Kra-kra-krakatorium

Oddaja

Nedeljsko popoldne posvečamo črno-sivim mestnim prebivalkam, sivim vranam. Te so poleg vrabcev, golobov in kosov med najpogostejšimi pticami mestnih središč. V naslednji uri boste izvedele, zakaj so ravno v mestih tako pogoste, kako se je odnos ljudi do njih tekom zgodovine spreminjal, ne ubeži pa nam tudi njihovo vedenje in inteligenca. Veljajo namreč za ene izmed pametnejših živali.

Poleg treh vrst vran – sive, črne in poljske vrane – v družino vranov izmed pri nas prisotnih vrst uvrščamo še srake, krokarje, šoje, kavke in planinske kavke. Skupen jim je močan kljun, visoko razvito socialno vedenje, nasploh pa pripadnice družine Corvidae veljajo za zelo inteligentne, igrive in učljive ptice. Več vrst vran ne najdemo le pri nas, zasedajo namreč veliko različnih življenjskih prostorov na vseh celinah, razen Antarktike. V Afriki tako najdemo beloprso vrano, v Severni Ameriki pa preprosto kar ameriško vrano.

V kulturni krajini vzhodne Slovenije prebiva zavarovana in redka poljska vrana, Corvus frugilegus, ki se v večjih jatah prehranjuje na polju. Prav tako redka pri nas je tudi črna vrana, Corvus corone. Prisotna je večinoma le na severu, kamor sega jugovzhodni del njenega evropskega areala. Tako črna kot poljska vrana se sicer sporadično pojavljata tudi drugod po Sloveniji. Obe sta črno obarvani in ju na prvi pogled težko ločimo, če smo pozorni, pa opazimo, da ima poljska vrana svetlejši kljun in nekaj gole kože tik ob njem. Zagotovo pa ju preprosto razlikujemo od pri nas najštevilčnejše in najbolj razširjene sive vrane. Siva vrana oziroma Corvus cornix ima, kot že ime pove, značilno sivo-črno obarvano perje: siv trup ter črno glavo, peruti in rep. Razširjena pa je predvsem po osrednji in vzhodni Evropi, zahodni Aziji in severni Afriki.

Siva in črna vrana sta bili še nedolgo nazaj znotraj taksonomskih sistemov obravnavani kot podvrsti. Danes ju uvrščamo med dve ločeni vrsti, kljub temu da se med sabo lahko razmnožujeta in imata plodne potomce. Več o tem spregovori varstveni biolog Tilen Basle iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.

o nejasnosti pomena besede vrsta v biologiji
 / 9. 3. 2018

IZJAVA

Kako pa križanci izgledajo in kje se pojavljajo?

IZJAVA

Omenjeni vrsti se po genetskih raziskavah razlikujeta le v genu za obarvanost perja. Pri populaciji sivih vran umanjka alel za črno barvo in obratno pri črni vrani umanjkajo aleli za sivo obarvanost perja. Vrani izbirata svoje partnerje na podlagi obarvanosti, tako da ni za pričakovati, da bi se na vmesnem območju križanja razvila še tretja vrsta vrane, saj je križancev številčno malo.

V Sloveniji malodane ni območja, kjer siva vrana ni prisotna. Najdemo jo tako v podeželskih kot urbanih naseljih, od koder pa je bila v preteklosti odgnana. Siva vrana se je iz mest namreč umaknila v osemnajstem in devetnajstem stoletju, pred tem pa je bila spremljevalka mest že od antike. Med fosilnimi ostanki, najdenimi v Pompejih, so se poleg kosti ptic, ki so bile ljudem za prehrano, znašle tudi kosti vran. Tudi v srednjem veku in renesansi je bila vrana poleg še nekaterih mrhovinarskih ptic, denimo krokarjev, pogosta gnezdilka v takratnih mestih. Že takrat so prepoznali njeno vlogo čistilke mest, ki zaradi hranjenja z odpadki in mrhovino preprečuje širitev bolezni. V angleških srednjeveških mestih je bila na račun tega celo zavarovana vrsta.

Kaj se je torej zgodilo, da so vrane odletele iz mest? V osemnajstem in devetnajstem stoletju se je odnos ljudi do vran, pa tudi krokarjev, spremenil. Obe vrsti sta bili intenzivno preganjani, pogosto so ju tudi zastrupljali in streljali, ker so jih imeli za škodljive. Takrat vrana ni bila več obravnavana kot urbana vrsta, temveč naseljenka polj in vasi, kjer se je počutila varneje, v bližino mest pa se je v večjih jatah preselila tekom zimskih mesecev. Kakšnih praks so se posluževali za preganjanje vran, sicer je primer iz Združenih držav, zapišejo v Slovenskem gospodarju iz leta enainštirideset:

»Bitka proti njim je bila zaman, dokler ni gozdni inšpektor Dawis prišel na kaj učinkovito idejo. Po vejah dreves, na katerih vrane navadno v zimskih nočeh prenočujejo, so nastavili številne dinamitne bombe. Pozno ponoči, ko vrane dremljejo na vejah, pritisne inšpektor Dawis na električno stikalo, ki je v zvezi z vsemi bombami. Po drevju nastanejo eksplozije. Na tisoče vran popada mrtvih z dreves, druge so samo ranjene ali pa omamljene. Na ta način tedensko uničijo do 11.000 vran. Lansko zimo so na podoben način uničili nad 340.000 vran. Proti temu vranjemu pokolju so letos protestirala vsa društva za zaščito živali, trdeč, da vrane prav za prav niso škodljive poljedelcu.«

V zgornjem besedilu lahko opazimo, da so nekatere skupine ljudi opozarjale na njihovo koristnost in nasprotovale pomorom. Ponovno priseljevanje vran v primestna in mestna okolja se je tako zopet pričela ob koncu devetnajstega in nadaljevala tekom celotnega dvajsetega stoletja, ko se je v družbi ponovno utrdila naklonjenost vranam – predvsem na podeželju so jih kljub občasni škodi zaradi kmetijskih poljščin vseeno prepoznali kot koristno vrsto – pokončevalko mrčesa, dobra vest pa se je razširila tudi v mesta. K temu pripomorejo tudi zakonske ureditve, ki so sivo vrano zaščitile pred streljanjem in podobnimi napadi.

Kolonizacija je potekalo po delih Evrope različno hitro, v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je zabeležena ponovna naselitev in zgostitev populacij v urbanih naseljih na območju Srednje Evrope, predvsem poljskih mestih, kasneje še v baltskih državah. Pri nas ocenjujejo, da so se vrane v mesta pričele vračati v osemdesetih.

Kolonizacije večjih mest v Evropi tako niso nič novega in niso posledica okoljskih ali vedenjskih sprememb. K uspešni naselitvi mest in postopni rasti populacij pa so doprinesli zlasti ekološki dejavniki, ki so posledica delovanja človeka – večja dostopnost prehranskih virov predvsem na račun naših odpadkov, večja varnost vran, saj so te izvzete iz lovnega dovoljenja, ter izostanek plenilski vrst v urbanih naseljih, saj si njihovo število po preganjanju ni opomoglo. Danes tako v mestnih središčih poleg melodičnega ptičjega petja in golobjega gruljenja na trgih in v parkih pogosto slišimo še značilno hreščeče krakanje sivih vran.

Zanimivo je še to, da sta bila nepovezano s preganjanjem krokar in vrana, tako kot še mnogo drugih živalskih vrst, pogosta v ljudskem vraževerju. Predvsem na račun njihovega hreščečega oglašanja, temne obarvanosti in predirljivega pogleda. 

Tako se spomladi na podeželju oglaša kobilar
 / 16. 5. 2018

»O vrani, ki bi naj oznanjala sneg, kroži v slovanskih literaturah mnogo neugodnih vesti. Vrana baje ne prikliče samo snega, temveč tudi dež. Virgil pravi v svojem stihu: Tudi zla, vrana že s samim krakanje in prikliče dež. Po stari češki vraži pomeni vranino krakanje nesrečo. Gorje baje človeku, nad katerim zakraka vrana. Vrana izda tatu in ukradene stvari, ona kraka nad ubitim ali obešenim človekom.« So zapisali v Slovenskem gospodarju, tedniku štajerskega podeželja preteklega stoletja.

Preden pa se podrobneje spoznamo z gnezdenjem sivih vran v mestih in njihovimi prehranjevalnimi navadami ter socialnim življenjem, prisluhnimo popevanju Belih vran. 

 

Komad: Bele vrane – Maček v žaklju

Komad: Bele vrane – 1, 2, 3

 

Ste na valovih Radia Študent, na sporedu pa je Frequenza della Scienza. Do sedaj smo spoznali, da se siva vrana lahko križa s svojo sorodnico črno vrano in da so bile v preteklosti za nekaj sto let izrinjene iz mestnih okolij, danes pa so urbana okolja popolnoma osvojile.

V mestih ne tekmuje za prostor ali pa ga zasedajo drugim. Gnezdijo na drevesih – v parkih, drevoredih in omejkih, zaradi načina prehranjevanja pa so tudi izredno številčne. O številčnosti vran, ki gnezdijo v Ljubljani in Sloveniji smo vprašali ornitologa Tilna.

IZJAVA

Za sive vrane je značilna letna dinamika socialnega življenja; v zimskem obdobju se združujejo v večje skupine, ki se v dnevnem času hranijo in so aktivne, ponoči pa se zadržujejo na drevesih in strehah, ki jim služijo kot mesta za počitek. V Ljubljani jih najpogosteje opazimo v parku Tivoli, pogoste pa so tudi v stanovanjskih naselij z drevesnimi zasaditvami.

V jatah torej gnezdijo v zimskem in jesenskem obdobju. Takšno zbiranje v jatah v mestih je lahko za marsikoga malce nadležno, čeravno ti prenočijo pred oknom ali pa na strehi – glasnemu krakanju vranjih tolp in stopicanju množici vranjih nog – capacapacapacap – ne ubežiš.

Ravno zaradi kolonijskega zadrževanja jeseni in pozimi vrane v tem času bolj opazimo. V zimskem času so aktivne od poznega večera, z nekajurnim nočnim počitkom, z oglašanjem pa ponovno pričnejo ob sončnem vzhodu. Nato se razpršijo po mestu v iskanju hrane. Združevanju v jate pa se pridružijo ne le mestne vrane, ampak tudi osebki z okolice. Na sploh so vrane izredno mobilne ptice. Več pove Basle.

IZJAVA

Ena izmed raziskav je spremljala posamezne osebke v Ljubljani. Opremili so jih z GPS nahrbtniki in tako sledili lokaciji ter izvajali monitoring. Vrane, ki so živele in gnezdile v naravi izven mesta, so pogosto letele več deset kilometrov daleč do antropogenih virov hrane, zapazili so pogosto obiskovanje deponij. Na splošno pa so zabeležili veliko prostorsko razpršenost tako nočnih počivališč kot območij dnevnih aktivnosti, saj so bila ta locirana skoraj po celotni površini jedrnega dela območja aktivnosti.

V obdobju gnezdenja, ki nastopi spomladi, pa se skupine razpršijo, saj se prične gnezditvena sezona. Ta lahko nastopi že februarja in traja vse do sredine junija. Takrat je na posameznih drevesih na območju mest mogoče opazovati gnezdeče pare. Vrane so načeloma monogamne, kot je to pogosto za ptičje vrste, v eni sezoni pa imajo od tri do pet mladičev. Po izvalitvi mladič dorase v treh tednih, skrb zanj in za izdelavo gnezda pa poleg vranjega para pogosto prevzamejo tudi osebki iz preteklega zaroda, ki se še niso parili.

Vrane načeloma ne veljajo za teritorialno vrsto, kot je to značilnost za krokarje. Vendar so v času poletnega obdobju gnezdenja zabeleženi tudi primeri, ko zaradi zaščite zaroda vrane napadejo ljudi. Več pojasni Basle.

IZJAVA

Z odraščanjem zaroda se intenziteta branjenja gnezda močno povečuje, ugotovili so, da najbolj silovito branijo gnezda v času, ko se mladiči že učijo leteti. Novejše raziskave pa kažejo, da agresivno vedenje vran v času gnezdenja izvira iz evolucije; ptice, ki gnezdijo večkrat letno, izkazujejo manj agresivnega vedenja pri branjenju gnezd, nasprotno pa pri vrstah, ki gnezdijo enkrat letno, starši vložijo več energije v zarod in obrambno vedenje.

Zanimivo je, da lahko vrane napadejo ljudi, s katerimi imajo določene negativne izkušnje, tudi če ne izkazujejo neposredne grožnje za njihove mladiče. Sposobne so namreč individualnega in skupinskega učenja; ocenijo, ali ljudje oziroma celo posamezna oseba v nekem trenutku pomeni splošno grožnjo.

Prehrana vran je primarno odvisna od habitata, v katerem živijo, njena sestava pa se spreminja tekom leta. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, se vrane ne prehranjujejo izbirčno – tako s hrano rastlinskega kot živalskega izvora – in so oportunistke. So tudi mrhovinarji, tako se v njihovi prehrani znajdejo odpadki zavržene hrane, pa tudi živalskimi kadavri. Plenijo manjše živali: nevretenčarje, sesalce, dvoživke, plazilce in ptice, posegajo pa tudi po jajcih drugih ptic, zaradi česar se je pri komu oblikovalo mnenje, da s svojo prisotnostjo vplivajo na upad števila drugih vrst ptic. 

IZJAVA

Delež jajc v prehrani je komaj znaten. Gre le za dopolnilen plen, kar velja tudi za podeželsko okolje. V teoriji bi bil plenilski pritisk sivih vran lahko največji prav na gozdnem robu, in sicer zato ker so tam gnezdilke izpostavljene plenjenju habitatnih generalistov kot tudi specialistov, številčnost vran pa je tako nizka, da razlik med vplivom vran na druge populacij ptic na podeželju ali pa v mestu ni. Kljub vplivu vran na gnezditveni uspeh nekaterih vrst ptic pa ni bilo nikoli dokazano, da bi plenjenje vran oziroma njihova prisotnost v določenem okolju povzročila lokalno izumrtje ali pa izginotje katerekoli vrste.

Vezanost na antropogena okolja je torej bolj oportunizem kot nuja. Hrana je v mestih bolj dostopna, kar omogoča tudi večjo številčnost vran. Iz naravovarstvenega vidika potrebe po zmanjševanju populacij ni, saj ne kaže, da bi sive vrane ogrožale kakšno drugo urbano vrsto. To prepričanje izhaja predvsem iz percepcije nekaterih posameznic in posameznikov ter njihove meje tolerantnosti. Morda jih občasno vidimo kot nadlogo, ki brska po smeteh in za sabo pusti manjše razdejanje, ampak v mestih opravljajo tudi odstranjevanje organskega odvečnega materiala, ki je pogosto posledica naše dejavnosti.

Kot smiseln ukrep v mestih, ki ima manjši vpliv tudi na številčnost populacije, se je izkazalo odgovornejše ravnanje z odpadki, obrazloži Basle.

IZJAVA

Upravljanje s populacijami ptic v mestih je za vrste, kot je domači golob, sicer poznana praksa. V primeru golobov se poslužujemo različnih pristopov, med drugim tudi odlova in začasne hormonske sterilizacije. Ker to za sive vrane ni dovoljeno, pa so se upravljanja v mestih lotili drugače – z namestitvijo gnezdilnic za sokola selca, ujedo in naravnega plenilca vran. Poskušali so tako v Ljubljani kot Mariboru, projekt pa je bolj zaživel na Štajerskem. Več o tem pojasni Basle.

IZJAVA

Kontrola plenilcev je lahko tudi neučinkovita, saj se v primeru zmanjševanja številčnosti določene plenilske vrste takoj pojavi druga vrsta oziroma kompenzacijski plenilec.

Prebivalci mest se sicer poleg opaženih raztresenih smeti pogosto pritožujejo še nad hrupom, ki ga različne vrste vran povzročajo v nočnem času oziroma predvsem v zgodnjih jutranjih urah. Glede česa vse se z mejli ali klici obračajo na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic?

IZJAVA

Kot smo slišali, so vrane lahko problematične tudi zaradi svojega zvedavega in radovednega značaja. Razloga, zakaj vrane kljuvajo avtomobilske brisalce, ne poznamo. Eden od razlogov je lahko, da želijo priti v avto do morebitnih virov hrane. Po drugi razlagi pa vrane to počno, ker jim je dolgčas. Takšno vedenje so razvile izključno za svoje kratkočasenje. Ni zabeleženo, da bi vrane ta material uporabljale za gradnjo gnezd ali kot hrano, gumijaste dele, ki jih odtrgajo, preprosto odvržejo v bližini avtomobila. Nemalokrat se tudi zgodi, da vrane ukradejo oziroma poberejo vredne stvari manjše velikosti – lastnost, ki jo načeloma pripisujemo srakam.

Kako je upravljanje vran urejeno na podeželju in kaj več o vedenju in bistrosti vran, pa po glasbenem premoru.

 

Komad: Nina Bulatovix – Morgenrot

 

Problematika krivolova na ptice v slovenskih gozdovih
 / 22. 5. 2019
Poslušali smo Nino Bulatovix, Morgenrot, sedaj pa se vračamo nazaj k sivim vranam. Če smo pred glasbenim premorom slišali, da je upravljanje s populacijami sivih vran v mestih le posredno, so na podeželju vrane lovne živali. Kot za vse lovne živali velja, da lov ni dovoljen med paritvenim obdobjem. Lov na vrane je lovskih upravljavcem, to so pri nas lovske družine, dovoljen nekaj mesecev na leto. Zadnjih nekaj deset let lovska zveza izlovi okoli deset tisoč vran letno, kar v okviru letnih načrtov določi Zavod za gozdove, potrdi pa pristojno ministrstvo. Gre za odstrel za preprečitev škode na kmetijskih površinah. Sicer je bilo v preteklem letu zabeleženih le trinajst škodnih primerov, izplačilo škode kmetom in kmeticam pa je bilo v celoti nekaj tisoč evrov. 

Škodo, do katere prihaja na obdelovalnih površinah, povzroči prehranjevanje s semeni posejanih žit in ruvanje kalečih rastlin ter kljuvanje bal sena in luknjanje folije. Vsekakor sive vrane povzročijo znatno manjšo škodo kot pa druge lovsko-upravljalne živali – divji prašič, navadni jelen, srnjad. Predvsem je to, da se naravno prehranjujejo s škodljivci, v neki meri za kmeta ali kmetico tudi koristno. Člani pristojne lovske družine so sicer načrtovan odvzem oziroma odstrel dolžni izvajati ne glede na morebitno škodo na kmetijskih površinah oziroma ugotavljanje številčnosti vran.

Nekaj minut bomo namenili še zadnjemu poudarku današnje oddaje – kogniciji in vedenju vran, za kar najdemo veliko posnetkov na spletu, pogoste na forumih pa so tudi izkušnje ljudi s temi pticami. Vrane so sposobne recimo prepoznavati obraze in si jih tudi za dlje časa zapomniti. V primeru, da bi kmet preganjal vrane s polja, je velika verjetnost, da bi bil naslednjič deležen napada ali pa zborovanja cele jate, ki opozarja na njegovo prisotnost.

Sposobne so uporabe in izdelave orodij, na splošno pa so tudi nagnjene k igri. Nekaj primerov, ki jih lahko opazujemo v naravi, opiše ornitolog Tilen Basle.

IZJAVA

Študije, ki preverjajo oziroma dokazujejo njihovo inteligenco in uporabo orodij ter sposobnost predvidevanja, so načeloma zastavljene tako, da morajo vrane s pomočjo orodja – palčke, kamna – rešiti izziv ali zaporedje izzivov v ustreznem vrstnem redu in se tako prebiti do nagrade v obliki hrane. Nazoren primer je, ko v stolpec vode mečejo kamne, nivo vode se dvigne, priboljšek hrane pa tako priplava na površje.

Visoke kognitivne sposobnosti niso zgolj značilnost sivih vran, ampak vseh pripadnic družine in širšega rodu vran. Za ptice sicer velja, da imajo majhne možgane, vendar je pri vranah malce drugače. Če upoštevamo razmerje velikosti telesa in možganov, je to razmerje primerljivo s primati. Prav tako imajo dobro razvit palium, del možganov, ki je analogen sesalčjemu cerebralnemu korteksu, odgovornemu za miselne procese.

Nadaljnje raziskave so pokazale še, da je palium tudi organiziran podobno kot pri sesalcih cerebralni korteks – v plasteh. Vsaka plast pa je iz horizontalnih in vertikalnih živčnih vlaken, po katerih se procesirajo in prevajajo informacije. Tako je tudi gostota živčnih vlaken izredno visoka. Vrane imajo dobro razvite možgane, ki jim omogočajo učenje, spomin in konceptualno mišljenje.

Nimajo razvite le dobre kognicije, temveč tudi socialno vedenje. Med gnezdečim parom in pripadniki jate se spletejo globoke sociale vezi. Prepoznajo, ko ena izmed vran pogine, se opozarjajo na nevarnost, pomagajo pa si tudi različne pripadnice družine vran. Na spletu lahko zasledimo posnetek, v katerem vidimo napad skobca na kavko. Na napad sta sraki opozarjali s krakanjem, čez nekaj časa pa je na pomoč priletela še vrana. Prava družinska solidarnost.

Zabeleženo je tudi, da se vrane skupaj spravijo na večje plenilce. Več skupaj ga preletava in kljuva, čemur rečemo mobing. To, prav tako kot danes omenjeni napadi na ljudi, služi predvsem zaščiti mladičev. V Ljubljani pogosto opazimo primer tega, ko se običajno dve vrani spravita nad kanjo. V zvezi s plenjenjem pa je bil recimo zabeležen še primer, ko je pred leti vrana skupaj z galebom napadla beli golobici, ki sta bili spuščeni v znak miru z vatikanske cerkve. Sicer sta jo obe golobici odnesli le z nekaj peresi manj.

Za konec povejmo še, da je tudi njihovo sporazumevanje malce bolj zapleteno kot le glasno krakanje. Z različnimi zvoki tvorijo zloge, primerljive z besediščem parih besed. Sposobne so tudi posnemanja tako človeških besed kot tudi zvokov drugih ptic.

S kakšno informacijo več se lahko naslednjič podate na ljubiteljski ornitološki sprehod in namenite kakšno minuto opazovanju teh bistrih ptic. Z oddajo Frequenza della Scienza pa se do nadaljnjega, morda kakšne poletne edicije, poslavljamo.
 

V družbi vran je pisala Klara.

Urednikoval Martin.

Brala sva Rasto in Pia.

Tehniciral je Budiz.

Lektoriral pa Aleš.

 

Vir slike: osebni arhiv

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.