjstvih pa kot mazivo v urah in šivalnih strojih ter gorivo v oljnih svetilkah. Lov na kite glavače je bil tako še posebej dobičkonosen.
Razmahu kitolova na Azorih je sledil spontan upad te dejavnosti. Zahteven in tvegan lov na kite glavače je postopoma izpodrinil ribolov tuna. Ta je ob manjšem tveganju s seboj prinašal večji dobiček. Zanimanje za kitolov se je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja dodatno zmanjšalo ob množičnem izseljevanju Azorčanov v ZDA in Kanado. Manjše povpraševanje po produktih kitolova je vse več Azorčanov spodbudilo k opuščanju te nevarne dejavnosti. Kitolov je bil na Azorih prepovedan leta 1984, zadnjega kita glavača pa so na otočju ubili leta 1987. Tudi drugod je ozaveščanje vodilo k spremembam v povezavi s kitolovom. V Jadranu so ubijanje delfinov leta 1979 zakonsko prepovedali v Italiji, 16 let kasneje je s prepovedjo sledila še Hrvaška.
Celostnega pregleda nad spreminjanjem velikosti populacij kitov glavačev na Azorih po navedbah Ane Fagundes, nimamo. Pred obdobjem kitolova velikosti populacij tamkajšnjih kitov namreč niso aktivno spremljali. Poleg tega je pri kitih glavačih spremembe v številu predstavnikov vrste težko opaziti že zaradi njihovega dolgega razmnoževalnega cikla.
Podobno situacijo na področju Jadrana opiše doktor Tilen Genov, predsednik društva Morigenos. Društvo je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija, ki se ukvarja s proučevanjem delfinov v slovenskem morju ter se zavzema za ozaveščanje javnosti o morskih sesalcih in pomenu ohranjanja njihovega habitata.
V Jadranu so bili delfini pogosto videni kot kompeticija ribištvu, kar je vodilo v spodbujanje lova nanje. Organi, pristojni za upravljanje ribištva, so za iztrebljanje delfinov, najpogostejših predstavnikov kitov na tem področju, razpisovali celo denarne nagrade. Številne vrste, denimo navadni delfin, si od množičnega pobijanja niso zares opomogle.
Komercialni kitolov je še vedno dovoljen v treh državah – na Japonskem, Norveškem in na Islandiji. Vendar tu ne gre za lov kitov glavačev ali delfinov. Najpogosteje se lovi ščukaste kite. Letne kvote so na Islandiji med letoma 2019 in 2023 dovoljevale ulov 217 kitov te vrste, poleg tega še 209 brazdastih kitov. Leta 2024 pa 128 brazdastih kitov. Na Norveškem je dovoljeno loviti le ščukaste kite – manjše od obeh vrst. Kitolov uživa tudi čedalje manjšo podporo lokalnega prebivalstva. Anketa, izvedena na Islandiji leta 2023, je pokazala, da 42 odstotkov vprašanih kitolovu nasprotuje, kar je več kot leto prej. Med 29 odstotki podpornikov dejavnosti pa so največjo podporo izkazovali prebivalci, starejši od 60 let, ki kitolov pogosto obravnavajo kot del tradicije in kulture, tesno povezan z ribištvom. Največ mesa kitov se v restavracijah postreže turistom, zmotno mislečim, da gre za tradicionalno islandsko specialiteto. Rezultat ankete iz leta 2018 kaže, da meso kitov uživata le 2 odstotka lokalnega prebivalstva.
Od prepovedi kitolova na Azorih je letos preteklo že 40 let. V kakšnih razmerah zdaj živijo tamkajšnji kiti glavači? Več o tem Ana Fagundes.
Največji izzivi, s katerimi se soočajo kiti glavači, so torej po mnenju sogovornice še vedno vezani na človeka. Kot problem izpostavi turistične oglede kitov, ki so na Azorih kmalu po prepovedi nadomestili kitolov. Žal so ti na začetku potekali brez dobrega razumevanja nevarnosti, ki ob tem pretijo kitom in brez ustreznih smernic za njihovo omejitev.
Od začetkov turističnega opazovanja kitov pa se je situacija za kite bistveno izboljšala. Ogledi sledijo strogim pravilom, ki jih določa Mednarodna komisija za kitolov, in lokalnim predpisom. Pravila določajo tako hitrost plovila in razdaljo, do katere se lahko s turistično ladjico približajo morskim sesalcem, kot tudi trajanje ogledov. Večina podjetij za zmanjšanje hrupa in izpustov uporablja gumijaste čolne. Naenkrat se lahko skupini kitov do predpisane razdalje približajo le trije čolni. Pri usmerjanju in koordinaciji ogledov pa je ključna infrastruktura izvidnic, ki so jih nekoč uporabljali pri kitolovu.
Kit glavač je po podatkih zadnje ocene iz leta 2008 na rdečem seznamu Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov opredeljen kot ranljiva vrsta. Gre za stopnjo ogroženosti, ki nakazuje verjetnost izumrtja vrste v prihodnosti, če se pogoji ne bodo izboljšali.
Poleg neposrednega vpliva, kot ga ima kitolov, človek na kite vpliva tudi posredno. Spoznajmo se torej z vrsto posrednega vpliva na kite, ribolovom. Sredozemsko morje je bilo označeno kot eno izmed najbolj izlovljenih območij na svetu. Še posebej v Jadranskem morju je bilo intenzivno ribištvo prisotno skozi vso zgodovino. V raziskavi iz leta 2022 o učinkih lovljenja z vlečnimi mrežami po morskem dnu so ocenili 24 območij po vsem svetu. Jadransko morje so opisali kot najbolj izkoriščeno. Hkrati je imelo tudi najslabše stanje morskega dna.
Pri ribolovu z mrežami za vleko po morskem dnu pride do mehanskih poškodb morskega dna in kemičnih sprememb sedimenta. Posledično se zmanjša biomasa in diverziteta organizmov, ki bivajo na morskem dnu. Predvsem zaradi posledic destruktivnega in prekomernega ribolova so današnji jadranski ekosistemi osiromašeni. Prehranjevalni spleti so bolj preprosti in manj odporni kot pred nekaj desetletji.
Relativna sestava vrst se je spremenila in nekatere morske skupnosti, med katerimi so tudi morski psi in skati, so utrpele močan upad. Nekatere dolgožive ranljive vrste so praktično izginile. Enajst od triintridesetih preučevanih vrst v zadnjih šestdesetih letih ne najdemo več. Postalo je očitno, da kiti za preživetje nimajo več dovolj hrane. Degradirana območja zapustijo in začnejo iskati področja z boljšimi razmerami.
Zapletanje v mreže in vlečno opremo lahko privede do poškodb in celo smrti. Vlečni ribolov pa lahko zaradi glasnosti motorja in opreme neposredno vpliva tudi na komunikacijo in sluh kitov. Hranjenje v bližini ribolovne opreme je najbolj pogosta in najbolje dokumentirana prilagoditev delfinov na človeške aktivnosti. To priložnostno vedenje lahko privede v naključno smrt, saj so živali izpostavljene večjim tveganjem za ujetje v mreže ali kavlje. Slučajno ujetje v ribolovno opremo naj bi bilo danes glavna neposredna nevarnost za večino populacij kitov po vsem svetu.
V nadaljevanju spoznamo še nekaj dejavnosti s posrednim vplivom na kite. Za tem se bomo dotaknili tudi podnebnih sprememb. Najprej pa kratek glasbeni predah.
Nathan Evans - Wellerman (Sea Shanty)
Pozdravljeni nazaj v oddaji Frequenza della scienza, kjer smo govorili o kitolovu in ribolovu. Slišali bomo, kako podvodni hrup vpliva na nam najbolj znane morske pevce in o odnosu med kiti in podnebnimi spremembami.
Čeprav ima mnogo morskih živali dober vid, je tudi v najbolj čisti vodi vidnost omejena na nekaj deset metrov v vse smeri. Zvok medtem v vodi potuje mnogo dlje in se širi do petkrat hitreje kot po zraku. Za kite je sluh primarni čut, saj je zvočna komunikacija pod vodo zelo učinkovita in omogoča sporazumevanje na dolge razdalje. Klici sinjih kitov so bili denimo zaznani na desetine in celo stotine kilometrov daleč. Kiti so razvili značilne strategije komuniciranja in sisteme za orientacijo. To jim omogoča, da najdejo plen in se sporazumevajo s pripadniki iste vrste preko velikih razdalj.
Primer sporazumevanja med delfini nam bo predstavil doktor Genov.
Podvodni hrup je globalna grožnja življenju v morju. Bolj natančno – hrup, ki ga povzročajo človeške aktivnosti. Ljudje na različne načine uporabljamo oceane in morja. Večina teh aktivnosti pa vnaša zvoke v naravno okolje, ki je že samo po sebi relativno hrupno. Zvoke v morju povzroča valovanje, premikanje skal in kamnov ter različne živali. Poleg kitov se oglašajo tudi ostali morski sesalci, zvoke pa spuščajo tudi ribe in raki.
Območja z veliko človeške aktivnosti imajo še posebej visoke jakosti podvodnega zvoka. To vključuje morski promet, geoseizmične raziskave, odkrivanje nafte in plina, gradnja v morju in uporaba sonarjev v vojaške in druge namene. Antropogeni zvoki lahko pri kitih povzročijo spremembe v oglašanju, vzorcih dihanja, hitrosti plavanja ter v načinu prehranjevanja in potapljanja.
Doktor Genov je podrobneje opisal nekatere posledice vnosa hrupa v morje kot posledice človeških aktivnosti.
Zvok, ki ga oddajajo med takimi raziskavami, lahko posnamemo do štiri tisoč kilometrov daleč od njegovega vira. Danes vemo tudi, da so seizmične raziskave v Sredozemskem morju spremenile migracijske premike brazdastih kitov.
Kako lahko vojaški sonarji povzročijo nasedanje nekaterih vrst kitov, nam je razložil Tilen Genov.
Kot smo slišali, pri svojem bežanju kljunati kiti uberejo drugačno pot. Ta pot jih lahko privede do nasedanja na obale. Zaradi daljšega zadrževanja na večjih globinah pa privede tudi do saturacije tkiv z dušikom. Nastopi lahko dekompresijska bolezen, ki povzroči notranje poškodbe in smrt.
Jadransko morje je znano po visokih nivojih antropogenega hrupa. Na primer v severnem delu intenzivno poteka vrtanje za plinom in nafto. Na jadranski strani italijanske obale je približno 140 naftnih ploščadi, nekatere od njih so že opuščene. Na hrvaškem delu Jadrana se jih nahaja še pet. Na tem delu Sredozemlja so pogoste tudi geoseizmične raziskave. Naftne ploščadi in z njimi povezane aktivnosti imajo lahko močne ekološke posledice, tako med njihovo gradnjo kot med obratovanjem. Morsko dno okrog ploščadi tipično vsebuje visoke nivoje onesnažil, kot so ogljikovodiki in težke kovine. Spremenijo se tudi lastnosti usedlin. Ekološke posledice teh vrst onesnažil se lahko kažejo do tri kilometre stran, najmočnejši vpliv pa je v premeru petstotih metrov od ploščadi.
A ni vse črno kot katran, saj lahko naftne ploščadi nudijo tudi zavetje in boljše možnosti iskanja hrane za ribe. Včasih to inducira povečano raznolikost v združbah rib in njihovo številčnost. V vodah okoli ploščadi je namreč ribolov strogo prepovedan. Te prepovedi posledično ustvarijo območja, kjer morsko življenje dobi priložnost za okrevanje. Ker so kiti na vrhu prehranjevalnega spleta, jim lahko taka območja močno povečajo dostopnost hrane.
Vetrna energija ponuja alternativo fosilnim gorivom. V zadnjih letih se je pridobivanje vetrne energije premaknilo tudi na območje morja. Ta premik vzbuja skrb za dobrobit kitov. Zabijanje pilotov za postavitev vetrnic je zaradi močnega akustičnega vpliva glavni vir skrbi. Trajanje motnje pa je odvisno od trajanja grajenja, kar je lahko od nekaj dni do več let. Ko so vetrnice enkrat postavljene, je vpliv na kite manjši. Naš sogovornik doktor Genov je podal primer omejitve hrupa, ki bi jih lahko upoštevali med fazo grajenja vetrnic.
Prisluhnimo še nekaj primerom rešitev, s katerimi lahko ublažimo akustične tegobe kitov.
Nekatere probleme, ki pestijo kite, že aktivno naslavljamo. Morja in oceani so za človeštvo in naš razvoj ključnega pomena. Z vsakim korakom pa morske ekosisteme izpostavljamo novim grožnjam. Zaenkrat se je izkazalo, da je človeški napredek težko voditi v harmoniji z morskimi ekosistemi.
A po celem svetu obstaja več pobud, akcij in projektov, namenjenih ohranjanju kitov. Samo na področju zmanjševanja morskega hrupa obstaja več lokalnih in mednarodnih primerov. Naj izpostavimo The Quiet Oceans Program, ki ima bazo v Franciji, a deluje na mednarodni ravni. Je interdisciplinarna skupina, ki se specializira za blaženje podvodnega hrupa. Z njimi se lahko povežejo tudi podjetja, ko morajo izmeriti jakost povzročenega hrupa, kakšen vpliv bo to imelo na okolje in kako ga zmanjšati. Redno opravljajo raziskave, monitoring in celo napovedi širjenja hrupa v morju.
Poglejmo si še primer na drugem koncu sveta, v Avstraliji. Tam so se odločili za pristop k vzpostavljanju pribežališč. V izbranih območjih, na primer v morskem parku velikega koralnega grebena, so ladijski promet in industrijsko delo popolnoma prepovedali oziroma zelo omejili. Poleg koral in manjših živali ta ukrep zaščiti tudi kite, ki bivajo ali se prehranjujejo na območju velikega koralnega grebena.
Območja z omejeno človeško dejavnostjo so sicer ravno zaradi kitolova do danes vir spora med Avstralijo in Japonsko. Leta 2015 je zvezno sodišče Avstralije japonsko podjetje, ki prodaja izdelke iz kitov, spoznalo za krivo naklepnega neupoštevanja prepovedi kitolova. Izdali so jim kazen v vrednosti enega milijona avstralskih dolarjev oziroma nekaj več kot šeststo tisoč evrov. Denarna kazen kitom nikoli ne bo povrnila življenja. Upajmo pa, da bo odvrnila podjetja pred bodočimi umori kitov.
Poleg zvočnega onesnaženja človek posredno vpliva tudi na temperaturo morja. Kopičenje toplogrednih plinov v atmosferi in segrevanje ozračja kot posledica človekovih dejavnosti med drugim vplivata na višanje temperature oceanov. Pojav je precej zaskrbljujoč na področju Jadrana, kjer so temperaturna nihanja že sicer precej izrazita. Več o tem doktor Genov.
Kot smo slišali, zaradi sprememb v temperaturi morja prihaja do migracij vrst in sprememb v razpoložljivosti plena. V severnem Jadranu je problem še toliko večji, saj so tukajšnje vrste pri selitvah omejene s kopnim.
Kiti pa niso le nemočni opazovalci podnebnih sprememb, temveč so zmožni tudi sami prispevati k njihovemu blaženju. Kiti so pomembni udeleženci v ogljikovem ciklu, saj lahko delujejo kot ponor ogljika. Pojav je raziskan zlasti pri večjih vrstah kitov, se pa vse več raziskuje tudi vpliv manjših vrst, denimo delfinov, pri tem procesu. Mehanizme, preko katerih kiti vplivajo na ogljikov cikel, razloži doktor Genov.
Kiti tako s prenosom velikih količin hranil na velike razdalje sodelujejo pri kroženju ogljika. Kit glavač ob potapljanju hranila prenaša iz globin na površje. Vosati kiti pa v sklopu sezonskih selitev hranila prenašajo bližje ekvatorju. Tretji način, kako kiti sodelujejo v ogljikovem ciklu, opiše doktor Genov.
Kiti imajo torej zaradi svoje velikosti in zmožnosti masovnega prenosa hranil na globalnem nivoju pomembno vlogo v ogljikovem ciklu. Ohranjanje velikih in zdravih populacij kitov je ključno tudi pri blaženju podnebnih sprememb.
Priplavali smo do konca današnje izdaje Frequenza della scienza. V oddaji smo spoznali zgodovino bitk za preživetje kitov in prisluhnili njihovim vsakdanjim tegobam. Spoznali smo, da je človeško poseganje v njihova življenja trajno oskrunilo populacije kitov. Najprej s kitolovom in nato z nič manj destruktivnima, a manj očitnima motilcema, ribolovom in podvodnim hrupom. Še vedno pa se ne trudimo dovolj, da bi storjeno škodo popravili. Pravzaprav v najboljšem primeru zgolj poskušamo ublažiti nekatere od naštetih motilcev. Zato smo med iskanjem ugodnejših temperatur morja s kiti obrekovali njihove glasne sosede. Ti pa nas verjetno niso slišali preko zvoka lastnih aktivnosti.
S kiti sta se potapljali Gaja in vajenka Špela.
Urednikoval je LukaS.
Lektorirala je Petra.
Brala sva Klemen in Tnik.
Tehniciral je Kramar.
Dodaj komentar
Komentiraj